Zadnji izhod

Izbrisani, združeni v Civilno iniciativo izbrisanih, ne bodo več križemrok čakali na izvršitev odločbe ustavnega sodišča. Prejšnji teden so ministru Mateju poslali odprto pismo, v katerem so mu predstavili težave izbrisanega Alija Berishe, ki je leta 1993 ob vrnitvi z družinskega obiska v Nemčiji na starem mejnem prehodu Šentilj ugotovil, da ga je RS nezakonito izbrisala iz registra stalnih prebivalcev. Slovenski represivni organi so ga zaprli v šišenski dom za odstranjevanje tujcev in ga nato z letalom poslali v Albanijo, od tam pa se mu je ob pomoči albanskega carinika uspelo ilegalno vrniti v Slovenijo. Vestna slovenska policija ga je spet zaprla med šišenske begunce, od koder je pobegnil v Nemčijo, kjer je od tamkajšnjih oblasti dobil varstvo kot begunec iz Jugoslavije. Ker je Berisha rojen na Kosovu, ga hočejo nemške oblasti zdaj, zaradi prenehanja spopadov na Balkanu, vrniti tja, zato izbrisani zahtevajo, naj slovensko notranje ministrstvo Berishi skladno z odločbo ustavnega sodišča od dne izbrisa vrne stalno prebivališče. Ta poteza ministrstva bi preprečila deportacijo Alija Berishe na Kosovo, ki so jo nemški organi napovedali za 30. junij. Kot je povedal Berishev brat, Alija navkljub drugačnim navedbam v nekaterih slovenskih medijih, doslej še ni bil deportiran. Toda ministrstvo pod Matejevim vodstvom se očitno požvižga na to, kaj se bo z njim zgodilo in na odločbo ustavnega sodišča, saj je iz pojasnila, ki nam ga je poslala služba za odnose z javnostmi, razvidno, da se bo slovenska uradna politika vedla, kot da izbrisa v resnici ni bilo in kot da ustavno sodišče o vprašanju izbrisanih ni nikoli odločalo.

Tako se ministrstvo v pojasnilu primera Berisha neprestano sklicuje na "tedaj veljavni zakon o tujcih", kar je zaradi odločbe ustavnega sodišča, s katero je bil ta zakon razglašen za protiustaven, če že ne nesramno in neetično, pa vsaj nedemokratično. Ministrstvo celo trdi, da bi si Berisha "od tedaj dalje v skladu s tedaj veljavnim zakonom o tujcih za prebivanje v Republiki Sloveniji moral urediti dovoljenje za prebivanje".

Po mnenju Matevža Krivica takšno pojasnjevanje pomeni eklatantno ignoriranje odločbe ustavnega sodišča, saj je že "leta 1999 ustavno sodišče jasno povedalo (in leta 2003 ponovilo), da za takšno " interpretacijo" zakona o tujcih ni nikakršne pravne podlage, da je torej popolnoma nezakonita. Na navedeni dan so ti ljudje samo POSTALI TUJCI, nobene pravne podlage pa ni bilo za to, da so jim hkrati odvzeli status stalnih prebivalcev Slovenije!" Ker takšen odnos do odločb ustavnega sodišča in demokracije pomeni ne le nereševanje konkretnega primera Alija Berishe, ampak tudi nereševanje vprašanja vseh 18.305 izbrisanih, je v soboto osmerica izbrisanih, tako kot je prejšnji teden napovedal Aleksandar Todorović, na mejnem prehodu Šentilj začela gladovno stavko, ki bo trajala, kot pravi Todorović, "do konca, dokler se ne bo spoštovala odločba ustavnega sodišča".

Izbrisani, zbrani na mejnem prehodu Šentilj, so bili res trdno odločeni, da bodo odklanjali hrano, saj, kot pravijo, jim drugega ne preostane. Le edina ženska med stavkajočimi, dvainpetdesetletna Mirjana, je malce dvomila o svojih zmožnostih in pogumno zatrdila, da bo pač vztrajala, dokler ji ne poidejo moči. Rojeno Ptujčanko, ki jo je izbris doletel samo zaradi tega, ker se je njen oče rodil v Vinkovcih, je na Šentilju spremljal sin, ki mi ga je predstavila z besedami: "Star je toliko kot izbris. Rodila ga je mati, ki ni obstajala." Mirjana je za izbris izvedela, ko je na upravni enoti urejala dokumente zanj: "Na občini so mi povedali, da v njihovih evidencah ne obstajam več. Šele leta 2000 sem dobila dovoljenje za stalno prebivanje, do takrat pa sem na črno živela v svojem stanovanju in bila čim bolj tiho." Najstarejši in najbolj razpoložen med gladovno stavkajočimi je bil sedemdesetletni Drago iz Kopra, ki ima v Sloveniji dobrih dvaintrideset let delovne dobe. "Če sem zdržal leta 1941 in 1942, ko smo jedli italijanske otrobe in pet let nisem videl kruha, bom zdržal tudi sedaj. Kaj bo meni zdravje, kaj bo meni življenje, ko pa dvanajst let nisem videl svojega lastnega otroka," je razlagal Drago, ki kljub berglam in obupavanju nad usodo izbrisanega še vedno izžareva borčevsko energijo. Do kraja gladovne stavke sta imela najkrajšo pot Štajerca Vid in Ivan, saj je rojstna hiša slednjega vidna z mejnega prehoda. "Tam na griču je moja hiša. Oče se je iz hrvaškega Zagorja sem preselil leta 1938. Jaz sem se tu rodil šest let kasneje, potem sem si preuredil staro domačijo in si ustvaril družino s tremi otroki," je povedal navijač NK Maribor in še enkrat ponovil, da mu pač po vseh teh letih ne preostane drugega. "To moramo narediti. Druge izbire nimamo več," se mu je pridružil Vid, ki se spomni časov, ko je sinovoma, ki sta bila v Slovenski vojski, navkljub izbrisu pral srajce z grbom slovenske države. "Umrli bomo tukaj," je bil radikalen Todorović, ki so ga kmalu po 14. uri, ko se je gladovna stavka začela, nagovorili policisti in zahtevali umik stavkajočih s cestišča. Ministrstvo za notranje zadeve je v svojem pojasnilu sicer grozilo, da "v skladu z 22. členom zakona o nadzoru državne meje gladovne stavke na območju mejnega prehoda Šentilj ni mogoče šteti za upravičen razlog gibanja in zadrževanja na območju mejnega prehoda," vendar so policisti osmerici, ki se je prestavila na parkirišče ob vstopu v našo državo, zagotovili, da z gladovnim stavkanjem na parkirišču ne kršijo nobenih cestnih predpisov. In tako je stanje demokracije v naši državi spet na vrhu absurdnosti; na eni strani policija izbrisane med politično akcijo -gladovno stavko - preganja zaradi kršenja cestnih predpisov, na drugi strani pa imamo celotno prejšnjo in sedanjo državno garnituro, ki ne spoštujeta odločb ustavnega sodišča.