novi rtv-zakon / Med strokovnjaki in navijači

Minuli teden smo lahko končno slišali nekaj širših javnih razprav o novem zakonu o RTV Slovenija. Razprav so se udeležili tako rekoč vsi, ki se jih zakon tiče, ali pa imajo o njem le izdelano stališče. RTV-jevci, novinarji, medijski strokovnjaki, publicisti, književniki, predstavniki najrazličnejših društev, tudi politiki ... Mnenja so se najbolj kresala na treh frontah. Na dveh, ki ju je pripravila civilna družba, in na javni razpravi v parlamentu. Na vseh zasedanjih so sicer zdržali le tisti z dobro kondicijo. Skupaj so namreč trajala približno trinajst ur. Kaj je torej povedala javnost?

Razbijanje betona

Začelo se je s torkovo javno tribuno Zbora za republiko, s prvo od dveh razprav, ki ju je sklicala civilna družba. Drugo je pozneje sklical še Mirovni inštitut. Razpravi sta se med seboj zelo razlikovali. Že zato, ker je prvo razpravo sklicalo civilnodružbeno gibanje, ki je globoko povezano s sedanjo vladajočo opcijo in večinoma podpira novi zakon o RTV. Drugo pa inštitut, ki glasno protestira proti SDS-ovemu predlogu zakona.

Kako so si pogovor zamislili republikanci? Pred mikrofon so povabili kakih 20 govorcev, popredalčkanih na pravnike, medijske strokovnjake, novinarje in "opazovalce" medijev, ti pa so nato spregovorili pred približno 300 poslušalci, med katere sta se pomešala tudi ministra Simoniti in Rupel. Občinstvo je bilo izrazito navijaško razpoloženo. Govorce so sproti delili na naše in vaše, se vtikali v njihove govore, jih nagrajevali z burnimi aplavzi, in kadar se s povedanim niso strinjali, tudi z nesramnimi vzkliki.

Zaradi politične nastrojenosti Zbora za republiko je bil sicer velik del naukov, ki so jih delili govorci, pričakovan. Namreč, da nam manjka pluralnosti, kar so utemeljevali z mitom o medijih, ki soglasno nasprotujejo politični opciji, ki je trenutno na oblasti. Andrej Aplenc je ponovno ugotovil, da naj bi bila s tem kršena pravica državljanov do informiranosti. Kako daleč je pozneje zašel pogovor, morda najbolje ponazori nastop Viktorja Blažiča, ki je omenjal celo povojne poboje. A nagrajen je bil z nekaj aplavzi. Tako kot Dejan Steinbuch, ki se je pridružil največjim medijskim kritikom in povedal, da smo slovenski novinarji substančno plitki "že zato, ker ne uporabljamo popolnega samostalnika, to je časnikar ali žurnalist, temveč srbsko besedo novinar". Občinstvu se je priljubil tudi Jože Možina, ki je potarnal, da ima avtonomija na "RTV-ju ob redkih častnih izjemah plitve korenine, pa še te so trčile ob 50 let star beton".

Množici je spregovorila tudi Rosvita Pesek, ki je zatrdila, da ni avtorica novega zakona o RTV. Ta se ji sicer zdi kar pozitiven, skrbi pa jo, da bi po novem Programski svet ohranil praktično vse pristojnosti dosedanjega Sveta RTVS, vključno s kadrovanji. Doslej naj bi bilo namreč kadrovanje odvisno "od fizične oziroma fiziološke kondicije" posameznih kandidatov, ki naj bi bili prisiljeni v boju za zmago tekati do 25 članov Sveta RTVS. Zdaj pa naj bi tekali do 29 članov Programskega sveta. Ali pač ne. Možno je namreč, da bo parlament v programski svet imenoval dovolj enako misleče člane. Občinstvo je poslušalo tudi kolega Bernarda Nežmaha, ki je povedal: "Svoboda izražanja ni nekaj podarjenega, nekaj, kar ti da katerokoli ministrstvo, ampak je nekaj, kar je odvisno od novinarjev, od piscev," in se zavzel za ustanovitev ombudsmana javne RTV po vzoru Švedske. Nad idejo je bil navdušen pravnik Krešimir Puharič, in sicer zato, ker bi ombudsman lahko preprečil medijske linče. Puharič pa ima za seboj prav takšno "subjektivno izkušnjo, ki pa je ne bom omenjal". Ko se je potegoval za položaj ustavnega sodnika, je Mladina razkrila, da je nekaj let prej nasprotoval centru za prizadete otroke v svoji soseski.

