Demokracija brez socialne države?

Samo močno in konkurenčno nacionalno gospodarstvo, se pravi takšno, ki je sposobno hitrega prilagajanja nenehnim spremembam na svetovnih trgih, ki je visoko produktivno, tehnološko in menedžersko inovativno in sposobno s čim manjšimi stroški ustvarjati čim višjo dodano vrednost, lahko zagotovi realne temelje za uresničenje naših želja po dobrem življenju v pravični in svobodni družbi.

Na prvi pogled se zdi, da je sklepanje predstavnikov strateškega sveta in vlade pravilno: gospodarstvo, ki je avtonomni družbeni podsistem, ustvarja bogastvo, s katerim si šele lahko plačujemo socialno državo. Močno gospodarstvo je potreba in cilj, ki bo omogočil uresničitev drugih družbenih ciljev. Trditev pa je zanimiva predvsem zato, ker nam v isti sapi sporočajo, da je močno gospodarstvo mogoče le, če dodobra razgradimo socialno državo. S tem obratom nikakor ne bi smeli prehitro opraviti, češ da gre le za naključni spodrsljaj ali za logično napako v argumentaciji. S tem bi si namreč, ravno nasprotno od tega, kar mislimo, zaprli pot do resničnega pomena teh trditev. Med socialno državo, ki nam jo obljubljajo, in socialno državo, ki jo moramo opustiti, če naj dosežemo obljubljeno, je razlika, ki je več kot samo razlika v stopnji. Ekonomska politika, ki jo zagovarjajo, dejansko meri na uničenje socialne države, to je na popolno preoblikovanje vseh družbenih odnosov po meri trga. Umešča se v ekonomsko politiko, ki jo James K. Galbraith označuje za "barbarsko kontrarevolucijo".

Ukrepi takšne ekonomske politike sodijo v železni repertoar neoliberalnih politično-ekonomskih panacej. Najprej se opravi privatizacija javnih služb oziroma tistih njihovih delov, ki bi lahko bili donosni. Državi se prepustijo samo najosnovnejše dejavnosti: praviloma gre za odseke, primerne za eksternalizacijo stroškov zasebnega sektorja, in represivni aparat, ki naj zagotavlja "družbeni konsenz". Nujno naj bi bilo tudi prestrukturiranje celotnega sistema socialne in pokojninske varnosti. Argumenti so znani: demografski trendi (nizka rodnost, staranje prebivalstva), pričakovana večja učinkovitost in produktivnost privatiziranih skladov, povečanje stopnje individualne svobode in individualne odgovornosti za prihodnost. Tradicionalna spremljava teh nasvetov so zahteve po manjši obremenitvi "delodajalcev" s prispevki in z davki. Progresivni neposredni davki oziroma ekonomska politika, ki daje prednost tej vrsti davčne politike, naj bi bila eden izmed glavnih krivcev za težave, v katerih smo se po mnenju neoliberalnih ekonomistov znašli. Če vemo, da pri neposrednih davkih, preprosto povedano, davčni zavezanec svoje obveznosti ne more prenesti na drugega, potem zahteve po uveljavljanju posrednih davkov na račun neposrednih niso presenetljive.

Razbremenjevanje kapitala, privatizacija in hkratna individualizacija socialnih, zdravstvenih in pokojninskih zavarovanj povzročijo korenite spremembe tudi na trgu delovne sile. Tako kot za različne oblike socialne varnosti velja, da niso nič drugega kot neupravičeno pridobljeni privilegiji, naj bi bili tudi dosežki, kot je zaposlitev za nedoločen čas z osemurnim dnevnim delovnim časom, torej razmeroma varna zaposlitev, ki poleg tega zagotavlja več kot le minimalno plačo (dosežek delavskih gibanj, ki so si upala poleg kruha zahtevati tudi vrtnice - ne le višjo mezdo, da bi si ljudje poleg kruha lahko kupili še vrtnice, ampak tudi več časa, da bi jih lahko gojili), neupravičeni. Zahteve kapitala so jasne: takojšnja in čim večja fleksibilizacija trga delovne sile. Delavci in delavke morajo biti pripravljeni na priložnostne zaposlitve, ki so slabše plačane in večinoma tudi brez zavarovanj, na nenehno prisotno grožnjo odpustitve, na vsiljevanje "kulture podjetja" v zasebno življenje (delavkam na primer predpisujejo čas, ko lahko zanosijo, od zaposlenih zahtevajo "zdravo življenje" ipd.), na splošno slabšo plačo (po možnosti minimalno, čeprav je slišati celo zahteve, da bi jo odpravili: tako bi še dodatno razbremenili kapital, delavci in delavke pa bi dobili svobodo, da bi delali zastonj, si tako pridobivali izkušnje in utrjevali delovne navade) in na nespecificirano podaljševanje delovnega časa zaradi "potreb trga", ki hitro pripelje v več dela za nižjo plačo ...

