hrvaška - slovenija / Sprememba kurza

Poskus je bil zagotovo hvalevreden. Janševe vlade namreč. Napetosti v odnosih s Hrvaško, ki so zaznamovale prejšnja leta, je predsednik vlade poskušal zmanjšati z diferenciranim pristopom. Manjše težave naj bi reševali sproti, večje in že klasične naj bi na novo popisali, jih umirili in tako zamrznjene naj bi počakale na boljše čase, ki slišijo na ime "začetek hrvaških pogajanj z EU", ali morda celo na vstop naše južne sosede v EU. Novim, manjšim ali večjim težavam pa naj bi se izogibali z dogovorom, tako rekoč osebno zavezo obeh predsednikov vlad, ki je apoteozo dobila v skupni izjavi o izogibanju incidentom obeh držav, ki je bila sprejeta na skupni seji hrvaške in slovenske vlade na Brionih junija letos.

Žal praksa ni povsem potrdila dobrih namenov. Že pred brionskim srečanjem se je hrvaški prometni minister Božidar Kalmeta domislil, da se bo Hrvaška odločila za povračilne ukrepe zoper Slovenijo, ker je ta sklenila v avtoprevozništvu izvajati uredbo EU. Da bi pokazal poznavanje delovanja EU, je hrvaški minister Sloveniji zagrozil, da jo bo zatožil v Bruslju. Kaj je samovoljni minister v resnici storil, ni znano, vsekakor pa je Hrvaška začela izvajati ukrepe proti slovenskim avtoprevoznikom. Še zanimivejše so bile izjave predstavnika hrvaške vlade za medije Ratka Mačka. Le nekaj dni po sestanku Janeza Janše in dr. Iva Sanaderja v Posočju, kjer sta se med drugim dogovorila tudi o skupni gradnji mostu na Muri, je omenjeni uslužbenec hrvaške vlade svojevoljno "popravil" dogovor predsednikov vlad s pojasnilom, da ni bila dogovorjena skupna gradnja enega, pač pa dveh mostov čez Muro. Novi, "skupni" most naj bi državi zgradili le nekaj sto metrov od mostu, ki ga je enostransko začela graditi Hrvaška. Mimogrede, omenjeni predstavnik hrvaške vlade vendarle ni navaden uslužbenec, pač pa eden najtesnejših Sanaderjevih sodelavcev, katerega vpliv je večji od vpliva marsikaterega ministra v hrvaški vladi. Medtem Hrvaška "svoj" most brez prekinitve gradi naprej.

Slovenska vlada in zlasti njen predsednik sta se očitno odločila prezreti te dogodke. Dodatni zagon naj bi medsebojnemu sodelovanju in zaupanju dala že omenjena brionska izjava. In poletje, simbolno čas rojstva vseh ključnih incidentov med Hrvaško in Slovenijo, se je začelo. Dogovor o izogibanju incidentom je dejansko deloval. Z nekaj izjemami. Kakršno je bilo ustavljanje avstrijske jahte v Piranskem zalivu. Napovedim navkljub smo dokaj mirno preživeli začetek delovanja hrvaškega zakona o preprečevanju čarterskega najemanja jaht na črno in napovedano, a neuresničeno odstranjevanje neregistriranih počitniških prikolic v tuji lasti iz hrvaških kampov. Vendar, kot pravijo, hodi vrč po vodo le toliko časa, dokler se ne razbije. Počilo je na zadnji predpočitniški seji hrvaške vlade, ki je bila, kot se v takih primerih spodobi, zaprta za javnost. Njeni sklepi so bili seveda javni.

