oblast / Komandne linije slovenskega gospodarstva

Ko je Janez Janša prevzel vajeti izvršne oblasti v svoje roke, bi lahko predhodnici, Liberalni demokraciji Slovenije, v znak hvaležnosti postavil kapelico. Struktura oblasti, ki jo je ducat let postavljala LDS, je namreč političnemu realistu Janševega kova omogočila, da z volilno zmago ne obvladuje zgolj parlamenta in vlade, pač pa lahko z dobro organizirano koalicijo posega na ozemlje, ki je vsaj navidez izgledalo kot bolj ali manj avtonomen vir družbene moči. Za kaj gre? Oblastni mehanizmi, ki jih je postavila prejšnja vladajoča koalicija, se ne končajo s pisanjem zakonov ali delitvijo proračunskega denarja. Enako pomembni so tudi vzvodi oblasti, ki vladajoči koaliciji omogočajo globoke posege v gospodarsko strukturo. Politični analitiki, ki so blizu sedanjemu predsedniku vlade - dr. Peter Jambrek, denimo - so pred leti ugibali, ali v Sloveniji obstaja omrežje medsebojno povezanih korporacij, ki so skupaj finančno dovolj močne, da bi si prizadevale kupiti vlado. Vlado bi si kupile enostavno: tako, da bi kupile stranke in medije. Pač - z denarjem za volilno kampanjo lahko korporacije usodno vplivajo na rezultat volitev. Z nadzorom medijev lahko dodatno vplivajo na javno mnenje. Vendar lahko to razmišljanje obrnemo tudi na glavo. Ali obstaja možnost, da bi politične stranke prevzele korporacije? Ali obstajajo mehanizmi, ki politični eliti omogočajo vstop v svet kapitala? Tako kot obstaja hipotetična možnost, da si korporacije z izdatnimi finančnimi injekcijami v strankarske volilne kampanje kupijo vpliv v politiki, obstaja tudi hipotetična možnost, da stranke prek vzvodov oblasti, ki jih ima vlada, posežejo v svet kapitala. Ker je bilo za socializem značilno, da je bila ekonomska elita podrejena politični, se zdi možno, da bi se tak model ohranil tudi v kapitalizmu.

Testiranje hipoteze je enostavno. Kako na dogajanje v svetu kapitala vpliva sprememba oblasti? Ali se ob spremembi politične oblasti spremenijo tudi kadrovska omrežja v svetu kapitala? Preden začnemo, si velja zastaviti vprašanje, kakšen kapitalizem pravzaprav obstaja v Sloveniji? Na eni strani je za velike slovenske korporacije značilno veliko število malih delničarjev, katerih možnosti za realen vpliv v gospodarskih družbah so v resnici nične. Vendar to ne pomeni, da so direktorji korporacij sami svoji gospodarji. Res je, da mali delničarji niso njihovi gospodarji, saj se mali delničarji enostavno ne zmorejo dovolj dobro organizirati, da bi nastopili proti dobro obveščenim in dobro organiziranim upravam podjetij. Po drugi strani sta paradržavna sklada, Kapitalska družba in Slovenska odškodninska družba, s pomembnimi lastniškimi deleži prisotna praktično v vseh slovenskih korporacijah. Paradržavna sklada premoreta ravno dovolj delnic, da lahko praktično v vsakem večjem slovenskem podjetju uveljavljata svojo voljo. Vrzimo na mizo približen podatek: denimo, da imata KAD in SOD v večjih slovenskih korporacijah skupaj okoli 25 odstotkov delnic. Nekaj odstotkov delnic premorejo še manjše investicijske družbe. Vendar je njihov lastniški delež v večjih korporacijah praviloma manjšinski.