Dosledna vpeljava teh novosti na trg delovne sile in temeljita sprememba v delovnih razmerjih, ki jo te novosti povzročijo, nista mogoči brez bistvene spremembe vloge sindikatov. Smer izvajanja tega prevrednotenja brez večjih težav zaznamo v opredelitvi sindikatov, razširjeni med neoliberalnimi ekonomisti: sindikati so po njihovem karteli, ki prek svojega privilegiranega oziroma monopolnega položaja onemogočajo svobodni trg delovne sile in tako neupravičeno, se pravi netržno, zvišujejo ceno delovne sile. Zato je za vse neoliberalne ekonomske politike značilno, da poskušajo čim bolj omejiti moč sindikatov. Preostanke sindikalne moči, ki jih je zaradi dejanskih ali pričakovanih težav z zagotavljanjem legitimnosti reda smiselno ohraniti, pa je treba preusmeriti v skladu z zahtevo po družbeni odgovornosti sindikatov, ki se skrči na služnost do kapitala. Potisnjeni so v defenzivo in pogajati se morajo za ohranjanje delovnih mest. Namesto da bi zahtevali širitev pravic na delu in iz dela, se zadovoljijo z obrambo doseženega. Tako se vse "uspešneje" vključujejo v "socialno partnerstvo" in igrajo vlogo "dobrega upravitelja evropske gospodarske stabilnosti". Njihov položaj v socialnem partnerstvu lahko preprosto izpeljemo iz zahtev po depolitizaciji sindikatov in iz navdušenja neoliberalcev nad tem, da imajo korporacije in podjetja vse večji neposredni vpliv na politiko vlad. Nič čudnega, da je Evropska komisija leta 2000 "optimistično" zapisala: "Ekonomska in monetarna unija spodbuja razvoj delovnih razmerij, ki so utemeljena na upoštevanju skupnih makroekonomskih ciljev. Pomembna zajezitev konfliktov iz dela ponazarja te spremembe."

Neoliberalna ideologija, prepričana, da je znanstvena in nujna, spodbuja vlade k opustitvi politike (ki je vedno družbena) v zameno za vrnitev k naravnemu stanju stvari: če bomo razumeli, kaj je družba in kako nastane, oziroma če bomo razumeli, da so zakoni trga univerzalni, bomo - z vse večjo in širšo liberalizacijo - postopoma dosegli stanje resnične blaginje, največje možne svobode in pravičnosti za vsakogar. Pa imajo prav? Primerov, ki kažejo, da so učinki daleč od obljubljanega raja, je dovolj. Spomnimo se samo splošno znanih težav Britanskih železnic po privatizaciji; načina reševanja dolžniških kriz; težav, ki jih ima mehiško kmetijstvo zaradi odprtja meja kapitalu in blagu na podlagi sporazuma NAFTA. (Preden je januarja 1994 sporazum začel veljati, je država uvažala 2 milijona ton koruze, leta 2001 je je uvozila 148 milijonov ton! Odkupna cena, po kateri so kmetje lahko prodali pridelek, se je znižala za 64 odstotkov glede na povprečje v letih 1985-1999, zaradi tega so začeli opuščati kmetovanje in se udinjati za 4 evre na maquiladoras ob meji z ZDA. Zaradi vsega tega pa se cena koruze, ki jo mora plačati končni porabnik, ni znižala, nasprotno, cena še raste!)

