cerkev / Pravljičar Alojzij

Vedno se najde dober razlog, zakaj je treba romati na Brezje. Pa naj bo to Marijino leto, ki Slovence spravi v evforijo, zadnja Rodetova pridiga ali pa predvolilno leto, ko so se prišli v verski hram pozornosti medijev nastavljat vsi potencialni oblastniki. Ali pa tako kot letos, ko je bilo treba nujno in takoj na Brezje, da bi slišali, kaj in kako nam bo v svoji prvi vnebovzetni pridigi povedal nadškof Alojzij Uran in kateri od ablastnikov se bo pokazal vernikom, ker nam bi to lahko veliko povedalo o odnosu med vlado in cerkvijo v sproščeni Sloveniji.

In smo šli ... spet, in to iz čistega babjega firbca, namreč ali se bo pri maši na Brezjah tudi letos pokazal JJ. Naj si za hip osvežimo spomin. Lani, v predvolilnem letu, ko na Brezjah za veliki šmaren ni maševal Franc Rode, ker je bil takrat že v Vatikanu, novi nadškof pa še ni bil imenovan, so bili največji zvezdniki 15. avgusta cvetober SDS-ovskih veljakov, ki je zasedel prve vrste ob oltarju in jih je novinarski kolega poimenoval možje v črnem: Branko Grims, Franc Cukjati, Pavel Rupar in seveda Janez Janša. Takrat v ogorčenem predvolilnem boju. A časi se spreminjajo in takratni opozicionalci so postali vladni strokovnjak za medije, neodločni predsednik državnega zbora, neobrzdani poslanski strokovnjak za mednožja in seveda asketski nič več grosupeljsko govoreči premier. Pa smo si mislili: menda ja se bodo letos na Brezjah zahvalili volilcem in Mariji za glasove, ki so jih povzdignili v višave. Pa se niso. Od lanske četverice je prišel le Branko Grims, ki se ni razkazoval s svojimi političnimi kolegi, temveč je na ogled postavil ženo in otroka, dvojčka. Prišel je tudi Andrej Bajuk s soprogo, a on je tako ali tako tradicionalni udeleženec brezjanskih romanj. Ah, in prišel je tudi predsednik državnega sveta Janez Sušnik, za katerega pa kaže, da ga bo parlamentarna večina ukinila. Za druge se zdi, da jim je lani Brezje rabilo le kot predvolilni jumbo, ki jim ga je, če smo popolnoma iskreni, naštimal Franc Rode, ko je ob vsakoletni pridigi podal trenutni cerkveni politični manifest in s tem dosegel, da so novinarji na Brezje drli v trumah, da bi se zgražali ali pa hvalili ideje vodilnega klera. Resnici na ljubo pa je treba povedati, da sta se v tednu pred velikim šmarnom premier Janez in nadškof Alojzij srečala kar na dveh prireditvah: na Triglavu ob slovesnosti ob 110. obletnici postavitve Aljaževega stolpa in ob odprtju trojanskega predora. JJ ni pri nobeni od teh priložnosti pokazal pretiranega zanimanja za sodelovanje v religioznih ceremonijah. Zatorej res ni bilo razloga, da bi hodil sedet v prvo vrsto pred oltar brezjanske Marije.

Ponovitev zakramenta

No, pa kaj se je na Brezjah sploh dogajalo? Tako kot vedno so bili kramarji in vrsta pred WC-ji in podobo Marije ter, ja, seveda, bil je Uran s svojim prvim res odmevnim nastopom. Tako nekako kot Benedikt XVI v Koelnu je Uran šele na Brezjah debitiral. Prvi vtis? Gospod nadškof je bil prijeten. Zakaj? Ker ni bil agresiven, aroganten, bombastičen, netoleranten, tak, kot je bil prejšnji nadškof, tak, kot so nekateri cerkveni ideologi a la Štuhec in Ocvirk, ki brezkompromisno z vsemi topovi tolčejo po tistih, ki si drznejo podvomiti o njihovi doktrini v stilu, kdor ni z nami, je proti nam, kot da je sekularna družba per se napačna. V Uranovi pridigi verjetno ne bomo slišali, da ateisti mečejo kosti staršev v kontejnerje, da so v šolah nemški ovčarji, da je kateri izmed členov ustave sramoten. Ne, Alojzij Uran vso cerkveno doktrino poda na pravljičarski način. V brezjanski pridigi je recimo s svojim mehkim glasom razlagal pravljico o dvojčkih, dvomljivcu in verniku, ki v maternici razpravljata o tem, ali tudi po rojstvu obstaja življenje. Dialog med njima je podal z dramatiziranim dvogovorom in za hip se je zazdelo, da poslušamo kakšno staro ploščo s posneto pravljico, ki jo zasanjano pripoveduje Stane Sever. Ko je izgovarjal besede verujočega dvojčka, je bil njegov glas nežen in mehak: "Prepričan sem, da je nekaj po rojstvu, nekaj precej drugačnega kot to, na kar sva navajena." In potem odrezav glas dvojčka dvomljivca: "Toda nihče se še ni vrnil od tam. Življenje se z rojstvom konča. Poleg tega pa življenje ni nič drugega kot obstoj v ozkem, temačnem okolju." In spet verujoči: "No, ne vem natančno, kakšno je videti življenje po rojstvu, toda zagotovo bova srečala mamo." In dvomljivec: "Mama. Ti verjameš v mamo? Mame nikoli nisem videl, zato je jasno, da ne obstaja!" In mehak glas verujočega dvojčka sklene: "Mogoče res, toda včasih, ko sva popolnoma tiho, jo lahko slišiva, kako poje in boža najin svet." Ganljivo. Še posebej, ker je v prvi vrsti stal Branko Grims, z dvojčkoma v naročju.