Kaj pomeni takšna lastniška struktura? Ker delničarji, ki premorejo le kak promil delnic, ne hodijo na skupščine, kjer se sprejemajo ključne odločitve, saj je njihov vpliv zanemarljiv, v igri ostane le nekaj igralcev: KAD, SOD in manjše investicijske družbe. In če KAD in SOD na skupščini nastopita uglašeno, imata zadosten delež, da sprejmeta odločitev o imenovanju nadzornega sveta. Nadzorni svet pa ima pooblastilo, da razreši ali imenuje upravo. Na prvi pogled se sicer zdi, da četrtinski lastniški delež, ki ga obvladujeta KAD in SOD, ne zagotavlja usodnega vpliva. Ker pa mali delničarji niso aktivni, je lastnik četrtinskega deleža v resnici bog in batina.

Kakšen kapitalizem se je torej naselil v Slovenijo? V Sloveniji imamo kapitalizem Kapitalske družbe. In kapitalizem Slovenske odškodninske družbe. Ti dve instituciji sta najmočnejša stebra slovenskega kapitalizma. Ostali igralci so v resnici obsojeni na periferno ali nikakršno vlogo. Le od dobre volje KAD-a in SOD-a je odvisno, ali bodo upoštevani tudi interesi manjšinskih delničarjev.

V državah z dolgo kapitalistično tradicijo se pisci zakonov zavedajo, da ni dobro, če imajo veliki lastniki v gospodarskih družbah na voljo preveč vzvodov oblasti. To namreč pogosto vodi v zlorabe, ob katerih krajši konec potegnejo mali in manjšinski delničarji. Ker je zaupanje v kapitalistično ureditev temelj sistema in ker zaupanje najbolj ogroža izigravanje malih delničarjev, je skrb za "malega kapitalista" razumljiva. Zato v tradicionalnih kapitalističnih državah obstajajo pravila, ki velikim delničarjem postavljajo omejitve. Če se, denimo, izkaže, da več velikih lastnikov deluje usklajeno in če skupni lastniški delež tistih, ki delujejo usklajeno, presega četrtino delnic, so ti lastnik dolžni objaviti prevzemno ponudbo. Ob objavi prevzemne ponudbe se lahko mali delničarji po dobri ceni znebijo svojih vrednostnih papirjev. Kaj bi takšna pravna ureditev pomenila v Sloveniji? Ker KAD in SOD poslujeta kot orkester z istim dirigentom, bi ob ugotovljenih koordiniranih nastopih morala objaviti prevzemno ponudbo. Vendar slovenska zakonodaja postavlja izjemo. Če se za koordinirano akcijo odločita KAD in SOD, sta dolžna prevzemno ponudbo objaviti šele v trenutku, ko njun lastniški delež preseže 40 odstotkov. Slovenska zakonodaja je torej opremljena s konstrukcijsko posebnostjo, ki velikim igralcem omogoča, da jim ni treba prav posebej skrbeti za interese malih in manjšinskih delničarjev. Ravno obratno: zakonodaja posebej skrbi za interese velikih igralcev.

Če sta KAD in SOD ključna stebra slovenskega kapitalizma, si moramo odgovoriti zgolj še na vprašanje, kdo je gospodar KAD-a in SOD-a. In s tem smo tudi pri ključnem vprašanju. Je ekonomska elita tista, ki gospodari politikom? Ali pa morda politična elita komandira ekonomiji?

Gospodar KAD-a in SOD-a je vlada, vladajoča koalicija. In kdor si vzame čas, da preveri, kakšni so zadnja leta dnevni redi prvih sej vlade, ugotovi, da vlada najprej poskrbi za nekaj formalnosti, takoj zatem pa postavi novi nadzorni svet KAD-a in upravni odbor SOD-a. Hitra menjava nadzornikov KAD-a in SOD-a je bila na dnevnem redu, ko je leta 2000 vodenje vlade prevzel dr. Andrej Bajuk. Po oblikovanju nove vlade pod vodstvom dr. Drnovška je nova koalicija nemudoma postavila nove nadzornike, enak obrazec pa je uporabila vlada pod vodstvom Janeza Janše. Nekaj tednov po menjavi nadzornikov so bile zamenjane tudi glave uprav paradržavnih skladov.

