Hitra seja

Koalicija je prejšnjo sredo jasno pokazala, kaj je odnesla od tistih nekaj javnih razprav, na katerih so se kresala mnenja o novem zakonu o RTV Slovenija. Na seji parlamentarnega odbora za kulturo, šolstvo in šport, kjer so poslanci obravnavali dopolnila k RTV-zakonu, so bili sprejeti vsi predlogi vladajoče koalicije. Vsi predlogi LDS in SD, ki sta do zakona kritični, so bili zavrnjeni. Do kakšnih bistvenih popravkov zakona ni prišlo. Ne glede na to, da so strokovnjaki prepričani, da je zakon katastrofalen.

Rekordna dopolnila

Zakon, ki je bil prvič razkrit 1. aprila, je zdaj, dva meseca pozneje, že nared za drugo obravnavo v parlamentu. Preden bodo o njem znova odločali poslanci, se je moral do predloga znova opredeliti še pristojni parlamentarni odbor. Odbor za kulturo, šolstvo in šport je moral namreč proučiti vsa dopolnila, ki so jih v zadnjih tednih k zakonu vložili poslanci. Poslanci so vložili kar 113 dopolnil. Večino LDS in SD, nekaj pa tudi SDS + NSi + DeSUS (SLS je tokrat solirala). Slednji so sicer pripravili le kozmetične popravke, a ena napovedana sprememba je vseeno zbodla v oči.

Gre za določilo, na katero sta bila poslanec Branko Grims in minister Simoniti doslej nadvse ponosna, saj se jima je zdelo, da bo zagotovilo depolitizacijo Programskega sveta, ker bi članstvo v njem prepovedalo osebam, ki so se v zadnjih desetih letih ukvarjale s politiko. Prav ponos novega zakona pa so koalicijski poslanci zdaj spremenili. Desetletno prepoved udejstvovanja v politiki so znižali na pet let. Parlamentarna zakonodajno-pravna služba pa medtem še vedno meni, da je določilo diskriminatorno.

In ko smo že pri omenjeni službi; ta je v RTV-zakon izstrelila še kar nekaj ostrih puščic. Recimo to, da razmejitev pristojnosti med vodstvenima organoma RTV v novem zakonu ni v skladu z zakonom o javnih zavodih. Na očitke strokovne službe je Grims izjavil, da je zakonodajno-pravna služba spolitizirana in da služi opoziciji. To naj bi menda dokazoval podatek, da je vodja zakonodajno-pravne službe Tina Bitenc Pengov soproga Andreja B. Pengova, ki vodi ljubljanski DeSUS in je (v nasprotju s svojo stranko) zelo kritičen do novega RTV-zakona. Po kuloarjih je sicer slišati, da naj bi parlament že "depolitiziral" to službo, saj naj bi sredi maja med dvema kandidatoma, menda med Bitenc-Pengovovo in Nikolajem Abrahamsbergom (ta naj bi bil blizu NSi), izbral slednjega. Tega nam v parlamentu še niso želeli potrditi.

Od Sester do bugi ribe

Obravnava na odboru za kulturo še zdaleč ni bila rutinska. Priča smo bili maratonski seji, ki je trajala več kot 14 ur. K besedi se je neprestano prijavljalo le pet opozicijskih poslancev. Koalicijski poslanci pa so bili skoraj vseh 14 ur tiho. Aktivirali so se le, ko je bilo treba glasovati o lastnih predlogih. Predsednik odbora, poslanec SDS Branko Grims, ki je hkrati tudi edini znani pisec novega RTV-zakona in je sejo zato vodil toliko bolj goreče, je "nasprotnikom" celo očital, da z razpravljanjem zavlačujejo sejo. Ti pa so mu vztrajno odgovarjali, da si zakon o RTV zasluži temeljito obravnavo. Grims je sejo kljub temu peljal po svoje. Članov odbora ni spustil niti na kosilo niti na večerjo, in ko so nekateri želeli domov, Majda Potrata (SD) je celo govorila o "bridkem koncu", preostanka seje ni želel prestaviti na naslednji dan. V tem primeru namreč parlament zakona ne bi mogel drugič obravnavati že na junijskem zasedanju.

Besedo je v imenu državnega sveta sicer prvi dobil Anton Peršak, a nanj so mnogi takoj pozabili. Kup pripomb je predstavila tudi vodja zakonodajno-pravne službe Tina Bitenc Pengov, ki je obenem še javno odgovorila Grimsu: "Zato na tem mestu odločno zavračam kakršnekoli ocene, da je naše mnenje politično, ker to ni in to nikoli ni bilo." Besedo je dobil tudi predlagatelj zakona minister Simoniti in sam sebi dopovedoval: "V času, odkar je prišel predlog zakona o RTV v javno obravnavo, se je odprla široka debata. Sklicane so bile okrogle mize, Zbor za republiko, Mirovni inštitut, javna predstavitev mnenj, sklicane so bile tiskovne konference, članki, ki so pač na različnih etičnih ravneh za in proti novemu predlogu zakona; ti članki so bili številni ..."