Gospodarski interesi

Eden od sprejetih sklepov govori o tem, da vlada soglaša z dogovorom med vladama RH in Republike Italije glede natančne določitve črte razmejitve epikontinentalnega pasu

RH in Republike Italije v skladu s sporazumom o razmejitvi epikontinentalnega pasu teh dveh držav, podpisanim v Rimu 8. januarja 1968, ki se v odnosih teh dveh držav uporablja na temelju sukcesije. Vse lepo in prav, porečejo v Zagrebu in Rimu, a ne tudi v Ljubljani. Italija je Slovenijo namreč leta 2003 priznala za naslednico sporazuma med Italijo in takratno SFRJ, ki ga omenja tudi sklep hrvaške vlade.

Po trdnem prepričanju strokovnjaka za mednarodno pravo dr. Mihe Pogačnika ima "Slovenija pravni status naslednice sporazuma med Italijo in Jugoslavijo. Vsak dogovor v zvezi z meritumom tega sporazuma brez prisotnosti Slovenije, še zlasti pa na njen račun, posega v pravne interese Slovenije."

Zadeva ima za Italijo in Hrvaško dve razsežnosti. Prva je skupni interes teh dveh držav pri izkoriščanju naravnih bogastev na morskem dnu. Hrvaška in Italija se zdaj pogajata o konkretni določitvi nekaterih točk epikontinentalnega pasu vzdolž Jadrana. Glavni razlog je izkoriščanje plina, ki ga Hrvaška na območju nekaj deset kilometrov jugozahodno od Pulja raziskuje in v manjšem obsegu tudi izkorišča že vrsto let.

Leta 1996 je hrvaška INA, sedaj v skritem večinskem lastništvu madžarskega MOL-a, sklenila partnerski sporazum z italijanskim Agipom, današnjim ENI-jem. Skupno podjetje INAAGIP naj bi prihodnjih 35 let izvajalo vse dejavnosti v tem delu Jadrana, povezane z raziskovanjem, predelavo in proizvodnjo plina. Ta se je začela leta 1999. Na plinskih poljih Ivana, Ika, Ida in Anamarija ter Aiza Laura je blizu 21 milijard kubičnih metrov zalog. Na ta posel se navezuje še posel v hrvaških ladjedelnicah, ki ekskluzivno izdelujejo palube in platforme, potrebne za raziskovanje in proizvodnjo plina. Tretji del tega megaposla je plinifikacija Hrvaške. Območje južno od Karlovca, torej Istra, Kvarner in celotna Dalmacija z otoki in zaledjem, je povsem brez plinovodov. Že do letos bi moral biti zgrajen plinovod od Pulja do Karlovca, dolg 192 kilometrov, a je še daleč od realizacije. Na območju Fažane pri Pulju naj bi plin iz Jadrana pripeljali na kopno, a za zdaj temu nasprotuje krajevno prebivalstvo. Premamili ga niso niti obljube o čisti energiji niti "opozorila", da bodo sicer posel "prevzeli in z njim zaslužili Slovenci", kot je lani septembra na zboru občanov Fažane razpredal eden izmed udeležencev, ki je zatrdil, da govori v svojem imenu, sicer pa je mož poslanec v hrvaškem saboru.

Vrednost celotnega megaposla raziskovanja in pridobivanja plina na severnem Jadranu, pri katerem Hrvaška partnersko sodeluje z italijansko državno družbo ENI, plinifikacije domala polovice Hrvaške in ustrezne logistične proizvodnje je bila leta 2002 v prvi fazi ocenjena na 700 do 900 milijonov dolarjev. V posel so vključene tudi evropska razvojna banka in nekatere tuje banke. Pri tem ne smemo spregledati, da je 91 odstotkov celotnega hrvaškega bančnega potenciala v lasti tujcev in več kot polovica v lasti italijanskih bank. Na plin in plinovode pa se navezuje še nekaj. Edini stik, ki ga ima s tujino hrvaško plinovodno omrežje, je v Rogatcu na slovensko-hrvaški meji. Tam prihaja na Hrvaško ne le plin, uvožen iz Rusije in od drugod, ampak celo doma proizvedeni plin. Kako in zakaj? Z naftnih ploščadi južno od Pulja namreč vodi edini plinovod do Italije. Tako Hrvaška v okolici Pulja proizvedeni plin recimo v Zagreb pošilja prek polovice Italije in Slovenije. Ta praktična, stroškovna in tudi strateška neugodnost že dalj časa spravlja v slabo voljo hrvaške energetske strokovnjake in politike.

