invalidi / Referednum za loterijske milijarde

Morda bomo kmalu dočakali še eno referendumsko pobudo. Potem ko so poslanci LDS in SD uspeli s sklicem referenduma o novem zakonu o RTV Slovenija in medtem ko podmladek LDS napoveduje referendum za ohranitev Kosove protikorupcijske komisije, so se prejšnji teden oglasili še invalidi. Oziroma, če smo natančnejši, oglasili so se voditelji nekaterih invalidskih organizacij, ki se predstavljajo kot Nacionalni svet invalidskih organizacij Slovenije (NSIOS). Sporočili so, da so začeli konec julija zbirati podpise za vložitev referendumske pobude proti novemu loterijskemu zakonu. S spremembami zakona o lastninskem preoblikovanju Loterije Slovenije, ki jih napoveduje vlada, bi se namreč zmanjšal njihov zdaj zelo velik vpliv na razdeljevanje loterijskega denarja, namenjenega invalidskim organizacijam. S temi spremembami pa bi se hkrati povečal vpliv, ki ga ima na razdeljevanje loterijskega denarja država ... Glede na to, da je Janševa vlada v nekaj mesecih svojega delovanja poskrbela za cel kup zamenjav v javni upravi in gospodarskih družbah, v katerih ima država lastniške deleže, bi tudi spremembe loterijskega zakona lahko razumeli kot še en poskus odstranjevanja z vlado "nekompatibilnih" ljudi in nadomeščanja teh z vladi naklonjenim kadrom. A zgodba je v tem primeru bolj zapletena ...

Nenavadno deljenje

Zgodbe, v katerih nastopajo invalidske organizacije, so marsikomu precej zoprne. Mnogi jih ne razumejo najbolje. Zdi se jim, da se invalidi pač nekaj pričkajo in da s svojimi spori le obremenjujejo okolico. A njihovo pričkanje še zdaleč ni tako nepomembno, kot se morda zdi. Sploh zato, ker se med seboj ne pričkajo posamezni invalidi, temveč invalidske organizacije. Na eni strani nastopajo velike organizacije, ki so se pred leti povezale v Svet invalidskih organizacij Slovenije (SIOS) in se imajo za predstavnice slovenskih invalidov. Te organizacije se danes predstavljajo kot NSIOS. Na drugi strani nastopajo manjše, novejše organizacije, ki jih SIOS nikoli ni želel sprejeti. Najglasnejša med njimi je YHD - Društvo za teorijo in kulturo hendikepa. Zakaj ti neprestani spori med njimi? Če poenostavimo, zaradi denarja. Pravzaprav je denar skupna tema kar vsega dogajanja v zvezi z invalidskimi organizacijami, ki smo mu priča zadnja leta. Gre pa za veliko denarja.

Invalidske in tudi humanitarne organizacije dobivajo del denarja, ki ga Slovenci porabimo za nakup loterijskih srečk. Za delitev tega denarja v imenu države skrbi fundacija FIHO (Fundacija za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij) in ta je med invalidske organizacije letos razdelila kar 2,25 milijarde tolarjev. Denar je pravzaprav razdelil 27-članski svet fundacije FIHO, v katerem sedijo predstavniki invalidskih in humanitarnih organizacij ter dva predstavnika vlade. Absolutno, 14-člansko večino v svetu fundacije imajo invalidske organizacije. In prav v tem je jedro spora. To absolutno večino imajo namreč zgolj invalidske organizacije, ki so članice SIOS-a. Članice SIOS-a, ki obvladuje svet fundacije FIHO, pa vsako leto dobijo več kot 90 odstotkov vsega denarja za invalidske organizacije. Druge invalidske organizacije se morajo zadovoljiti z ostanki.

Dobri poznavalci invalidske problematike sicer pravijo, da se sredstva za invalidske organizacije razdelijo, še preden se jih loti svet fundacije FIHO. O sredstvih naj bi odločali kar v SIOS-u. Najpomembnejšo vlogo pri tem naj bi poleg predsednika SIOS-a in Društva distrofikov Slovenije Borisa Šuštaršiča imeli sekretarka Zveze slepih in slabovidnih Slovenije Nevenka Ahčan, sekretar Zveze gluhih in naglušnih Slovenije Aljoša Redžepovič in predsednik Zveze paraplegikov Slovenije Ivan Peršak. Sicer pa so tudi merila, na podlagi katerih se denar deli, zelo nejasna. Določajo namreč, da morajo posamezni programi zagotavljati na primer "večjo socialno varnost in vključenost v običajno življenje" ali pa "ohranjanje zdravja". Ne določajo pa, kaj konkretno naj bi to pomenilo. Zato je razumljivo, da je sedanji način razdeljevanja loterijskega denarja deležen številnih kritik. Kritizira ga tudi računsko sodišče.