Pravi dvoranski linč pa je zbrana množica priredila zbranim medijskim strokovnjakom. Avtoriteto komunikologije Slavka Splichala s FDV so sicer še mirno poslušali, ko jih je opozoril, da bi si morali najprej vendarle ogledati širši družbenopolitični okvir, ki med drugim kaže, da Slovenci bolj zaupajo množičnim medijem kot večini političnih inštitucij. Profesor se je šele nato lotil zakona o RTV, kjer bi se bilo treba sprememb po njegovem "lotiti bolj premišljeno", sploh zato, ker je del sedanjega predloga plagiat besedila, objavljenega na spletni strani Evropskega novinarskega centra.

Manj strpno je bilo občinstvo do Mance Košir. Ta je za začetek skritizirala Toneta Jerovška, ki ni ločil med javno in državno RTV, žvižgi pa je niso zmotili, saj je v roke vzela svojo zadnjo knjigo Surovi čas medijev ter jo z nasvetom, naj jo prebere, podarila predsedniku Jambreku. Potem se je lotila novega zakona o RTV, ki je "v duhu delovanja civilne oblasti naravnost katastrofalen". Sledili so žvižgi, Koširjeva pa je dodala: "... kot je katastrofalna tudi naša strpnost, zato o pluralizmu na Slovenskem najbrž ne bomo govorili še sto let". Najbolj so jo sicer prizadeli tisti, ki stroki očitajo, zakaj sama ni pripravila kakšnega zakona. "Spoštovani kolega Simoniti mi je to na televiziji očital, nebuloze v tem duhu pa je opisal eden mojih najljubših pisateljev vseh časov, Drago Jančar, v zadnji Sobotni prilogi tako preprosto. Tisti, ki o tej stroki očitno pojma nimajo, ki niso prebrali še nobenega njenega teksta, vehementno vedo, da smo krivi učitelji s FDV!" Na to je neznanec posmehljivo navrgel: "Tako je!"

Tudi Marko Milosavljevič je bil deležen žvižgov, ko je na mizo vrgel kup knjig in člankov, ki so nastali v zadnjih letih, ter povedal, da lahko, če slovenske medije primerjamo z drugimi postsocialističnimi državami, "v večini primerov ugotovimo, da je položaj medijev v Sloveniji bistveno boljši", čeprav to še "ne pomeni, da moramo biti s položajem množičnih občil v Sloveniji zadovoljni". Priča smo namreč številnim težavam; posledica vsega tega pa je, da se mediji danes ne ukvarjajo več zgolj z medijskimi vsebinami, ampak denimo tudi "z organizacijo turbofolk koncertov". Občinstvo pa je najbolj ponorelo ob nastopu predsednika Društva novinarjev Slovenije Grege Repovža, ki je najprej prebral nekaj tujih pohval na račun slovenskih medijev ter dodal: "Tukaj ves čas poslušamo, in to pokušajo ves čas podtakniti novinarjem, stroki, o enajstih letih tišine. To je seveda laž." Sledili so vzkliki, ki jih je skušal utišati celo sam Jambrek, Repovž pa je zaključil: "Če je bilo opozicijsko tarnanje o medijih mogoče razumeti kot iskanje dežurnega krivca, pa so tovrstne izjave zdaj seveda pritisk na medije."

Voditelj razprave Jambrek je za zadnjega govorca določil akademika Janka Kosa, ki je skritiziral medijske strokovnjake in novinarje, obremenjene z levičarskimi ideologijami (te menda najlažje prepoznamo po tem, ali so novinarji pro- ali protiameriško nastrojeni). Najbolj alarmantno je menda stanje v rumenih medijih, ki so bojda povsem levoliberalni, saj propagirajo "promiskuiteto in homoseksualnost". Velik del ljudstva je iz arene po treh urah razprave, v kateri je zbrane pozdravil tudi Branko Grims, zapustil zadovoljen.