Zadeva s plinom lahko seveda marsikaj pojasni, nikakor pa ne odvezuje. Niti Italije niti Hrvaške ne odvezuje od pravno in politično korektnega odnosa do Slovenije. Problem z epikontinentalnim pasom v marsičem spominja na problem s hrvaškim poskusom uveljavitve izključne ekonomske cone leta 2003. Tistega leta spomladi so pogajanja med Hrvaško in Italijo potekala v največji tajnosti, sprva celo brez zapisnikov. Akcijo sta vodila namestnik hrvaškega zunanjega ministra dr. Ivan Šimonović in italijanski državni tajnik Roberto Antoignone. Obe strani sta kakršnekoli pogovore zanikali vse do junija, zadeva pa je propadla zaradi nepremišljene bahavosti hrvaškega kmetijskega ministra, ki je julija na predvolilnem srečanju stranke HSS na Visu, sklicujoč se na sporazum z Italijo, ribičem obljubljal vse mogoče. Italijanska stran se je v hipu umaknila in se kmalu zatem v zadevo vključila kot evropski posrednik med Hrvaško in Slovenijo. Tedaj so bile tudi dane prve obljube, v tistem času samo italijanske, da se o vprašanjih, povezanih z razmerami na Jadranu, ne bo odločalo brez zainteresiranih držav. Takrat se je in tudi sedaj se to nanaša predvsem na Slovenijo. Omenjena hrvaško-italijanska aktivnost za uveljavitev izključnega ekonomskega območja na Jadranu leta 2003 kronološko sledi sklepu Račanove vlade iz leta 2002, ki je opredelil načrt razvoja, gradnje in posodobljenja plinovodnega sistema v obdobju 2002-2011, in povezavi z italijanskim ENI-jem, ki je temu sledila.

Izhod na odprto morje

Poleg plina ima hrvaško-italijansko dogovarjanje o epikontinentalnem pasu še drugo razsežnost. Italijanska stran sicer vsaj omenja, da se pogovori nanašajo na območja daleč od Slovenije, a hkrati niti z besedo ne omeni slovenskega morja, iz Zagreba pa ni slišati nič podobnega. Seveda, povsem razumljivo. Hrvaška tako in tako meni, da Sloveniji ne pripada izhod na odprto morje, in s tem je razprava končana. Vsaj za Hrvaško in kar zadeva vključevanje Slovenije v pogajanja o določitvi - pa čeprav samo nekaterih točk - epikontinentalnega pasu. Po svoje je pozicija Hrvaške konsistentnejša od italijanske. Hrvaška meni in to tudi jasno pove, da Sloveniji ne pripada izhod na odprto morje in s tem seveda izgubi tudi vse iz tega izvirajoče pravice. Italija je, nasprotno, Sloveniji priznala nasledstvo SFRJ, kar zadeva osimski sporazum in sporazum glede epikontinentalnega pasu.

Tako ravnanje Italije in Hrvaške je Slovenijo, zlasti pa Janševo vlado, potisnilo v neugoden položaj. Tudi zato je predsednik vlade Janez Janša zavrnil Sanaderjevo povabilo na nogometno tekmo med Hrvaško in Brazilijo v Splitu. Nenavadno opravičilo, češ da je predsednik vlade zadržan zaradi delovnih obveznosti, in to v času dopusta, je dobilo pojasnilo v četrtek, 18. avgusta. Takrat je pristojno ministrstvo poslalo v vladno obravnavo zakon o zaščitni coni in epikontinentalnem pasu v Jadranskem morju.