Vlada je že nekaj časa napovedovala nov loterijski zakon, s katerim naj bi zmanjšala vpliv invalidskih organizacij na razdeljevanje denarja v svetu fundacije FIHO. To naj bi dosegli s tem, da bi sedanji 27-članski svet fundacije zmanjšali in bi imel odslej le še 21 članov. Število predstavnikov invalidskih organizacij bi zmanjšali s 14 na osem, humanitarne organizacije bi ohranile šest predstavnikov, število vladnih predstavnikov bi povečali s sedanjih dveh na sedem. Svet fundacije FIHO je že prejšnji mesec ostro nasprotoval napovedanim spremembam loterijskega zakona. Burno so se odzvale tudi članice SIOS-a, ki bi s spremembami izgubile odločilen vpliv na deljenje loterijskih milijard. Zato referendumska pobuda, ki nasprotuje zakonu, ni presenetila. Insajderji, ki se jim zdi sedanji način razdeljevanja loterijskega denarja katastrofalen, pa so nezaupljivi tudi do novega vladnega zakonskega predloga. Res je, da so spremembe potrebne, a vprašanje je, ali bo reforma, kakršno predlaga vlada, pripomogla k izboljšanju razmer. Morda bo le spodbudila nov boj za članstvo v svetu fundacije FIHO. Tako se bo spet vse vrtelo okrog denarja. Namesto da bi se vse vrtelo okrog invalidov in njihovih potreb.

Nespoštovanje zakonov

Zgodba o tem, kdo in kako bo delil denar za invalidske organizacije, je seveda le ena od front, na katerih se spoprijemajo invalidi. In nihče, ki vsaj od daleč spremlja zaplete, ne more mimo vprašanja, zakaj invalidske organizacije že enkrat ne sklenejo premirja, se povežejo v enotno organizacijo (kakršna naj bi bila vsaj po svojem imenu SIOS) in se dogovorijo o delitvi sredstev. A stvar ni tako preprosta. Invalidske organizacije namreč nikoli niso bile enakopravne. Članstvo v SIOS-u nikoli ni bilo dosegljivo vsem. Vstop vanj je bil dovoljen le nekaterim "srečnicam", ki so podpirale SIOS-ov način odločanja o loterijskem denarju. Ko so zadnja leta nastajale nove invalidske organizacije, zaradi katerih bi SIOS lahko izgubil monopol pri razdeljevanju denarja, so njegovi funkcionarji preprosto izločili konkurenco. Sprejeli so takšna pravila, da so vstop v svojo družbo (in posredno v družbo delilcev in glavnih prejemnikov loterijskih sredstev) dovolili le tistim, ki delujejo v javnem interesu in na državni ravni. Merila, ki so opredeljevala ta dva pogoja, pa so bila zelo nejasna.

Potem smo leta 2002 dobili nov zakon o invalidskih organizacijah. Deležen je bil veliko kritik, a je določil, da lahko loterijski denar dobijo vse organizacije, ki izpolnjujejo dva pogoja, delovati morajo na državni ravni in imeti status invalidskih organizacij. Toda potem tega statusa, zanimivo, nikakor ni uspelo dobiti vsem, ki so se zanj potegovali. Denimo Medobčinskemu društvu slepih in slabovidnih Ljubljana, ki ni bilo zadovoljno z načinom razdeljevanja denarja v matični zvezi slepih in je želelo zato za sredstva kandidirati samostojno. "Čeprav imamo okoli tisoč članov, nam statusa samostojne invalidske organizacije niso hoteli podeliti. Stanka Tutta z ministrstva za delo, družino in socialne zadeve je dejala, da bomo status dobili le, če iz pravil društva črtamo, da delujemo na državni ravni. Šele potem, ko so nas disciplinirali, ko smo izpolnili pogoj, ki so nam ga postavili, smo dobili status. Zanimivo pa je, da je medtem isti status brez kakršnihkoli težav dobila Zveza za šport invalidov Slovenije, čeprav njeni člani sploh niso invalidi, temveč druge invalidske organizacije," pravi Tomaž Wraber.