Recept za katastrofo

Mirovni inštitut se je razprave lotil drugače. Manj masovno. V manjši dvorani Cankarjevega doma je priredil omizje, na katerem je sodelovalo "le" sedem govorcev. Dva tuja medijska strokovnjaka, pisec novega zakona Grims, predstavnik ministrstva in trije zaposleni na RTV, med njimi tudi Rosvita Pesek, ki je ponovila besede z Zbora za republiko. Med pogovorom, ki ga je vodila Sandra Bašič Hrvatin s FDV, kakšnih huronskih vzklikov in žvižgov iz občinstva ni bilo slišati.

Usula pa se je ploha kritik na račun novega zakona iz ust mednarodnih strokovnjakov. Karol Jakubowicz, ki predseduje vodilnemu odboru za medije pri Svetu Evrope, je povedal, da bi novi zakon v teoriji lahko zagotovil večjo neodvisnost RTV Slovenija. A v praksi bo bržkone uveljavil parlamentarno RTV. Po Jakubowiczevem mnenju zato takšen zakon nima nobene zveze z evropsko tradicijo javne RTV. Še več: "To je recept za katastrofo!" Z njim se je strinjal tudi Werner Rumphorst, ki vodi pravni oddelek Evropskega združenja javnih televizij. Sam sicer izhaja iz Nemčije, kjer so uvedli dober model neodvisnega javnega servisa, po katerem se je doslej zgledovala tudi Slovenija. In prav Slovenijo je, skupaj s Poljsko in Češko, doslej izpostavljal kot zgleden primer javne RTV v tranzicijskih državah. "Zdaj pa namerava Slovenija vse skupaj zavreči."

Branko Grims, ki je moral braniti svoj zakon, je bil tokrat bolj čemerne volje. Povedal je, da ni vse tako, kot se zdi. V teoriji je sedanja RTV "sicer super. Ampak kako pa je v praksi, ljudje božji? Mi imamo javno RTV samo po nazivu". Ob tem je ponovno navedel primer predsednika Sveta RTVS Janeza Kocijančiča, ki ima politični vpliv na Svet RTVS, čeprav je "čist prijazen poba, če ga pogledamo". Grims je nato nadaljeval, da so na RTV le nekateri ohranili pokončno hrbtenico "in ena od teh novinark je tudi nocoj z nami". Bašičeva je želela nato izvedeti, kdo je ta pokončna novinarka v dvorani. A Grims njenega imena ni hotel razkriti. Zato se je pošalila urednica z Radia Slovenija Tatjana Pirc in titulo Grimsove "odlične novinarke" podelila kar sebi. Pirčeva je nato ostro zavrnila tezo, da naj bi LDS v javnem zavodu RTV izvedla "nekakšno lobotomijo" in si podjarmila novinarje in urednike.

Edini je za razburjenje med občinstvom poskrbel Sašo Gazdič z ministrstva za kulturo. Ko ga je Bašičeva vprašala, zakaj je ministrstvo tako hitelo s sprejemanjem novega zakona o RTV, je presenetljivo odgovoril, da "tudi zato verjetno, da ne bi prišlo do prehitrih sprememb". Publika je ob tej ugotovitvi planila v smeh, Marko Milosavljevič ga je vprašal: "Vi ste torej predlagali zakon po nujnem, urgentnem postopku, ki je predviden za katastrofe, zato da na RTV v bistvu ne bi prišlo do hitrih sprememb?""Lepo prosim, ne me več spraševat po piarovskih zadevah, to imajo drugi ljudje na ministrstvu čez," je odgovoril Gazdič, "jaz sem le povedal svoje videnje. Vlada pa ni vložila zakona po hitrem postopku. Vložila ga je po normalnem postopku." Seveda, potem pa so ga poslanci obravnavali na izredni seji.

Razprava se je nato razživela, prav tako predsednik Sveta RTVS Kocijančič, ki se je, sedeč med občinstvom, Grimsu zahvalil za pripombo o prijaznem fantu. "Prijazen sem s tistimi, ki so prijazni z menoj. Fant pa zato izgledam zato, ker se ukvarjam s športom. In šport predstavljam v Svetu RTVS kot predsednik OKS." In še en utrinek s konca razprave. Rosvita Pesek tokrat ni odšla domov pomirjena, ker se ji je zdelo, da njeni sogovorniki niso razumeli težav, s katerimi se sooča RTV.

