Janšev vojak

Prejšnji teden je vlada imenovala novega generalnega direktorja policije. Med dvema prijavljenima kandidatoma je izbrala Jožeta Romška, ki je bil nazadnje višji sekretar v kabinetu prometnega ministra. Notranji minister Dragutin Mate, ki je Romška predlagal vladi, je izbiro utemeljil s tem, da sta oba kandidata sicer izpolnjevala formalne pogoje, vendar je zgolj Romšek izpolnjeval vse pogoje. Drugega kandidata, slovenskega predstavnika v Interpolu Rudija Kaniškega, je natečajna komisija zavrnila kot strokovno neprimernega, ker je ugotovila, da razmer v slovenski policiji ne pozna dovolj.

Izbira je bila pričakovana. Romšek je veljal za favorita. A takšna izbira je še enkrat potrdila, da postaja notranje ministrstvo, odkar je na oblasti Janša, vse bolj povezano z ljudmi iz obrambnih vrst. Dragutin Mate je polkovnik, ki je v preteklosti delal na obrambnem ministrstvu, kjer je opravljal varnostne, kadrovske in diplomatske naloge. Bil je tudi vojaški ataše v Sarajevu. Nato je bil za vršilca dolžnosti generalnega direktorja policije imenovan Bojan Potočnik. Vlada je namreč kot prvo žrtev novega zakona o javnih uslužbencih, s katerim je dobila pooblastilo za razreševanje visokih državnih uradnikov, razrešila nevšečnega generalnega direktorja policije Darka Anželja, namesto njega pa je za vršilca dolžnosti imenovala Potočnika. Ta je bil v preteklosti svetovalec vlade v kabinetu ministra za obrambo in vojaški diplomatski predstavnik Slovenije za Madžarsko, Bolgarijo in Ukrajino. Skoraj pol leta pozneje je slovenska policija le dobila novega generalnega direktorja. Tudi ta ima za seboj dolgo kariero na obrambnem ministrstvu. Poročnik v rezervi Jože Romšek je bil tam zaposlen celih petnajst let. V času, ko je ministrstvo vodil Janez Janša, je bil Romšek pomemben član njegove ekipe.

Romšek je sicer Belokranjec, ki že dolgo živi v Ljubljani. Bil je dijak srednje policijske šole v Tacnu, nato je doštudiral pravo in opravil strokovni izpit. V policiji je delal do leta 1982, ko je kot miličnik deloval v vodu za posebne naloge v takratni četi milice. Ukvarjal se je tudi z zatiranjem klasičnega kriminala. Nato se je od policijskih vrst poslovil. Začel se je ukvarjati z obrambo.

Na ministrstvu za obrambo imajo zapisano, da se je Romšek pri njih zaposlil 1. januarja 1983, čeprav smo zadnje dni zasledili tudi podatek, da je takrat še deloval kot kriminalist. Romšek naj bi bil tistega dne postal samostojni svetovalec za organizacijo in razvoj požarnega varstva v upravi za splošne zadeve pri takratnem republiškem sekretariatu za ljudsko obrambo, kjer je nato deloval še celo desetletje. Leta 1991 je sodeloval v osamosvojitveni vojni, kar mu je prineslo status veterana vojne za Slovenijo in nekaj odličij. Po osamosvojitvi se je pridružil tistim, ki so z Janezom Janšo gradili novo obrambno ministrstvo. Zaposlil se je v pravni službi ministrstva, najprej kot višji svetovalec, potem je že kmalu postal pravni svetovalec ministra Janše. Leta 1993 je napredoval v podsekretarja oziroma v direktorja uprave za splošne zadeve. Ministru je stal trdno ob strani. Tudi, ko je Janša padel zaradi afere Depala vas, ki je izbruhnila po tem, ko so štirje pripadniki Morisa grobo pretepli in aretirali Milana Smolnikarja. Ko je marca 1994 o zadevi Depala vas razpravljal parlament in nazadnje odločil, da Janšo razreši, je Romšek med razpravo sedel desno od ministra Janše, na njegovi levi pa je sedel predstojnik varnostnega organa Dušan Mikuš.

Ko je postal obrambni minister Jelko Kacin, je Romšek ostal direktor uprave za splošne zadeve, vendar je opravljal manj pomembne naloge. Kljub temu je postal vladni svetovalec v ministrovem kabinetu, odgovoren za zahtevna sistemska vprašanja. Takrat naj bi se bil sicer trudil približati LDS, vendar mu preboj ni ravno uspel. Zato se je približal SLS. Ker je skrbel za vojaška stanovanja, je imel na lokalni ravni veliko stikov z župani, člani SLS, odločilno pa naj bi bilo dobro poznanstvo s črnomaljskim županom Andrejem Fabjanom. Ravno lokalni del SLS naj bi bil Romška predlagal za ministra za obrambo ali za notranjega ministra v obdobju konstituiranja tako imenovane vlade narodne enotnosti. A naslednji obrambni minister je postal prav tako kader iz SLS Tit Turnšek, Romšek pa se je moral zadovoljiti s položajem generalnega sekretarja na obrambnem ministrstvu. Vendar je imel njegov položaj bistveno večjo težo kot podobne funkcije na drugih ministrstvih. Romšek naj bi bil prevzel večino operativnih pristojnosti, ki bi morale biti sicer v pristojnosti državnih sekretarjev, neformalno pa naj bi bil takrat prevzel tudi skrb za OVS. Vodil naj bi bil kadrovsko politiko in delil naloge upravam in službam. Takrat naj bi bil Romšek dodobra nadzoroval tudi Slovensko vojsko. V ministrovi odsotnosti naj bi bil tako rekoč vodil ministrstvo. Sicer pa Romšek z ministrom Turnškom menda ni bil v najbolj prisrčnih odnosih.