Pravico do take uzakonitve dajejo Sloveniji konvencija Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu (UNCLOS) ter sporazuma med Italijo in nekdanjo SFRJ, katerih nasledstvo je Italija Sloveniji priznala. Gre za osimski sporazum in sporazum o razmejitvi epikontinentalnega pasu iz leta 1968. Pravna podlaga torej ni niti najmanj vprašljiva.

Predlagatelji se sklicujejo tudi na evropsko prakso. Morda je taka razlaga nekaterih dejanj Francije in Španije v resnici možna. A prav ob sklicevanju na pravno prakso EU se postavlja nekaj dodatnih vprašanj. Slovenija je, na primer, v že omenjenem sporu s Hrvaško in z Italijo leta 2003 protestirala zaradi njunega enostranskega ravnanja, češ da ni v duhu evropske prakse. Še dan pred objavo namere slovenske vlade je strokovnjak za mednarodno pravo dr. Miha Pogačnik za Mladino dejal: "Morebitni sporazum med Italijo in Slovenijo utegne imeti pomembne vsebinske posledice za pravni interes Slovenije in prejudicirati bočno razmejitev morskih pasov med Slovenijo in Hrvaško." Človek se sedaj lahko vpraša, po kateri logiki bi enostranska uzakonitev epikontinentalnega pasu, za katero bi se odločili Italija in Hrvaška, lahko škodovala Sloveniji, nasprotno pa enostranska uzakonitev takšnega pasu, ki jo zdaj načrtuje Slovenija, Hrvaški ne bo škodovala. To je namreč trdil prav tako dr. Pogačnik le dan kasneje, na dan objave namere slovenske vlade. Za STA je dejal, da morebitna razglasitev slovenske zaščitne ekonomske cone ni poskus prejudiciranja meje s Hrvaško. Mednarodnega prava nevešč bralec se bo med navedenimi izjavami le stežka znašel.

Nad namero slovenske vlade so bile očitno navdušene tako rekoč vse parlamentarne stranke. Leta nerešenih vprašanj v odnosih med Slovenijo in Hrvaško, zlasti na morju, so očitno nakopičila presežek energije. Tako je poslanec LDS in priznani strokovnjak za pomorsko pravo dr. Marko Pavliha dejal, da je "nacionalni interes, interes naše države, konec koncev nad interesi EU, nad interesi Hrvaške ali kogarkoli". Nedvomno, a vprašanje je, kako takšne interese uresničujemo. Vse bolj je videti, da imamo v tej zgodbi "deficit evropskega duha". Slovenska vlada je skupaj s hrvaško junija na Brionih v uvodu k skupni izjavi o izogibanju incidentom zapisala, da se zavezuje "mirnemu reševanju odprtih vprašanj, upoštevaje obojestransko pripravljenost po ohranjevanju dobrega sodelovanja", ter v nadaljevanju izjave natančno opredelila poti in načine, kako se izogibati morebitnim enostranskim dejanjem.

Izogibanje enostranskim dejanjem je bila doslej praksa in velika prednost Slovenije in njene diplomacije. Napoved uzakonitve epikontinentalnega pasu s svojim načinom, vsaj do sedaj, to prakso, ki se je morda komu včasih zdela premlačna in neučinkovita, prekinja. Še več! Na istih položajih sta se znašli LDS in SNS, katere predsednik v stilu D'Annunzia juriša na celotno Istro in Reko. Edini, ki je na dan objave namere slovenske vlade opozarjal na potrebo po dogovoru s sosedama, je bil človek zunaj politike - pravni strokovnjak dr. Pogačnik.

Naj povzamemo. Predlog uzakonitve epikontinentalnega pasu je formalno in legitimno povsem utemeljen. Zelo vprašljiv pa je način izvedbe, ki je bil doslej predstavljen. Tu mislimo predvsem na odsotnost pravočasnega obveščanja sosednjih držav in izogibanje enostranskim dejanjem. Kaj takega pač lahko utemeljeno pričakujemo in zahtevamo od države članice EU, trenutno predsedujoče OVSE in čez dobro leto predsedujoče EU.