Navidezna razprava

Omenjenih dveh razprav se je udeležila le peščica poslancev, čeprav bodo prav oni odločili, kakšen RTV-zakon bomo dobili. Večina poslancev je tako slišala le razpravo, ki je v četrtek potekala v parlamentu.

Prvi si je besedo vzel predsednik parlamentarnega odbora za kulturo Grims in ponovil svoje argumente; od tega, da na RTV prihaja do domnevnih poskusov cenzure, vpliva nekdanje oblasti in revoltov novinarjev. In ker "riba smrdi pri glavi", ob vsem tem menda ni niti enkrat protestiral Svet RTVS. Drugi je besedo dobil minister Vasko Simoniti, ki je skušal javnost še enkrat prepričati, da novi zakon RTV ne podržavlja, čeprav bo po novem parlament imenoval kar 21 od 29 članov Programskega sveta. "Namen vlade je tako dejansko umik države iz sedanjega sveta RTVS," je vztrajal minister.

Grims je nato dal besedo RTV-jevcem. Opozicijski poslanci so svoje lahko povedali šele pod točko 'zainteresirana strokovna in druga javnost'. Generalni direktor Aleks Štakul se je zavzel za drugačno zakonsko ureditev, saj se je obstoječa ureditev pokazala kot "toga in neustrezna". Domnevni krivec za novi zakon Kocijančič je ponovil, da nasprotuje podržavljanju zavoda. Predsednik nadzornega odbora RTVS Nikola Damjanič je prepričan, da si skuša država "v vsakem pogledu prilastiti upravljavsko funkcijo nad javnim zavodom". Potem so besedo dobili sindikalisti. Peter Kosmač iz sindikata kulturnih in umetniških delavcev je medtem posamezne cilje zakona pozdravil in izrazil upanje, da se bo zdaj RTV bolj demokratizirala. Predsednik koordinacije RTV-jevih novinarskih sindikatov Rajko Gerič je podvomil o dobronamernosti sedanje politike, čeprav po njegovem politika je in bo vpletena v delovanje RTV.

"Ta razprava, ki danes poteka, ni razprava, ki bi lahko nadomestila predhodno javno predstavitev tega zakona, razpravo in usklajevanje, vse te faze, ki se jih opravi pred sprejemom zakona," je tudi tokrat posvaril Grega Repovž iz DNS, ki pa je nato kljub temu dal kar nekaj predlogov za izboljšanje zakona. Predlagal je denimo, da bi člani sveta, če jih že mora izbrati parlament, za izvolitev morali dobiti dvotretjinsko večino.

Do pol pete popoldne je svoja mnenja predstavilo še kakih 35 govorcev. Razburil se je denimo Duško Kos iz Studia Moderna, ki bi oglase z novim zakonom lahko rolal le na parlamentarnem kanalu. Oster je bil tudi predsednik Društva slovenskih pisateljev Vlado Žabot. Društva književnikov, ki ima zdaj pravico do imenovanja enega člana Sveta RTVS, namreč po njegovem ni mogoče kar tako enačiti z vsakim slehernikom, ki bo imel po novem pravico do predlaganja članov Programskega sveta. K besedi se je priglasilo tudi 15 poslancev, LDS-ovi so predlog zakona kritizirali, koalicijski poslanci, med katerimi se je oglasila tudi nekdanja TV-starleta Eva Irgl, ter SNS pa so zakon podprli.

Zakon je zdaj nared že za drugo branje v parlamentu. To poslance čaka junija.

Štetje sekund

RTV-teden se je začel s protestom SDS, kjer so menda s štoparico v roki ugotovili, da je bil na TV Slovenija "prispevek o največji stranki SDS za 1 minuto in 5 sekund krajši kot prispevek LDS na isto temo”. To naj bi bil seveda dokaz za neuravnoteženost poročanja na TV Slovenija in kršenja poklicnih meril. Urednica informativnega programa Tanja Starič je SDS-ovo akcijo označila kot "političen pritisk na uredniško politiko informativnega programa TV SLO". Nikjer namreč ni določeno, da enakovredna obravnava strank pomeni enako minutažo o dogodkih, povezanih z njimi. Staričeva temu dodaja, da bi bilo tako določilo absurdno, saj bi si morali ob dnevih, ko ene stranke pripravijo kakšen dogodek, druge pa ne, za slednje tak dogodek izmisliti, in tako zagotoviti enakovrednost poročanja.