V času Turnškovega ministrovanja je izbruhnila afera Zavrč. Slovenska obveščevalca sta s kombijem zatavala na hrvaško ozemlje in se pustila ujeti z vso sodobno vohunsko opremo vred. Ministrstvo je bilo deležno obtožb o nemarnosti in nesposobnosti, drugi pa so v aferi Zavrč videli spletko, ki bi bila v interesu tistih, ki bi ministrstvo za obrambo radi vrnili v obdobje politizacije vojske. Incident, kakršen je bil tisti na hrvaško-slovenski meji, bi namreč lahko deloval v njihovo korist. Kako bi sicer razložili to, da je imel eden od ujetih obveščevalcev vsaj petnajstletne izkušnje na tem področju in se mu tako banalna napaka preprosto ne bi smela zgoditi. Med tistimi, ki bi se v Sloveniji lahko dogovorili s Hrvati, da bosta slovenska obveščevalca ob točno določeni uri prestopila mejo in ju bodo Hrvati tam počakali in aretirali (pri tem naj bi bil eden od njiju vedel, da bosta aretirana, drugi pa ne), se je večkrat omenjal ravno Romšek. Drugi so menili, da Romšek ne bi mogel izpeljati tako zapletene akcije, pri kateri bi se moral poleg vsega še temeljito dogovoriti s šefi hrvaške obveščevalne službe. Takratni obrambni minister Turnšek pa ga je omenil ob svojem odhodu. "Grozno me je motilo, da so Sečnik (direktor OVS), Romšek pa morda še nekateri, za katere vsaj jaz ne vem, mimo vse hierarhije imeli svoje šefe nekje drugje. Kar nenadoma se je pokazalo, da se ukvarjajo z odkrivanjem grehov svojih predhodnikov oziroma z zadevami, za katere ta služba ni namenjena."

Pred Turnškovim odhodom je Romšek, predvsem zaradi navezanosti na Janšo, veljal za njegovega najverjetnejšega naslednika. A spet se mu ni izšlo. Na položaj se je zavihtel še en SLS-ovec, Alojz Krapež. Romšek pa je po več kot petnajstih letih odšel z ministrstva. Poleti 1998 je postal direktor vladnega servisa skupnih služb. Delovno mesto sicer sodi med napornejša, saj se servis spoprijema s številnimi težavami, hkrati pa ne prinaša kakšnega posebnega političnega vpliva. In vendar je Romšek odigral pomembno vlogo, ko se je minister Krapež zapletel v stanovanjsko afero. Ministrstvo mu je dodelilo 117 kvadratnih metrov veliko stanovanje na Vodnikovi ulici v Ljubljani, za katerega je odštelo 30 milijonov tolarjev in s tem rešilo ministrovo stanovanjsko vprašanje. Nerodno pri tem je bilo, da je imelo ministrstvo stanovanjski sklad le za vojake. Izjemoma bi lahko stanovanje iz tega sklada kupilo tudi za osebje, ki dela v upravnih strukturah ministrstva. Minister pa je vladni uslužbenec in torej ni niti vojak niti uradnik. Ministrovo stanovanjsko vprašanje bi morala torej reševati vladna stanovanjska komisija in vladni servis skupnih služb. Glede na Romškovo spogledovanje s SLS in glede na to, da je vladno stanovanjsko komisijo takrat vodil član te stranke Ciril Smrkolj, sicer ni jasno, zakaj je Krapež stanovanjsko vprašanje reševal tako nenavadno. V javnosti se je zagovarjal, da ni storil nič nezakonitega, direktor servisa skupnih služb Jože Romšek pa ga ni podprl. Afera je Krapeža odnesla.

Romšek se je leta 2001 vrnil na položaj generalnega sekretarja na ministrstvu. Vendar tokrat ni odšel na obrambno, temveč na prometno ministrstvo. Spet je dobil velika kadrovska pooblastila. Leta 2003 je bil imenovan za člana prve posadke uradniškega sveta, ki je bil takrat ustanovljen z velikimi besedami, da naj bi poskrbel za strokovna in ne politična imenovanja državnih uradnikov. Romšek je nazadnje na ministrstvu opravljal funkcijo višjega sekretarja v kabinetu ministra za promet, odgovoren je bil za Nato, med drugim tudi kot član pododbora za kopenski transport. Aprila letos je Janševa vlada Romška kot uslužbenca prometnega ministrstva predlagala za člana nadzornega sveta Aerodroma Ljubljana.

Vlada je torej na vodilna položaja v sferi pregona imenovala osebi, ki sta v času Depale vasi stali ob strani sedanjemu premieru, za novega direktorja policije Jožeta Romška in za novo generalno državno tožilko Barbaro Brezigar. Brezigarjeva je pustila primer ležati v predalu, Romšek pa je bil takrat Janšev pravni svetovalec. Jože Romšek je imel sicer s policijskimi deli nazadnje opravka pred več kot 20 leti.