Kmetijstvo / Mrhovinarji in plašna srna

Slovensko kmetijstvo že dva meseca pretresajo afere. Začelo se je z razkritjem o uničenju dokumentacije kmetijskega ministrstva o razdeljenih subvencijah, nadaljevalo pa z domnevnimi nepravilnostmi pri poslovanju sklada kmetijskih zemljišč in gozdov, ki jih je razkril član nadzornega odbora sklada Milan Kuster. Pri obeh zgodbah gre za velike denarje. Uničena dokumentacija in manjkajoče evidence, za kar naj bi bil najbolj odgovoren nekdanji kmetijski minister iz SLS Ciril Smrkolj, pod vprašaj postavljajo namensko porabo več kot sto milijard tolarjev, ki jih je ministrstvo prek subvencij in drugih oblik državne pomoči razdelilo od leta 1991 do 2000. Brez papirjev, iz katerih bi bilo razvidno, kdo je v tem obdobju pomoč dobil, v kakšni višini in za kakšen namen, namreč ni mogoče ugotoviti, ali so bili vsi prejemniki do nje res upravičeni ali pa so jo dobili zgolj na podlagi prijateljskih in strankarskih vezi. Za denar gre tudi pri skladu. Kuster direktorici sklada Marji Majer Cuk očita, da je s pomočjo svojega moža, odvetnika in člana sveta SLS Marka Cuka, nekaterim vidnim članom SLS in LDS omogočala velike zaslužke s preprodajo zemljišč.

Ministrica za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Marija Lukačič sicer v nobeno od zadnjih afer ni neposredno vpletena. Kar pa še ne pomeni, da lahko ob tako vročih temah ostane ravnodušna in medla. Na vprašanja novinarjev je dolžna odgovarjati že po službeni dolžnosti. Pa tudi zato, ker v kmetijski resor ni padla včeraj. Med letoma 1991 in 1994 je bila kot svetovalka vlade na ministrstvu zadolžena za pripravo zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov. Nato je sklad šest let tudi vodila. Leta 2000 se je želela na direktorski stolček povzpeti še tretjič, a ji je SLS obrnila hrbet. Nasprotovala naj bi ji predvsem brata Marjan in Janez Podobnik. Lukačičeva kljub temu ni ostala brez vseh zaveznikov. Na pomoč ji je priskočil nekdanji predsednik SLS Franc Zagožen, ki naj bi z lobiranjem dosegel, da so prav za njo pri vladi ustanovili urad za denacionalizacijo. Leta 2001 se je na povabilo Franca Buta vrnila na kmetijsko ministrstvo, kjer je opravljala funkcijo državne podsekretarke, zadolžene za področje suše in naravnih nesreč. Lukačičeva sicer nikoli ni bila članica SLS, je pa bila z njo tesno povezana. Med drugim naj bi se občasno udeleževala sestankov programskega sveta stranke in celo sej glavnega odbora. Leto dni pred lanskimi parlamentarnimi volitvami je prestopila na stran SDS. V stranko se sicer ni včlanila, je pa zato prevzela vodenje odbora za kmetijstvo v strokovnem svetu SDS. Ko je lani desnica zmagala na volitvah, je bila na predlog SDS imenovana za ministrico. Ker kmetijsko politiko že dobrih deset let spremlja iz prvih vrst, se od nje upravičeno terjajo odgovori. Toda Lukačičeva se soočenjem z novinarji načrtno izogiba. Ko so jo namreč povabili v oddajo Trenja na POP TV, ki je bila namenjena razpravi o domnevnih nepravilnostih v kmetijstvu, so iz njenega kabineta sporočili, da ne more priti, ker naj bi bila zasedena, saj je tisti večer v Slovenijo pripotovala evropska komisarka za kmetijstvo. Ko so novinarji POP TV podatek preverili pri tiskovnem predstavniku evropske komisarke, so ugotovili, da ministrica laže. Komisarka je tisti večer za mizo namreč sedela le z državnim sekretarjem Butom, medtem ko o Lukačičevi ni bilo ne duha ne sluha. Kabinet ministrice se je branil s precej za lase privlečenim argumentom, da je bila na seznam uvrščena naknadno. Novinarji POP TV so pograbili ponujeno roko in ministrici predlagali neposreden prenos iz Portoroža. A tudi s tem ni bilo nič, saj je sledilo pisno sporočilo, da je na oddajo preprosto ne bo.

