brezposelnost / "Kje je tisti duh, ki deci moji krade kruh?"

Ko se odpušča, so najpogosteje v igri številke, odstotki in obrazi uradnikov, ki sestankujejo prav tako z uradniki in izražajo tehtna mnenja itd. Le redkokdaj se brezposelnosti gleda iz oči v oči, se pokuka v hišo, kjer brni star hladilnik in ženska, zavita v staro haljo, strmi predse, ne da bi vedela, kaj bi rekla. "Saj danes ne veš, na koga bi bil jezen," je le povedala petinštiridesetletna Majda Grahek, ki je pred enim tednom izvedela, da je izgubila zaposlitev v podjetju Beti.

Novembra bi imela 29 let delovne dobe v tekstilstvu. V hiši so dolgo živeli od Majdinih 95.000 tolarjev plače (skupaj z vsemi dodatki), kajti mož je že dalj časa brez službe. Hči Branka, ki je opravila pripravništvo za bolničarko negovalko, je brez zaposlitve že eno leto. Sin Stanko je tudi aktivni iskalec zaposlitve. "Elektro delam ob delu," se nasmehne štiriindvajsetletni Stanko, "a dela ni, torej ..." Meni, da tukaj "doli", v Beli krajini, ni služb in je treba iskati "višje". Zato razmišlja o tem, da bi postal poklicni vojak: "Če bi me premestili v Novo mesto, pa še redna plača je ..." Ko oče Anton nekaj pripomni na sinovo željo po vojaški karieri, mu odvrne: "Je bilo na žagi lepše? Pa dobro, če bo treba, bom šel tudi v Afganistan, a verjetno navadnega vojaka, tudi če bi hotel, ne bi spustili, sploh ker je to veliko denarja ..."

Družina Grahek živi v Tribučah pri Črnomlju, zato imajo, ko si dvajsetletna hčerka Branka išče službo, vsi drugi pred njo prednost, ker zanje delodajalcu ni treba plačati potnih stroškov. "Vi mladi imate še upanje, da boste kaj zvrtali," je pripomnila mama Majda, "jaz pa nisem več za nikamor." Čutiti je, da se je prepustila toku dogajanj: "Še sindikat za nas ne more poskrbeti, kaj lahko naredimo me, navadne delavke? Odvisni smo od drugih. Prav mi ni, a si ne morem pomagati. Zato se skušam umiriti, ker drugega izhoda nimam." Vendar, ko je dobila svojo prvo in za zdaj zadnjo zaposlitev, je bila vesela. "Zadnja leta, priznam, sem težko zdržala po osem ur na dan. Saj ne moreš devetindvajset let ves čas delati na normo. Človek se izrabi."

Sedaj je vsa družina v napetosti, ker bo najmlajši član družine šel v osmi razred, ker se bo začelo novo šolsko leto, ki bo prineslo nove položnice. "To bo vrag, vsak dan bo nekaj za plačati," je rekel oče Anton, že štiri leta invalid tretje kategorije, "kupujemo le tisto, kar res potrebujemo. V hiši že nekaj let nismo naredili nič, ker ni denarja. Jaz tudi v Črnomelj nimam s čim iti." Sram ga je, da si denar pogostokrat izposodi pri tastu: "Preživimo bolj ali manj vsi. Vprašanje - kako."

Trpljenje

"Ne razumem vseh teh ministrov, vi že bolje veste, kako jim je ime, ko pravijo, da je vse v redu," se je vznemiril Slavko Gračan, ki je že več let brezposeln, zdaj pa je službo izgubila tudi njegova žena. "Pravijo, da bo delo. Od kje pa? Namesto stavb, v katerih smo v Črnomlju nekoč delali, rastejo le blagovnice. S čim pa bomo kupovali v njih? Naj nam namesto govoričenja, ki ga ljudje ne razumejo, rečejo - v pol leta bomo zgradili tovarno - to bodo vsi razumeli."

Sočustvuje z ženo, ki bi imela septembra trideset let delovne dobe v tekstilstvu. "Ko izgubiš službo, podoživljaš veliko bolečino. Zdi se ti, da za tabo vsak kaže s prstom, ker da si nesposoben," je pojasnil Slavko. "Pozneje te nihče ne vpraša, kako si. Samo mislijo, da izkoriščaš socialo, da si len ... Najraje greš stran, da te nihče ne vidi, počutiš se kot kriminalec." Že deset let je doma in ga neizmerno žalosti dejstvo, da hišo, ki sta jo z odpovedovanjem dopustom in drugim radostim zgradila z ženo v Vinici, nimajo več s čim vzdrževati. Da mora starejša hčer pomagati njim in ne obratno. "Žre te znotraj," je povedal, "zato se pojavijo zdravstvene težave, nazadnje sem pristal na operacijski mizi, imel sem težko operacijo na srcu. Sedaj nisem več za delo, pa tudi za pokojnino nisem. Pa bi zelo rad delal!" Meni, da ne morejo biti vsi izobraženi: "Nekdo je moral šivati, jaz sem bil ključavničar - take so potrebovali."