Komandna linija, generali

Sedanji vladi ne moremo očitati, da je vzpostavila nepregledno strukturo delovanja oblastnih mehanizmov. Prej obratno. Struktura delovanja oblastnih mehanizmov je morda celo bolj pregledna kot v letih, ko je niti v gospodarskem omrežju pletla prejšnja vladajoča koalicija. Hkrati s preglednostjo pa smo soočeni s sliko, ki je na nek način osupljiva. Od tistega trenutka, ko je leta 1992 dr. Janez Drnovšek državljankam in državljanom Slovenije poslal obvestilo, da so dobili lastninski certifikat, poslušamo mantro, kako se bo država umaknila iz gospodarstva. In na ta trenutek kar čakamo in čakamo. Zadnjo najavo, da se bosta politika in država zdaj čisto zares umaknila iz gospodarstva, smo slišali med lansko volilno kampanjo. Ob prvih pripombah, da umik države in politike iz gospodarstva ni ravno tekoč, saj v nadzornih svetih gospodarskih družb srečujemo velike količine državnega in političnega kadra, smo lahko slišali pojasnilo, da se morata država in politika v gospodarsko omrežje zasidrati nekoliko bolj čvrsto, ker šele to omogoča res "kvaliteten umik" države.

Kako torej zgleda to sidranje v center slovenske ekonomije? Kakšne komandne linije, ki menda na dolgi rok omogočajo "kvaliteten umik", so vzpostavljene?

Kot rečeno: komandne linije se tudi zdaj začenjajo pri vladi. Ministrski predsednik Janez Janša ima, ko gre za vzvode oblasti v gospodarstvu, dva ministra, tesna koalicijska partnerja, in enega ministra, člana SDS, katerim so podrejeni glavni operativci v gospodarskem omrežju.

Andrej Vizjak, nekdanji parlamentarec iz vrst SDS, vodi ministrstvo za gospodarstvo, ključne naloge, povezane z vzvodi oblasti v gospodarstvu pa je zaupal državni sekretarki Andrijani Starina Kosem. Adriane Starina Kosem nismo nikdar zasledili na kakšnih kandidatnih listah, kar bi razkrilo njeno strankarsko pripadnost, jasno pa je, da uživa popolno zaupanje vodstva vlade. Je namreč članica nadzornih svetov KAD-a, Nove Ljubljanske banke in Slovenskih železnic. Drugi tesni sodelavec ministra Vizjaka, ki v novo nastajajočem omrežju opravlja pomembne naloge, je Matjaž Janša, direktor direktorata za elektronske komunikacije. Matjaž Janša je nadzornik v Telekomu in Pošti Slovenije, pred petimi leti pa je na volitvah branil barve SDS.

Sicer pa minister Vizjak tudi sam zaseda pomembno nadzorniško funkcijo. Je namreč član nadzornega sveta Holdinga slovenskih elektrarn (HSE), ene najbolj dobičkonosnih slovenskih gospodarskih družb. V letih, ko je vladajočo koalicijo vodila LDS, se ministri niso odločali, da bi prevzemali funkcije članov nadzornih svetov, pač pa so te naloge zaupali svojim podrejenim, praviloma državnim sekretarjem. Glede na to, da je nova zakonodaja omejila število državnih sekretarje in da imajo ministri pod seboj le enega državnega sekretarja, ki je hkrati nekakšen namestnik, je državnih uradnikov z visokim nazivom pravzaprav manj kot pred letom 2004. Tu utegne biti razlog, da po novem tudi ministri prevzemajo funkcije nadzornikov. Domnevamo lahko, da obstaja še en razlog za postavitev ministra Vizjaka na položaj člana nadzornega sveta HSE. Predsednik uprave HSE dr. Jože Zagožen, SDS, je namreč v zadnjih mesecih prevzel niz pomembnih funkcij. Ob vodenju HSE vodi tudi nadzorni svet naftne družbe Petrol, hkrati pa je bil imenovan v nadzorni svet velenjskega Gorenja, torej podjetja, v katerem je kot član poslovodstva služboval v osemdesetih letih. Če dr. Zagožen nad seboj ne bi imel ministra Vizjak, bi obstajal vtis, da gre za eno najmočnejših osebnosti novega omrežja slovenske ekonomske elite. Tako pa ima dr. Zagožen, leta 2000 tudi sam minister za gospodarstvo, v nadzornem svetu osebo z ministrskimi epoletami.