In katastrofalno za vse, ki so ujeti v dilemo neoliberalizem - nacionalizem, tudi Američanom ne gre veliko bolje. Najboljši primer je njihov sistem zdravstvenega zavarovanja. Najbolj liberaliziran sistem na svetu (delež zasebnih zavarovanj je 36,2 odstotka, v Franciji 13,2 odstotka, v Avstriji 7,4 odstotka ...) ima resne težave z ekonomsko učinkovitostjo (celotni izdatki za zdravstvo v odstotkih BDP-ja pokažejo podobo, ki se precej razlikuje od neoliberalnih zagotovil: ZDA potrošijo za zdravstvo 14,6 odstotka na leto ustvarjenega bogastva, Avstrija 7,7 odstotka, Nemčija 10,9, Kanada 9,6, Francija 9,7 in Finska 7,3 odstotka), s pravičnostjo (leta 2001 je bilo 41 milijonov Američanov brez vsakršnega zdravstvenega zavarovanja) in z zagotavljanjem svobode uporabnikom (zavarovanci imajo pri zasebnih zavarovalnicah težave že pri izbiri zdravnika, nekatere zavarovalnice gredo tako daleč, da določajo čas, ki naj bi ga zdravnik porabil za pregled ipd.).

Naključja, manjše napake in neprijetnosti, ki jih bo odpravila nadaljnja liberalizacija? Poročilo o človeškem razvoju opozarja, da je revnih v svetu petino več kot pred dvajsetimi leti, da 1,6 milijarde človeštva živi v slabših razmerah kot pred petnajstimi leti in je 4,62 milijarde ljudi revnih, po padcu komunizma pa revščina postaja resen problem tudi v razvitem zahodnem svetu. Vse to so za neoliberalizem samo "težave pri tranziciji", na poti do uresničitve programa. Neoliberalna logika časa, ki spreminja slabe razmere v boljše obete, se pravi, ki nepravičnost, nesvobodo in revščino, ki naj bi bile samoumevna posledica vmešavanja v tržne zakonitosti, odpravlja le z negativnimi ukrepi (politika/javnost se nima kaj vmešavati v trg), razkriva, da neoliberalizem obljubljenega ne more uresničiti zaradi notranje logike svoje argumentacije, ne pa zaradi motenj in upiranja "protekcionističnih socialističnih ekstremistov" (Mrkaić) in podobnih nevednežev.

Neizpodbitna veljavnost najsvobodnejšega in najpravičnejšega izmed vseh možnih svetov, ki ga neoliberalizem obljublja in vsiljuje, se napaja iz protiracionalnosti, ki vključuje protizgodovinskost in protidružbenost. Kot je razvidno iz teorij Friedricha A. Hayeka in Miltona Friedmana, so težave, s katerimi se posamezniki in skupine spoprijemajo v družbenem življenju, skrčeni na vprašanje usklajevanja njihovih ekonomskih dejavnosti. Možnosti naj bi bili samo dve: trg, ki je slavljen kot mesto čiste prostovoljnosti, in centralno planiranje, ki prej ali slej vodi v totalitarizem. Socialna država s svojo načrtovano redistribucijo ustvarjenega bogastva je v tej shemi samo stopnja na poti v totalitarizem. Ni treba posebej poudarjati, da ima v teh argumentacijah trg pred centralnim planiranjem očitne prednosti: v planskem sistemu nekomu neupravičeno jemljejo (zahteve po redistribuciji ustvarjenega bogastva so že v načelu nepravične, saj je s tem, ko jemljejo - na primer z davki - tistim, ki so bogastvo ustvarili, kršena pravica do zasebne lastnine, tistim, ki jim prek socialnih transferjev namenijo del nepravično odvzetega bogastva, pa dejansko dajejo še drugo - nezasluženo - plačilo), pri prostovoljni menjavi pa vedno pridobita obe strani. Ne le to, na podlagi množice menjav, ki jih sklepajo posamezniki in samo posamezniki, spontano nastaja in se razvija družbeni red. Tako kot v menjavo vstopajo le posamezniki, je tudi menjava vedno le posamična, se pravi, da se v zgodovini nakopičene neenakosti v vsaki novi menjavi ne izrazijo kot omejitev svobode ali kot nepravičnost.