Nato se je začela obravnava amandmajev. Povzetek prvih nekaj ur: glasovanja o amandmajih, ki jih je predlagala koalicija, so se večinoma iztekla v 8 : 5, glasovanja o predlogih LDS in SD pa v 5 : 8.

O čem pa so glasovali? Majda Širca (LDS) je denimo želela, da bi v RTV-zakonu poleg italijanske in madžarske upoštevali tudi romsko skupnost. Njen predlog ni bil sprejet. Predlagala je tudi, da bi v novem RTV-zakonu poseben pomen namenili "drugim etničnim skupnostim, ki živijo v RS". Tudi ta predlog ni bil sprejet. Srečko Prijatelj iz SNS pa je ob tem izjavil: "Razumem pa vaš namen, da so marginalne skupine od izbrisanih, Romov in druge take podobne skupine vaša ciljna volilna baza in temu primerno jih tudi v bistvu zagovarjate." Kar se tiče manjšin, je večina poslušala le registrirani narodni skupnosti. Predloga, da bi uvedli direktorja radia in televizije za narodnostne programe, sicer niso podprli. So pa zato ustanovili pomočnika generalnega direktorja za ta vprašanja. Večina je med drugim izglasovala tudi amandma o poudarjeni obravnavi starostnikov, mladostnikov in invalidov v programih RTVS.

Potem so se lotili parlamentarnega kanala. Jožef Školč (LDS) je bil izrecno proti, ker ni znano, kolikšni bodo stroški novega TV-programa in kje bodo dobili frekvenco zanj, če se pri njem doma v Breginju "že sedaj ta dva oba ne vidita". Z ministrovimi pojasnili, da bodo stroški minimalni, frekvence pa bodo tudi našli, se ni zadovoljil: "Nekdo, ki bo to gledal in bo seveda plačeval prispevek, bo zagotovo hotel vedeti, kaj se dogaja. Celo pri športnih prenosih v bistvu podučijo, pa gre za velike zvezde in za, bom rekel, bolj ko ne vsem, preprosta pravila, povedo, kdo je v zelenih dresih, pa kdo je v vijoličnih dresih in kaj se tam dogaja in tako naprej. Tako, da je ta odgovor, minister, res površen, ampak to ni ključna stvar za to brisanje. Ključno je v tem, da vi napovedujte neko prerazporeditev frekvenc." Teh pa, kot trdi Školč, marsikje, recimo v Breginju, ni dovolj za lokalne in nacionalne tv-programe. Majda Potrata (SD) je dodala, da bodo ljudje zelo težko spremljali takšen kanal. "Torej, in da ljudje ne bi razumeli, kaj se dogaja, tako podcenjevanje ljudi se mi zdi nadvse grobo," ji je odgovoril minister in za vzor navedel francoski parlamentarni kanal. Ob tem pa je Potratova vzrohnela, naj minister ne manipulira z njenimi besedami in naj ne navaja primerov, ki jih ni v obrazložitvi zakona, sicer bo sama začela govoriti o italijanskem primeru. Za trenutek smo lahko slišali tudi glas molčečih, Rudolfa Petana (SDS), ki je povedal, da bo za parlamentarni kanal glasoval tudi, " če bi bile posledice recimo stroški ene desetine Eme ali pa oblek za Sestre". Parlamentarni kanal je bil seveda izglasovan.

Tudi ko so prišli do členov, ki so bili deležni največ kritik, molčeči koalicijski poslanci niso odstopili od jasno začrtane poti. Izglasovali so takšno sestavo in pristojnosti vodilnih organov RTV, kot so jih predvideli sami. Programski svet bo štel 29 članov, 16 jih bodo predlagali poslušalci in gledalci, izvolil pa jih bo parlament. Novo je to, da bo za njihovo izvolitev potrebna podpora 46 poslancev, kar koaliciji ne bi smelo pomeniti težav. Skoraj neverjetna novost pa je tudi ta, da bo imelo le osem od 16 izbrancev štiriletni mandat. Preostalim osmim pa bo žreb prisodil le dveletni mandat. Predlog SD, da bi člane Programskega sveta imenoval predsednik republike ali parlament z dvotretjinsko večino, je bil seveda zavrnjen. Predlog Mirovnega inštituta, da bi Programski svet štel 23 članov, ki bi jih po točno določenih pravilih imenovala izključno civilna družba, je bil preslišan. SLS, ki je sprva želela, da bi 12 predstavnikov civilne družbe izbrali "po sistemu, ki zagotavlja enakomerno zastopanost 12 statističnih regij", pa je med glasovanjem klonila. Zadovoljila se je z obljubo, da bo pri izboru članov Programskega sveta upoštevana tudi njihova regionalna pripadnost. Kako naj bi bilo to videti? Kdo ve. Sicer pa so bile preslišane vse kritike na račun nove ureditve vodilnih organov, tudi te o spornosti prenosa nekaterih pristojnosti s Programskega sveta na Nadzorni odbor, ki bo s tem nadziral sam sebe.