Drugi minister, opremljen s pomembnimi vzvodi oblasti, je dr. Andrej Bajuk. Finančni minister dr. Bajuk je osebno član nadzornega sveta Slovenske izvozne družbe (SID). V preteklosti je država sicer vedno poskrbela, da so poslovanje SID-a, finančne institucije, ki se ukvarja z zavarovanjem in financiranjem izvoznih poslov, nadzorovali pomembni državni kadri, vendar do zdaj ministri niso prevzemali nadzorne funkcije. Zato pa so posle nadzornikov v SID-u opravljali številni državni sekretarji.

Sicer pa ključne naloge v ekonomskem omrežju opravljata dva visoka funkcionarja finančnega ministrstva. Bogomir Špiletič je predsednik nadzornikov v Novi Kreditni banki Maribor, Žiga Lavrič, direktor direktorata za finančni sistem, pa vodi nadzornike v Novi Ljubljanski banki. Ker je Bogomir Špiletič, sicer nekdanji poslanec SDS, pred tedni sporočil, da septembra zapušča položaj drugega človeka finančnega ministrstva, ni povsem jasno, kaj se bo dogajalo v tem delu omrežja.

Tretji minister, ki ima pomembnega sodelavca, je Janez Božič, prometni minister. Osebno sicer ni nadzornik v nobeni gospodarski družbi, zato pa tri nadzorniške funkcije opravlja njegova desna roka, dr. Peter Verlič. Ta nadzira poslovanje Luke Koper, DARS-a in Slovenskih železnic. Dr. Verlič je sicer član SDS, funkcijo državnega sekretarja na prometnem ministrstvu pa je opravljal že leta 2000.

Med visokimi vladnimi uradniki, ki igrajo pomembno vlogo v komandnih linijah slovenske ekonomije, veja omeniti še Boža Predaliča, namestnika generalne sekretarke vlade. Božo Predalič - med drugim je vodil grosupeljski občinski odbor SDS - nadzira poslovanje Slovenske odškodninske družbe, hkrati pa je nadzornik v eni od zanimivejših slovenskih gospodarskih družb, v koprskem Istrabenzu. Istrabenz je posebej zanimiv zato, ker gre po eni strani za gospodarsko družbo, ki po prodaji naftne dejavnosti prevzema pobudo pri združevanju prehrambene industrije, po drugi strani pa Igor Bavčar, nekdanji podpredsednik LDS in minister za evropske zadeve, ostaja pomemben igralec na šahovnici slovenske ekonomije. Če razmislimo bolj temeljito - Bavčar utegne ostati eden redkih pomembnejši igralcev liberalne provenience na šahovnici slovenske ekonomske scene. V zadnjih mesecih je postal predsednik nadzornega sveta Droge Kolinske, hkrati pa je bil ponovno izvoljen v nadzorni svet frankfurtske banke LHB.

Tretji razlog, zaradi katerega je Istrabenz posebej zanimiv, je dejstvo, da celoten nadzorni svet Istrabenza sestavljajo izjemno pomembni igralci. Ob Predaliču velja omeniti še Tomaža Toplaka, predsednika uprave Kapitalske družbe (več o njegovi vlogi v omrežju v nadaljevanju), Damjana Mihevca, sicer odvetnika in predsednika nadzornega sveta Zavarovalnice Triglav, ter Toneta Turnška, direktorja Pivovarne Laško, enega najbolj aktivnih igralcev na slovenski ekonomski sceni.