Red, ki je posledica spontanega razvoja, je sovražen vsakemu načrtovanju, ki jemlje zares solidarnost in univerzalnost, utemeljeni v političnih idejah razsvetljenstva. Legitimnosti si ne zagotavlja le z deklariranim "koncem zgodovine", ki naj bi jo "dokazoval" padec komunističnih režimov v Vzhodni Evropi, in s sklicevanjem na naravno selekcijo (Hayek celo trdi, da je Darwin "dobil temeljne ideje za evolucijsko teorijo od ekonomistov". Vpliva Adama Smitha in predvsem Thomasa Malthusa Darwin ne zanika, težava je le v tem, da Hayek ne opazi, da Darwinova teorija evolucije ni evolucionistična, se pravi zaprta v boj "dobrih" genov proti "slabim" genom oziroma lastnostim znotraj populacije, ampak je ekološka), pač pa tudi s pozabo družbene in/ali zgodovinske narave svojega podjetja. Zgodovina je življenjski sediment vsakega posameznika, ki se, tudi zaradi posebnosti človekovega odraščanja in družbenega konsenza o tem, večinoma naloži, še preden se postavi vprašanje o njegovi svobodi, in je kolektivni sediment aktivnosti generacij pred nami, njihovega ekonomskega, političnega in drugega delovanja. Politična antropologija neoliberalizma mora vse to zanikati. Zanikati zato, da bi politična ekonomija neoliberalizma lahko računala in bi njeni računi obveljali za trdo znanost.

Neoliberalizem nas z razdružbljenjem točke, s katere govori, ne pripelje niti blizu tega, da bi mu uspelo odpraviti grozečo državo in zavarovati človekove svoboščine. Ker je ideologija, na kateri temeljijo modeli neoliberalcev, v bistvu moralistična, ti verjamejo, da je razmerje med državo in posameznikom antagonistično. Z zavrnitvijo individualne svobode, razumljene kot pozitivne, socialne svobode, ne izginjata samo solidarnost in socialna pravičnost, ampak tudi individualna svoboda, dojeta kot odsotnost prisil. Z odpravo solidarnosti, torej zagotovila vsakega posameznika, da je pripravljen na primer svobodo zagotavljati vsem članom družbe, ne glede na posamezne lastnosti, je omogočena uveljavitev gospostva, ki namesto z argumentiranimi zamislimi, odprtimi političnimi izbirami in enakimi ekonomskimi možnostmi monopolizira ideje, politične akcije in ekonomske izbire. Logične formalizacije svobode si namreč ni mogoče zamisliti brez družbene utemeljitve univerzalnosti. Formalna svoboda je utemeljena na formalizaciji skupnosti onkraj posameznosti in je zatorej neločljivo povezana s političnimi dogodki, ki jo preizprašujejo, in ne z univerzalnostjo narave. Neoliberalistično transcendiranje svobode na način naturalizacije pa je naturalizirano v transcendentno svobodo. Namesto univerzalizacije partikularnega (na primer zagotovitve državljanskih in človekovih pravic manjšinam) dobimo partikularizacijo univerzalnega v osebi "sočutnega kapitalista". Kot je dejal že Milton Friedman, je v svobodnem svetu trga za ohranjanje svobode (prepričanja, govora itd.) dovolj, da si pridobimo nekaj bogatih pokroviteljev, ki bodo na primer financirali naš časopis.

Medijsko-politične farse z demokracijo v Iraku so izpeljava logike neoliberalizma: demokracija je nenujni spremljevalec uveljavljanja svobode trga. Hayek trdi, da demokracija ni cilj družbenega delovanja, ampak sredstvo za zagotavljanje individualne svobode in notranjega miru, Friedman pa najde opravičilo za avtoritarne politične režime, če le zagotavljajo ekonomsko svobodo. Isto kot na globalni ravni se dogaja tudi na območju zahodnih demokracij (politika, skrčena na "dobro upravljanje", ki ga vodijo "strokovnjaki"). Zvijačnost neoliberalističnega uma namreč ni le v tem, da se kritiki izmika pri viru (ekonomija kot znanost o naravi družbe - ekonomija kot narava družbe), ampak tudi v tem, da ta svet drži v pričakovanju izgotovitve. Udejanjanje te logike žal kaže, da je resnica neoliberalistične svobode nesvoboda: logično in tudi dejansko. To ji zagotavlja formalno izhodišče, določeno negativno. Vsaka pozitivno definirana svoboda (na primer svoboda, ki je posledica pravice do izobrazbe, zdravstvenega varstva, sindikalnega združevanja) je razumljena kot politična ovira pri uresničitvi formalne svobode in zato moteča. Čeprav ji nikoli ne uspe priti do svobode, kakršno si zamišlja, to ni ovira, prej nasprotno, da tega ne bi, z obetom "boljšega jutri", nenehno poskušala.