Da gre v veliki meri za strah pred javnim nastopanjem, je postalo jasno naslednji dan, ko so jo udeleženci generalne skupščine Evropskega združenja za trgovino z živino in mesom v Portorožu zaman čakali, da jim prebere referat. Namesto nje ga je moral prebrati državni sekretar But. Kot razlog je navedla težave s srcem, zaradi katerih naj bi morala na urgenco. Novinarji so jo znova ujeli na laži, saj se je izkazalo, da je tistega dne v Kliničnem centru niso sprejeli, za nameček pa se je dve uri pozneje vseeno pripeljala v Piran na kratek pogovor z evropsko komisarko. Tisti, ki Lukačičevo dobro poznajo, pravijo, da težav s srcem ne hlini, da pa so te verjetno precej povezane z njenim velikim strahom pred javnim nastopanjem. Ko jo je na primer na intervju povabila televizijska postaja TV Pika, je v sodelovanje privolila šele ob zagotovilih, da bo vsa vprašanja dobila napisana vnaprej, da ji voditelj oddaje Mark Žitnik ne bo zastavil kakšnega dodatnega vprašanja in da bo odgovore lahko brala z listkov. Lukačičeva pa se ne izogiba le novinarjem, ampak tudi nekaterim svojim službenih obveznostim. V dosedanjem mandatu se je na primer udeležila le ene od sklicanih petih sej parlamentarnega odbora za kmetijstvo in le enega od šestih zasedanj kmetijskih ministrov držav EU v Bruslju. Menda zato, ker naj bi že v začetku mandata vse zadeve v zvezi z EU delegirala na državnega sekretarja Buta. "Dejstvo je, da tudi drugi ministri pošiljajo svoje sekretarje, ko gre za razprave o določenih področjih. Ministri so obvezno prisotni le takrat, ko gre za odločitve," je pojasnila v Odmevih. To deloma drži. Poljski in italijanski kmetijski minister se srečanj udeležujeta zelo redko. A gre za izjemi. But namreč pravi, da bi se vseh sej praviloma morali udeleževati tako ministri kot državni sekretarji. Bolj verjetno se zdi, da je za njen odpor do Bruslja krivo pomanjkljivo znanje tujih jezikov. Pomoč prevajalcev potrebuje celo pri najbolj osnovnih stavkih, o čemer smo se lahko prepričali na TV-posnetku njenega poslavljanja z evropsko komisarko za kmetijstvo Boehlovo. Mogoče pa je seveda tudi, da ji prvo potovanje v Bruselj ni ostalo v najlepšem spominu. Med rentgenskim pregledom na brniškem letališču so namreč v njeni potovalki odkrili zlovešče velik kovinski predmet. Izkazalo se je, da gre za krojaške škarje. Na vprašanje, zakaj jih potrebuje, naj bi prostodušno priznala, da se namerava po srečanju z ministri EU kratkočasiti s krojenjem. Takšna izjava ne bi bila prav nič nenavadna, če bi šlo za predsednico kmečkega aktiva žena iz Horjula. Je pa naravnost smešna, ko gre za ministrico, saj je znano, da se evropski ministri po končanih uradnih sestankih ne razbežijo po hotelskih sobah vsak k svojemu hobiju, ampak prosti čas izkoristijo za neformalna druženja in lobiranje.