Še enega državnega sekretarja velja omeniti: Anton Rous, nekdanji predsednik Desusa in državni sekretar v uradu predsednika vlade, je postal nadzornik v novomeški farmacevtski družbi Krka, hkrati pa nadzira poslovanje SOD-a.

Polkovniki

Če državni sekretarji in direktorji direktoratov predstavljajo ključne operativce v novo nastajajočem omrežju ekonomske elite, lahko na drugi klin hierarhične lestvice postavimo člane uprav Kapitalske in Slovenske odškodninske družbe. Do leta 2004 sta bila predsednika uprav Kapitalske in Slovenske odškodninske družbe enako pomembna igralca. Število funkcij, ki jih je opravljal nekdanji predsednik uprave KAD Borut Jamnik, je bilo izenačeno s številom funkcij, ki jih je opravljal predsednik uprave SOD-a Igor Kušar. Hkrati so Jamnikovi in Kušarjevi najtesnejši sodelavci v omrežju slovenske ekonomske elite zasedali sorodne položaje. Po zamenjavi oblasti bistveno bolj pomembno vlogo igra predsednik uprave KAD-a Tomaž Toplak. Predsednik uprave SOD-a Marko Pogačnik v novem omrežju ekonomske elite ni prevzel drugih pomembnejših funkcij, Tomaž Toplak pa je morda osrednji igralec novo nastajajočega omrežja. Ob tem, da je nadzornik v Istrabenzu, enako funkcijo opravlja tudi v Zavarovalnici Triglav in Abanki, tretji največji banki v državi. Kot nadzornik je v zadnjih mesecih sodeloval pri zamenjavi starih kadrov in pri postavitvi novih uprav tako v Zavarovalnici Triglav kot v Abanki. Poseben vpliv Toplaku zagotavlja tudi dejstvo, da predsednik uprave KAD-a na pomembne položaje v omrežju razporeja tudi najtesnejše sodelavce. Tako je nova članica uprave KAD-a Mateja Božič prevzela funkcijo nadzornice v novomeški Krki ter v Žitu.

Zastavlja se vprašanje, zakaj vpliv Tomaža Toplaka občutno presega vpliv direktorja drugega paradržavnega sklada, Marka Pogačnika. Toplak (letnik 1965) je bolj izkušen od Pogačnika (1972), saj je, med drugim, služboval kot direktor pravnega oddelka Banke Slovenije, leta 2000 pa je za krajši čas že prevzel vodenje Kapitalske družbe. Hkrati je Toplak v strokovnem svetu SDS vodil ekipo, ki je pripravljala gospodarski program, na lokalnih volitvah pa je prav tako nastopal na listi trenutno najmočnejše vladne stranke. Marko Pogačnik je na parlamentarnih volitvah nastopil na listi NSi. In zdi se, da bo njegov vpliv v nastajajočem omrežju nove ekonomske elite sorazmeren z vplivom NSi v vladajoči koaliciji.

Specialci

V nastajajočem omrežju nove ekonomske elite lahko srečamo še nekaj oseb, ki niso v vladnih službah, vendar so tesno povezane s koalicijskimi strankami. Najprej velja omeniti dr. Gregorja Gomiščka, predsednika skupščine Kapitalske družbe, sicer pa nadzornika v novomeški Krki in Zavarovalnici Triglav. Dr. Gomišček, ki je lani nastopil na kandidatni listi SDS, igra v nastajajočem omrežju eno ključnih vlog.