Kakšnih bistvenih novosti torej odbor za kulturo ni sprejel. Školč se je Grimsu opravičeval, ker ga s tem, ko razpravlja, moti pri vodenju seje. Školča, ki tv-prodaje ne gleda, "kaj šele, da bi me zjutraj kakšna pojoča riba zbudila", je zanimalo, zakaj se tv-prodaja seli na parlamentarni kanal: "Ali je to morebiti zato, ker je lastnik ključnega podjetja, ki se s tem ukvarja, pomemben član Združene liste?" Grims je kritičnim kolegom v poduk večkrat ponujal urejenost javnih RTV-servisov v Avstriji in Nemčiji. Ostali poslanci so bili med tem skoraj ves čas tiho, čeprav je Školč vladajoče kolege pobaral, da ni lepo, da jih "pustijo brez odgovorov". Gantar pa je proti koncu celo predlagal, da se razpravljavci raje preselijo na hodnik, da ne bodo motili drugih.

Predsednik odbora Grims je kolegom dovolil iz dvorane šele petnajst čez polnoč. Do takrat so sprejeli okoli 30 dopolnil, skoraj vse je predlagala koalicija. Predlogi državnega sveta, Zveze Romov Slovenije, Društva novinarjev Slovenije ali Mirovnega inštituta niso bili upoštevani. Poslanci LDS in SD so po seji napovedali, da bodo vse svoje amandmaje vložili še enkrat.

Predlog zakona o RTV je zdaj dokončno pripravljen za drugo obravnavo v parlamentu.

Simonitijeva resnica

Aidan White zavrača očitke ministra Simonitija

Zagovorniki novega zakona o RTV Slovenija so v zadnjem času izrekli nekaj hudih obtožb na račun tistih, ki so bili kritični do njihovega zakonskega predloga. Ena izmed njihovih tarč je bil generalni sekretar Mednarodne zveze novinarjev (IFJ) Aidan White, za katerega je minister za kulturo Vasko Simoniti večkrat izjavil, da naj bi mu besede v usta polagal predsednik Društva novinarjev Slovenije (DNS) Grega Repovž.

Kaj ministru odgovarja White? "To je absolutno absurden komentar. Imam zelo obsežne izkušnje v zvezi s svobodo tiska, medijsko svobodo, načeli javnih RTV-servisov in z regulacijo le-teh v Evropi. V več kot 20 letih dela na IFJ sem obiskal večino evropskih držav in ne potrebujem nikogar, ki bi govoril namesto mene, ko pride do problemov v zvezi s svobodo tiska. Moram poudariti, da niti IFJ niti EFJ niti jaz nismo nikogaršnja lutka." White temu dodaja, da kažejo takšna, žaljiva namigovanja kvečjemu na pomanjkljivo stopnjo odgovornosti v razpravi o RTV. Zavrnil je tudi ministrov očitek, da se med obiskom predsednika Drnovška ni želel sestati tudi z njim. "V Slovenijo sem prišel na sestanek, ki je bil dogovorjen s predsednikom. Sestal sem se tudi z novinarji, s kolegi iz DNS, vendar nikakor nisem bil seznanjen s tem, da se želi kdo iz vlade sestati z mano. Če bi to vedel, bi se bil seveda nedvomno pripravljen sestati z njimi." Kako pa komentira Simonitijeve besede, da je dajal "nekam žaljive, protektorske" in "neprimerne" izjave, s tem, ko je Slovenijo nedavno postavil ob bok nedemokratičnim državam? "Razumem, da so nekateri užaljeni, če se Slovenija znajde na seznamu skupaj z državami, v katerih je situacijo veliko hujša. Res pa je tudi, da se je v Sloveniji prvič doslej pojavila zaskrbljenost o stopnji uredniške avtonomije v javnem RTV-servisu. Tega pa ne moremo ignorirati," pravi White.

Simoniti je Whitu med drugim očital tudi, da je edini tujec, ki je kritičen do njegovega zakona. To seveda ne drži. Tu so še predsednik Evropske zveze novinarjev (EFJ) Arne Koenig, organizacija Article 19, Mednarodni medijski inštitut in njegova podružnica za Jugovzhodno Evropo. Pa Karol Jakubowicz, predsednik vodilnega odbora za medije pri Svetu Evrope, in Werner Rumphorst, vodja pravnega oddelka EBU. Minister je sicer javno dejal, da slednja podpirata njegov zakon. A udeleženci triurnega omizja, ki ga je nedavno sklical Mirovni inštitut, so se lahko prepričali o nasprotnem. Jakubowicz je namreč povedal, da bi novi zakon v teoriji lahko zagotovil večjo neodvisnost RTV Slovenija, a bo v praksi bržkone naredil korak nazaj in uveljavil parlamentarno RTV; to pa nima nobene zveze z evropsko tradicijo javne RTV. Še več: "To je recept za katastrofo!" Z njim se je strinjal Rumphorst, ki je Slovenijo doslej izpostavljal kot zgleden primer javne RTV v tranzicijskih državah, "zdaj pa namerava Slovenija vse skupaj zavreči".