Prevara neoliberalizma je v tem, da evolucionizem z obljubo, da bo na "dolgi rok" izpolnjeno vse, vpelje v družbeno in naredi za družbenega. Evolucionizem, katerega rezultat je znan že vnaprej - "dobri" (geni, ideje, institucije) bodo prevladali v boju s "slabimi" -, je prek politične rabe obeta izpolnitve vsega za vse postavljen za edini resnični čas: čas narave je čas družbe. Svobodni kompetitivni trg, razumljen kot "naravno stanje", postane sredstvo za uničevanje heterogenega družbenega časa: tako ustvarja slepe pege, ki onemogočajo pogled na na primer nepravičnost samoumevnega razlikovanja med časom, ki je pri nas pogodbeno zagotovljen menedžerkam in menedžerjem (na primer pet let), in tistim, ki pripada delavkam in delavcem (tri ali šest mesecev). Posledica je sklop naturaliziranih dejstev, ki so bodisi na negativni strani moralnega dualizma (npr. homoseksualnost, samomorilnost, revščina) ali na njegovi pozitivni strani (umetniška ali znanstvena genialnost, bogastvo), s pripisanimi genskimi osnovami in z možnostmi za patologiziranje ali čaščenje. Zato je nedavna izjava šolskega ministra, da "ne bomo izobraževali ljudi, ki bodo tako ali tako ostali brez dela", protislovna le, če razmišljamo v času in če izobrazbo razumemo kot pravico do svobode in ne kot potrditev vnaprej dane možnosti za uspeh ali neuspeh. Izobrazba kot pot do svobode je odveč, saj sta svoboda in inteligenca predvideni in je vloga države omejena na omogočenje splošne svobode pri vstopanju na trg. Vse drugo je strošek, ki ga po krivici prevzemajo uspešni: izobraževati ljudi, ki nimajo možnosti za uspeh.

Naturalizacija družbenih odnosov in posledično pravičnosti se kaže tudi pri vzpostavljanju, objektivaciji dvojiških odnosov, na primer med moškim in žensko, ki edina lahko zagotovita "naravno zvezo", družino, med delavcem oziroma delavko in kapitalistom, ki edina lahko vzpostavita stanje naravne pravičnosti in družbenosti (prehodili smo lepo pot: od "svobode, enakosti in bratstva", prek "svobode, enakosti in Benthama" smo prišli do "svobode, enakosti in Hayeka"), ki pa naj to počneta zunaj družbenega časa. Toda družba je napredovanje v času le, če živimo na dolgu, dosežkih (na življenjih in delu) preteklosti in pred breznom negotovosti prihodnosti. Presežke prenašamo skozi čas v prihodnost tako, da struktura ostaja ista. To je temeljna spodbuda za egalitarizem in univerzalizem skupnosti in s tem za mehanizem preprečevanja antagonizma dvojiških odnosov. Dolg je načeloma neizčrpen in nedoločljiv (kako na primer ustrezno ekonomsko ovrednotiti gospodinjsko delo). Ravno ta nemerljivost pa ponuja neskončne možnosti posameznim skupinam. Sodobna država, če naj bo legitimna, mora izhajati iz te solidarnosti. Ukrepi potrženja vseh družbenih menjav, se pravi podrejanje družbenega statičnemu ekonomskemu modelu, niso nič drugega kot poskusi zanikanja dolga, ki se vedno neodplačan prenaša v prihodnost. Izjava enega od slovenskih "čikaških" ekonomistov, da progresivna davčna stopnja ni do bogatejših pravičen sistem, ker jih kaznuje za uspešnost, je usmerjena natanko v zanikanje zgodovinskih razmer solidarnosti, v katerih je bilo to bogastvo ustvarjeno.