Predsednik gospodarskega odbora NSi Danilo Marin nadzira poslovanje SOD-a in tovarne papirja Paloma. Njegova strankarska kolegica Mateja Perger je bila pred meseci postavljena za direktorico Palome, hkrati pa nadzira poslovanje Zavarovalnice Triglav. Nekdanji finančni minister iz vrst SLS Zvonko Ivanušič nadzira poslovanje NLB in DARS-a. Nekdanji direktor Slovenskih železarn Andrej Aplenc - na lokalnih volitvah je branil barve SDS - nadzira poslovanje Elesa in Holdinga slovenskih elektrarn. Zanimivo je, da je funkcijo v ekonomskem omrežju prevzel tudi glavni tajnik SLS Aleš Vehar. Nadzira poslovanje Adrie Airways. Kljub dejstvu, da so imeli glavni tajniki v preteklosti pomemben kadrovski vpliv, se ni dogajalo ravno pogosto, da bi prevzemali operativne funkcije v nadzornih svetih gospodarskih družb. Nekdanji tiskovni predstavnik SLS Jaka Sever je tako leta 1998 zasedel mesto nadzornika v Telekomu. Glavni tajnik Združene liste Dušan Kumer pa je nadzorne posle opravljal v enem od ljubljanskih javnih podjetij - vendar je bil Kumer tudi funkcionar ljubljanskega mestnega sveta. Če bi Gregor Golobič, glavni tajnik LDS, prevzel funkcijo v kakšnem nadzornem svetu, bi to veljalo za hud škandal. Nova vladajoča koalicija pa je ta tabu odpravila. Zgolj spotoma: nadzorno funkcijo v zreškem Uniorju je pred tedni prevzel tudi nekdanji glavni tajnik SLS Andraž Vehovar, sicer bolj znan kot kajakaš, lastnik srebrne olimpijske medalje. Glede na to, da je Vehovar po osnovni izobrazbi metalurg, lahko njegovo sodelovanje z Uniorjem razumemo kot strokovni angažma.

Perspektivni finančniki

Z novo vladajočo koalicijo v center ekonomskega omrežja vstopajo še finančniki, ki so pomembno vlogo igrali že v prejšnjih letih, vendar so zaradi spremenjenih političnih okoliščinah naenkrat postali še bolj perspektivni. Matjaž Gantar, direktor finančne družbe KD Group, je v zadnjih mesecih ob vseh pomembnih nadzornih funkcijah, ki jih je opravljal že v preteklosti, postal še nadzornik naftne družbe Petrol. Manj znan, a vsekakor zelo perspektiven igralec, pa je Simon Zdolšek iz Krekove družbe. V zadnjih mesecih je bil Zdolšek postavljen za nadzornika v Helios, Abanko, Pivovarno Laško in Belinko - posle nadzornika v Belinki opravlja že od leta 2001. Zdolšek je bil sredi devetdesetih let direktor časopisnega podjetja Slovenec, leta 2000, ko je delovala Koalicija Slovenija, pa je koordiniral pisanje finančnega dela programa. In brez posebnega tveganja lahko napovemo, da bo Zdolškova vloga v omrežju še večja.

Kdo brani barve KAD-a?

Na Kapitalsko družbo ter na Slovensko odškodninsko družbo smo naslovili vprašanja, katere osebe so v zadnjih mesecih predlagali v nadzorne svete slovenskih podjetij. Predsednik uprave KAD-a je namreč v pogovoru za Sobotno prilogo Dela omenil, da je KAD po njegovem nastopu 40 svojih predstavnikov postavil v nadzorne svete 29 podjetij. Zanimalo nas je, za katere osebe gre, saj je, konec koncev, od uspešnega opravljanja nadzorne funkcije odvisno, kakšne bodo naše penzije. Na KAD-u so nam najprej povedali, da nam seznama ne bodo izročili. Ko smo od KAD-a zahtevali pisno utemeljitev, zakaj nam podatkov ne bodo posredovali, so svoje stališče spremenili in zagotovili, da bodo želeni podatki pri nas do petka, 12. avgusta. Pisno utemeljitev smo zahtevali zato, ker bi jo potrebovali za nadaljnje postopke pred pristojnimi institucijami, ki skrbijo za dostop javnosti do informacij javnega značaja. 12. avgusta pa so na KAD-u spremenili odločitev in nam sporočili, da obljubljenih podatkov vendarle e bodo posredovali. Tako nam ne preostane drugega, kot da z odgovorom Kapitalske družbe seznanimo institucije, pristojne za to, da zagotavljajo dostop do informacij javnega značaja.