Zgodovina / Od Ravne gore do Velike planine

Po praznovanju na Ravni gori, kjer je zunanjemu ministru Srbije in Črne gore in enemu največjih fenov generala Draže, Vuku Draškoviću, končno uspelo prirediti četniško slovesnost na državni ravni, so se nekateri očitno ustrašili, da bo praznovanje doletelo tudi Slovenijo. Toda že bežen pogled na stoglavo množico, zbrano na travniku, nekaj metrov stran od vstopa v gondole za dvig na Veliko planino, je pokazal, da v "Kamničkoj Bistrici" ne bo šlo za manifestacijo in slavljenje četništva. Kakšnih ducat pravoslavnih božjih služabnikov se je zbral okoli križa, ki naj bi označeval kraj, kjer so se pred 60 leti izvrševali povojni izvensodni poboji vojakov in civilistov, ki jim pred Titovimi osvoboditelji ni uspelo zbežati čez severno mejo. Med udeleženci žalne slovesnosti se je kar trlo novinarjev, ki bi v dolini Kamniških Alp lahko sestavili jugoslovansko press reprezentanco. Nič čudnega, saj hrvaško občestvo burijo četniki vsaj od dneva, ko se je četniška zastava ob pesmi "Biće mesa, biće mesa, klat ćemo Hrvate" vila po porušenih ulicah Vukovarja. Srbska sedma sila pa je po formalni izenačitvi četnikov skoraj dolžna poročati o dogajanju v zvezi z njihovimi najnovejšimi "antifašističnimi bojevniki". Najbrž je treba omeniti še v črno vojaško opremo napravljene zasebne varnostnike, obilno ponudbo dobro ohlajenih šampanjcev po 500 tolarjev ter popolno odsotnost četniških kokard.

Parastos, ki je šestdeset let čakal na svojo izvedbo, je začel črnogorski metropolit Amfilohije Radović, ki je vodil tudi žalni obred ob smrti premiera Zorana Đinđića, še večja čast pa ga je najbrž doletela, ko je vodil žalni obred ob smrti matere Radovana Karadžića. Radović je v uvodu maše zadušnice število ljudi, ki naj bi jih partizani hladnokrvno pobili v mrzlih kamniških gozdovih, postavil na dvajset tisoč, proti koncu govora pa je postregel še z impozantno vsoto 250 oziroma 300 tisoč ljudi. Po uvodni predstavitvi problema je prebral kakšno stotnijo imen po vojni pobitih pripadnikov Draževega gibanja, kar je trajalo tako dolgo, da se je večina ostarelih četniških sinov in hčera posedla. Večina navzočih je zjutraj priletela iz Srbije in Črne gore. In večina se je prišla le poklonit mrtvim sorodnikom. Nobene politike, le intimen boleč spomin.

Sicer se v Kamniku beseda četništvo skozi uradni žalni mikrofon ni izrekla niti enkrat, veliki četniški akademik Matija Bečković je recimo govoril o vojski kralja Petra II. ter o begu večtisočglave množice, ki je iz Boke, prek Hrvaške in Bosne, pred partizani bežala v Avstrijo. Prireditelji so očitno ocenili, da slavljenje Draževe vojske, kot "edine svobodomiselne vojske II. svetovne vojne", ne bo prineslo pozitivnih odzivov javnosti. Tako nihče med obiskovalci ni na glas govoril o revitalizaciji četništva. Ravno zato je četniški parastos minil brez najmanjšega incidenta. Četništva ni povzdigoval niti ostareli dedek Novica, ki so ga zavezniki z očetom ujeli pri Dravogradu in ju odpeljali v mariborsko taborišče. Tam so njegovemu očetu ponudili možnost, da sina pusti Titovi vojski, kar je oče tudi storil in mu s tem rešil življenje. Ko Novica omeni soseda, ki sedemnajstletnemu sinu ni dovolil prestopa k partizanom, mu priteče solza, saj mu končna usoda njegovega očeta in sosedov še vedno ni znana. Na sploh je bil obred poln patosa, joka, čustev, neki moški je celo omedlel.

Med navzočimi je bilo videti tudi nekaj slovenskih gostov. Poleg bivšega beograjskega nadškofa Franca Perka je bil tam tudi duo Liberalne stranke, Vitomir Gros in Danijel Malenšek. Priložnostna politika sta ob kozarčku rakije, ki so jo gostujoča dekleta ob koncu obreda ponudila vsem prisotnim, razložila svojo teorijo današnjih posledic povojnih pobojev: "Če bi pokopali ljudi, bi nam Hrvati dali morje," sta prepričana. Obred so sklenile pravoslavne redovnice z znanim objokovanjem, Črnogorci so z rakijo in vinom blagoslavljali kamniško zemljo, nekateri so si za spomin nakopali še kakšno kepo vlažne prsti ter se potem odpravili na kosilo in jagnjetino.