Zgodovina / Od Ravne gore do Velike planine

Po praznovanju na Ravni gori, kjer je zunanjemu ministru Srbije in Črne gore in enemu največjih fenov generala Draže, Vuku Draškoviću, končno uspelo prirediti četniško slovesnost na državni ravni, so se nekateri očitno ustrašili, da bo praznovanje doletelo tudi Slovenijo. Toda že bežen pogled na stoglavo množico, zbrano na travniku, nekaj metrov stran od vstopa v gondole za dvig na Veliko planino, je pokazal, da v "Kamničkoj Bistrici" ne bo šlo za manifestacijo in slavljenje četništva. Kakšnih ducat pravoslavnih božjih služabnikov se je zbral okoli križa, ki naj bi označeval kraj, kjer so se pred 60 leti izvrševali povojni izvensodni poboji vojakov in civilistov, ki jim pred Titovimi osvoboditelji ni uspelo zbežati čez severno mejo. Med udeleženci žalne slovesnosti se je kar trlo novinarjev, ki bi v dolini Kamniških Alp lahko sestavili jugoslovansko press reprezentanco. Nič čudnega, saj hrvaško občestvo burijo četniki vsaj od dneva, ko se je četniška zastava ob pesmi "Biće mesa, biće mesa, klat ćemo Hrvate" vila po porušenih ulicah Vukovarja. Srbska sedma sila pa je po formalni izenačitvi četnikov skoraj dolžna poročati o dogajanju v zvezi z njihovimi najnovejšimi "antifašističnimi bojevniki". Najbrž je treba omeniti še v črno vojaško opremo napravljene zasebne varnostnike, obilno ponudbo dobro ohlajenih šampanjcev po 500 tolarjev ter popolno odsotnost četniških kokard.