Dan po tej pridigi je bilo na TVS omizje o cerkvi v Sloveniji in tam je Štuhec prav vehementno rekel, da se sedaj vsi mediji ukvarjajo s stilom, namesto z vsebino, češ stil je zunanja fasada, ne poglobimo pa se v bistvo problema. A kaj naj rečem: verjetno je večini ljudi bolj všeč, če jim kdo kaj razloži umirjeno, kot pa če nanje bevska.

Pa če že tako želijo, naj se ukvarjamo z vsebino, pa se dajmo. Kaj je torej poleg prilike o dvojčkih povedal nadškof?

Pravzaprav je dosledno podal glavne poudarke cerkvene doktrine. Podobno pridigo je sočasno na Ptujski gori imel tudi mariborski škof Franc Kramberger, koprski škof Metod Pirih pa se je v Logu pri Vipavi vzdržal političnih primesi. Iz Uranove pridige izstopata dva poudarka, ki ju do sedaj v cerkvenih govorih ni bilo zaslediti. Prvi se nanaša na omembo strpnosti do drugačnih, med katerimi je Uran eksplicitno omenil tudi Rome in med vrsticami priseljence iz nekdanje Jugoslavije. "Ko kot slovenski katoličani skrbno negujemo lasten jezik in kulturo, bodimo tudi širokosrčni in odprti najprej za Italijane, Madžare in Rome, ki že dolgo živijo z nami, enako gostoljubnost pa izkazujmo vsem, ki so si ustvarili svoj dom med nami v prejšnjem stoletju. Res je, nimamo vsi enakega jezika in kulture, za vse enako pa je Marijin sin daroval svoje življenje, vsem je Marija mati." Omemba Romov je toliko bolj zanimiva, ker so ravno oni najbolj vneti častilci Marije in med najbolj zagretimi romarji na Brezje, pa jih je uradna cerkev do sedaj potiskala nekam med kramarske stojnice. Zanimiva je tudi zaradi tega, ker vlada skuša storiti prav vse, da bi Rome čim bolj segregirala. Podobno kot izbrisane in pripadnike jugoslovanskih narodov, zato je Uranov evfemizem "gostoljubnost pa izkazujmo vsem, ki so si ustvarili svoj dom med nami v prejšnjem stoletju," toliko bolj presenetljiv, če vemo, da bi morali biti trenutna vladajoča garnitura in cerkev pravzaprav ideološko in vrednostno popolnoma usklajeni.

To je bil tudi drugi izstopajoči poudarek Uranove pridige - prvič v zgodovini brezjanskih pridig se je zgodilo, da se je nadškof zahvalil vladi. Vznesene besede so se nanašale na skrb za družino, kar je ena izmed temeljnih postavk koalicijske pogodbe in se v resnici skoraj v ničemer ne razlikuje od uradne cerkvene doktrine na tem področju. "Vesel sem, da mi s tega mesta ni treba več prositi oblasti, naj skrb za nove rodove uvrsti med svoje prioritete. To je že storila, hvala Bogu," se je izreklo Uranu. A ker vlada v dosedanjem mandatu ni postorila prav veliko konkretnega v smeri prosperiranja slovenske družine, je Uran nadaljeval: "Prosim pa jo, naj ustvarja potrebne razmere, da bodo družine, predvsem mlade, mogle brez prevelikih nepotrebnih skrbi otroke res sprejemati in jih uvajati v življenje."

Nekaj malega bi Uran spremenil tudi v šolskem sistemu: "Tudi šola, ta desna roka družine, naj postane kraj gojenja življenja, solidarnosti in ustvarjalnosti. Omogočimo razvoj tudi zasebnega šolstva, kot je to normalno v drugih demokratičnih družbah. Narod, ki je zanemaril družino, šolo pa skrčil na podajanje ročnih in umskih spretnosti, je zanemaril sebe in se obsodil na smrt."