Vtis plašne srnice bi že skoraj kupili, če ne bi Lukačičeva pretekli teden izumila povsem novega načina komuniciranja z mediji. V časniku Kmečki glas, ki je izšel 15. junija, je namreč zakupila oglasni prostor in v njem objavila sestavek z naslovom Raziskovalno novinarstvo ali mrhovinarstvo? V podnaslovu pa je sledilo: Oddaja Trenja POP TV v četrtek, 9. junija 2005. Na četrt časopisne strani je novinarje POP TV popljuvala samo zato, ker so si v oddaji Trenja drznili odpreti razpravo o aferah v kmetijstvu in TV-gledalce z anketo povprašati, kako ocenjujejo delo kmetijskega ministrstva. V oglasu je med drugim zapisala, da je oddaja Trenja "z načinom poseganja v problematiko slovenskega kmetijstva prizadela in šokirala vsakogar, ki je kakorkoli povezan s kmetijstvom", da je "kmetijstvo na dveh za kmetijsko politiko dokaj obrobnih vprašanjih, dveh vnaprej kriminaliziranih in medijsko napihnjenih dnevnih aferah, doživelo medijski linč, ki bi ga bilo skoraj mogoče primerjati s političnimi procesi iz polpretekle zgodovine", da sta bila ministrica in kmetijstvo kot dejavnost "javno osramočena ter vnaprej obsojena na zgražanje in obsodbo vsaj tistega dela javnosti, ki je spremljal oddajo," in da ministrica z aferama o odstranitvi dela dokumentacije o dodeljenih nepovratnih sredstvih in nepravilnostih na skladu kmetijskih zemljišč in gozdov neposredno nima prav nič. V nadaljevanju pa je navržena še pridiga o novinarski etiki: "Po vsem, kar je bilo izrečenega pred kamerami in tudi po tem, se človeku samemu po sebi postavlja vprašanje, kaj je pravzaprav poslanstvo sredstev javnega obveščanja, zlasti pa še televizije, kajti po mnenju mnogih je mera polna. Povsem neprimerni filmski programi spodbujajo in širijo nasilje med ljudmi, neciviliziran in neprimeren odnos pa po istem vzoru pri svojem delu kažejo tudi že nekateri novinarji. Lov za kriminalnimi aferami in napihnjenimi senzacijami za vsako ceno, v katerih so posamezniki z imenom in priimkom izpostavljeni javnemu medijskemu linču, še preden je njihova morebitna krivda dokazana, se zaskrbljujoče širi. Svojo velikansko moč pri oblikovanju javnega mnenja ima zlasti televizija, pri kateri pa so novinarji prezrli dolžnost, da bi v imenu novinarske etike razkrivali tudi manipulacije iz ozadja. Po načelu, da vsaka laž, če jo v javnosti ponoviš desetkrat, postane resnica, se neprestano ponavljajo trditve o posameznikih, čeprav so jih prizadeti že ničkolikokrat ovrgli in javno pojasnili. Pod krinko novinarske neodvisnosti in svobode medijev se pogosto skrivajo različne manipulacije, namesto raziskovalnega novinarstva, ki zdravi družbo, pa se razrašča mrhovinarstvo." Še bolj od vsebine je zanimiva embalaža. Šef kabineta ministrice Sergij Daolio nam je napisal, da naročnik oglasa ni kmetijsko ministrstvo. Šlo naj bi za osebno razmišljanje Lukačičeve, kar pa je čisto navadno zavajanje. Sestavek je namreč opremljen z 'glavo' ministrstva za kmetijstvo, pod njega ni podpisana Lukačičeva, ampak kabinet, povrh vsega pa teksta ni napisala sama, ampak so ji ga pripravili v službi za stike z javnostmi, ki jo na ministrstvu vodi Tomaž Hrastar. Ob takšni embalaži bi objavljenemu besedilu težko rekli osebno mnenje. Gre za uradno sporočilo ministrstva! Razen če ministrica meni, da je državne inštitucije dopustno izkoriščati za to, da svojemu mnenju dodajo nekaj teže. Na naše vprašanje, zakaj se je odločila za oglas, je pojasnila, da se je po oddaji Tretja na kabinet ministrstva in na njo osebno obrnilo precejšnje število kmetov, ki jih je prizadel način vodenja oddaje. "Objava oglasa v Kmečkem glasu je bila odgovor na njihov poziv k pojasnitvi navedb v omenjeni oddaji." Seveda nas je zanimalo, kdo je oglas financiral. Direktor Kmečkega glasa Peter Zadel nam je povedal, da so fakturo v vrednosti 152.000 tolarjev plus DDV (kar skupaj znese približno 180.000 tolarjev) poslali Lukačičevi na domači naslov, iz česar je mogoče sklepati, da namerava stroške poravnati iz lastnega žepa in ne iz proračuna kmetijskega ministrstva. Kar pa v bistvu ne spremeni poante. Ministrica, ki nima poguma, da bi se z mediji soočila osebno, ampak z njimi komunicira prek plačanih oglasov, bi se morala resno vprašati, ali še lahko opravljala odgovorno funkcijo.

Kdo je grobar SLS?

Zadnji aferi v kmetijstvu imata pomemben skupni imenovalec: v obeh kot glavni akterji nastopajo funkcionarji SLS. To seveda nujno sproži vprašanje, v čigavem interesu je razkritje podatkov oziroma kdo bi rad "potunkal" ljudsko stranko. Na prvi pogled se zdi, da je v ozadju LDS, saj bi z napadom na eno vladno stranko uspešno zmanjšala verodostojnost celotne vladne koalicije. Toda okoliščine tega ne potrjujejo. Če drži, da so v nepravilnosti s preprodajo zemljišč vpleteni tudi nekateri vidni člani LDS, se zdi skrajno iracionalno, da bi stranka ovajala svoje lastne ljudi. Kaj pa, če je kritika poslovanja sklada povezana z interesom največje vladne stranke SDS, da enkrat za vselej obračuna z bratoma Podobnik? Prvi del bitke je premier Janez Janša že dobil, ko je vodenje tradicionalno SLS-ovega kmetijskega resorja prevzela Lukačičeva, ki prihaja iz SDS-ovske kadrovske sheme. Drugi, bolj umazan del bitke, morda prepušča Jelinčičevi SNS. Treba je namreč vedeti, da je Kustra leta 2003 v nadzorni odbor sklada predlagala SNS, kot kandidat te stranke pa je bil marca imenovan še za namestnika predsednika nadzornega sveta Pošte Slovenije ter pred kratkim za člana nadzornega sveta Slovenske odškodninske družbe. Samo naivni lahko verjamejo, da gre pri tem zgolj za uresničevanje Janševe zaveze o pravični razdelitvi nadzornih funkcij med strankami vladajoče koalicije in opozicije.