Članice SIOS-a so tako tudi z novim zakonom ostale "pomembnejše" od drugih invalidskih organizacij. Zakon jim je omogočil pridobitev statusa večvrednih reprezentativnih organizacij. Ta status je pozneje uspelo dobiti le še eni sami organizaciji, društvu YHD.

Zakon pa je invalidskim organizacijam vseeno optimistično predlagal, naj bi se vse končno povezale na nacionalni ravni. V združenju, imenovanem Nacionalni svet invalidskih organizacij Slovenije ali NSIOS, v katerega bi vstopile, če bi si tega želele. Brez dodatnih pogojev. Sestaviti in podpisati je bilo treba le še ustanovno pogodbo.

Seveda se je zapletlo. Invalidske organizacije so pripravile dva predloga pogodbe. Enega je pripravil YHD, podpisala pa sta ga še Društvo Vita in Sklad Silva. Drugega je pripravil SIOS. V njegovem predlogu je pozornost zbudil člen, ki invalidske organizacije v NSIOS-u ločuje na "polnopravne" in "redne" članice ter prvim daje bistveno več pravic kot drugim. Pogodba tako določa, da imajo "polnopravne" članice v skupščini in upravnem odboru NSIOS-a več predstavnikov kot "redne" članice, pa tudi predsednika nacionalnega sveta lahko iz svojih vrst predlagajo le "polnopravne" članice. Jasno je, da takšna delitev le nadaljuje SIOS-ovo dosedanjo prakso ločevanja invalidskih organizacij ... A takšno ločevanje je na nacionalni ravni sporno. Zakon namreč določa, da bi morale biti vse članice NSIOS-a enakopravne. Zakaj SIOS ni spoštoval zakona? Predsednika SIOS-a Borisa Šuštaršiča smo o tem povprašali že pred nekaj tedni, a na naša vprašanja ni odgovoril. V telefonskem pogovoru je povedal le, da se bo o njih posvetoval z odvetnikom.

Kmalu po tem, ko so članice SIOS-a podpisale "svojo" pogodbo, se je začel SIOS javno predstavljati kot NSIOS. Predsednik SIOS-a Šuštaršič pa kot predsednik NSIOS-a. Tako se je SIOS čez noč prelevil v NSIOS. Ne gre torej le za kozmetični popravek imena. SIOS se je prelevil v povsem drugo organizacijo. Zakaj je to storil, ni nihče pojasnil. Cveto Uršič z direktorata za invalide na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve pravi, da je zanje bistveno, da se je povezala večina invalidskih organizacij. In te so se dogovorile, "da nacionalni svet dela na način, kakor ga določata veljavna pogodba o ustanovitvi in delovanju SIOS-a in njegov poslovnik, in to do registracije statuta nacionalnega sveta, kar med drugim pomeni tudi, da ga do takrat vodi predsednik sveta invalidskih organizacij". Ministrstvu se torej samovoljno preoblikovanje SIOS-a v NSIOS ne zdi sporno. Menda zato, ker je le začasno.

Zanimivo pa je, da je SIOS-ova samovolja naletela na odpor znotraj samega SIOS-a. V eni izmed njegovih članic, v Sončku - Zvezi društev za cerebralno paralizo Slovenije, so se, kot pravi direktor Jože Primožič, zato odločili podpisati obe pogodbi o ustanovitvi NSIOS-a, YHD-jevo in SIOS-ovo. "Sedmega maja je skupščina Sončka sprejela sklep, da pristopi k obema pogodbama in naj hranitelji teh sporočijo, kje ju lahko podpišemo. YHD nam je odgovoril, pri SIOS-u pa so to označili za nezaslišano in nam postavili dodatne pogoje. Zahtevali so, da naredimo vlogo in izjavimo, da se bomo strinjali s cilji in poslanstvom NSIOS-a, ter sporočili, da bodo našo vlogo obravnavali na seji in odločili o naši vključitvi," je povedal Primožič. Takšno pogojevanje je seveda sporno. Zakon namreč določa, da se v NSIOS lahko vključi vsaka invalidska organizacija, ki to želi. Brez pošiljanja kakšnih pisnih vlog. Delovati morajo le na državni ravni. Zveza Sonček ta pogoj seveda izpolnjuje. A v NSIOS-u pač veljajo druga pravila. Pravila SIOS-a. Čeprav so ta v nasprotju z zakoni. In vlada za to ve.