Uran torej meni, da vlada bolj ali manj skrbi za nove rodove, mariborski škof Kramberger pa je bil na Ptujski gori precej bolj kritičen: "Vsi se zavedamo in občutimo, da je slovenska družina načeta, ranjena, ogrožena, razvrednotena in velikokrat podobna bolj razvalini kakor trdnemu in varnemu domu." Prav tako se je dotaknil teme, ki jo je Uran izpustil - homoseksualnosti: "In v novejšem času smo priče, da hočejo po svetu in tudi pri nas dati družini drugo obliko, ki ni v skladu z Božjim ali Stvarnikovim načrtom in se ne more imenovati 'družina'. Zgodovina nas uči, da kadarkoli je kateri narod zašel na to pot, je začel propadati v svojo smrt."

Zanimivo je, da sta letos oba, Uran in Kramberger, veliko besed namenila izseljencem, za katere sta cerkev in del vladajoče koalicije prepričana, da so zlati rudnik, iz katerega lahko Slovenci črpamo zdrave, z levičarsko mislijo neokužene vire. Tako je Uran pozival: "Omogočimo družinam naših izseljencev, da bi se lahko priselile v Slovenijo in tukaj zaživele polno življenje." Kramberger pa: "Domovina je zdravilo za vse rane. To bi potrdili tisti, ki se niso mogli ali se niso smeli vrniti v domovino 50 ali več let. Kako jim je odleglo, ko so začutili, da so v objemu domovine. Naj čutijo, da jih domovina ohranja v ljubečem spominu, da cerkev v domovini zanje moli in da želi biti z njimi povezana, saj smo vsi eno slovensko občestvo, ki ga niti čas niti razdalje ne morejo razdrobiti."

Iz arzenala standardnih tem, ki se obnavljajo pri vsaki brezjanski pridigi, je Alojzij Uran omenil tudi splav in evtanazijo. Toda umestil ju je nekoliko nerodno, enoplastno ali, če uporabim uredniški žargon, na suho ju je porinil v tekst: "Mnogi v evropskem kulturnem okolju vse bolj ožijo življenje samo na ta svet, še slabše: krčijo ga le na ekonomijo. Vse pogosteje namreč slišimo, kako pomembna je kakovost življenja, in to nekateri enačijo s kupno močjo. Kdor si ne more privoščiti obilice materialnih dobrin ali jih ne more več neomejeno uživati zaradi bolezni, invalidnosti ali starosti, trdijo nekateri, ne živi več človeka vredno življenje. Splav in evtanazija sta logična posledica takšne miselnosti." Potem je prešel na priliko o dvojčkih.

V obeh pridigah, Krambergerjevi in Uranovi, sta proti koncu prišli na vrsto najbolj politični temi, ki v globalni cerkveni dogmi nista prisotni, sta pa politično-cerkvena stalnica "raja pod Triglavom". To sta sprava in mediji. O prvi je veliko govoril mariborski škof: "Vsi čutimo, da je naš narod sprt, kakor da ne znamo ali nočemo biti ena družina. O tem nam govorita narodova preteklost in sedanjost; in človek se boji, da tudi prihodnost ne bo drugačna. Vendar kot kristjani upamo in prosimo, naj prav cerkev, ki je skozi vso zgodovino med nami ustvarjala globoko edinost ali enotnost, tudi v prihodnosti uresničuje svoje evangeljsko poslanstvo ob popolnem spoštovanju človekove svobode in osebne odločitve."

Metropolit pa je prek sprave prišel do medijev: "Revolucija, državljanska vojna in totalitarni režim so naš narod usodno prizadeli, del narodovega telesa v zamejstvu in v svetu je bil dejansko odpisan, odpisani pa so bili tudi mnogi v domovini, predvsem zaradi katoliške vere. Z uvajanjem demokracije se je spremenila zakonodaja, ne pa tudi miselnost. Gostoljubnost bomo Slovenci gojili drug do drugega, kolikor se bo medijski prostor resnično odprl v spoštovanju različnih pogledov, ki jih imamo, in skupnosti, v katerih živimo." Če nadškofove besede razumemo prav, se za pluralnost medijev zavzema zato, da bodo ubogi in zapostavljeni dobili prostor v javnosti, in v mislih nima podržavljenja nacionalne televizije in kakšnih petih desno usmerjenih dnevnikov? Kajti nato je nadaljeval: "Brez pluralnega medijskega prostora številne skupine in pogledi ne morejo uresničevati pravice do javnega izražanja in enakopravnega sodelovanja v skupnem dobrem. Zato lahko pluralizacijo medijev, ki se obeta, samo pozdravimo." Te besede, ki so brez kakršnihkoli vidnih odzivov brezjanskih poslušalcev odletele v megleno dopoldne, so odmevale šele kasneje v medijih. Padle so namreč ravno na začetek kampanje pred referendumom o zakonu o RTV. Kakšno naključje.