Slavkova žena Darinka je pripravljena sprejeti kakršnokoli delo. "Tudi za čistilko bi šla, zakaj ne? V Novo mesto bi se lahko vozila ..." Ne predstavlja si življenja brez dela, kajti na dopustu ji je lepo natanko štirinajst dni, potem pa je na vrsti žalost. "Plašili so nas zadnjih deset let, nazadnje pa je bilo vse tiho. Delali smo vse sobote in pred dopustom pustili šivalnice prazne," so se ji v očeh nabrale solze.

Bi kako drugače živeli, če bi vedeli, da boste pri oseminštiridesetih pristali na zavodu? "Ne, rada sem šivala, a kaj čem, če vsi tarnajo, da smo predraga delovna sila? Raje bodo dali delo Kitajcem." Koliko pa ste bili plačani na mesec? "Povprečno sedemdeset tisoč na mesec, skupaj s potnimi stroški in dodatki." Ste kaj jezni, ko se je vse skupaj tako obrnilo? "Jezna nisem, žalostna sem, ker bi še delala, pa nimam kaj. To te potre in ne veš, kaj bi delal."

Na novo

Petintridesetletna Lidija Basarac se je v tekstilni industriji zaposlila z osemnajstimi leti. "Leta 1988 so bili tekstilci iskani in v ta program so učence usmerjali že v osnovnih šolah. Zato sem se tudi jaz odločila za srednjo tekstilno šolo," je dejala, sedeč poleg enega od svojih treh otrok. Najprej je delala v Novoteksu v Vinici, dokler ni šel v stečaj. Nato v Vinteksu, ki je šel tudi v stečaj. Vmes je pridobila peto stopnjo izobrazbe in s tem poklic "tekstilni tehnik". "Preden so zaprli Novoteks, smo delali še tri mesece brez plače, še za prevoz smo dali sami. Potem je še mož ostal brez zaposlitve in spomnim se, da sem v trgovini kupovala le plenice in kruh. O makaronih sem lahko le sanjala." Takrat je k lažjemu življenju prispevala njena domača kmetija. "Starši so sadili solato, pa mleko smo oddajali. Zdaj pa mleko ne gre več v prodajo, mama daje pokojnino, da obdrži kmetijo. Ne da se več živeti od kmetije, ker ne moreš ničesar nikamor prodati."

Zadnjih osem let je bila zaposlena v Beti, kjer je napredovala v vodjo traka. "Lepo mi je bilo v Beti in lahko rečem, da sem za podjetje živela 25 ur na dan." Ko je delila zadnjo plačo, je jokala. "Ker sem se bala, da bo to zadnjič. Ženske so spraševale, kaj je narobe, da nekaj vem. Pa nisem ničesar vedela, razen tega, da je skladišče prazno, ker niso pripeljali robe za nadaljnje delo."

Globalizacija, cenejša delovna sila drugje, gospodarska kriza - vse te besede so Lidiji znane že od nekdaj. "Od vsepovsod pritiskajo na nas, ampak posledice dodobra razumeš šele, ko te prizadenejo osebno. Boli pa tudi to, ker nam pooblaščeni niso povedali, kaj se dogaja. Potem smo šli na dopust in po pošti dobili pisno vabilo." Prizadelo jo je, kar je pisalo v vabilu: "vaše delo nepotrebno". "Kaj smo zdaj nepotrebni? Z ženskami smo se dogovorile, da bomo šle na zadnji sestanek s svečami."

Kljub vsemu se Lidija ne pritožuje. Misli, da živi sorazmerno dobro, sploh če upoštevamo okoliščine. Vesela je, da je njena družina zdrava, da so otroci uspešni v šoli, da je mož zaposlen, toda ...

"Zdaj sem spet na začetku. Po petnajstih letih bom morala začeti znova. Verjetno bom morala ponovno v šolo. Ne vem še ... Tri tedne sem bila kar bolna od tega, sem samo jokala." Ker ima navado, da si ob težkih trenutkih svoja čustva zapiše, je ob tem nastala pesem:

"Kdo je tisti duh, ki mi odreka kruh? Kod njegova senca blodi, kod vest mu hodi ?"

"V tej naši Beli krajini," je komentirala, "ni veliko zaposlitev za ženske. S sinom Tomažem vsako jutro začneva z gledanjem ponudb za zaposlitev na teletekstu. Poklic tekstilne delavke je tako razvrednoten, da je uvrščen takoj za čistilko."

"Me smo tukaj mame, me doma nismo čisto same. kje je tisti duh, ki deci moji krade kruh? Kje najti novo pot? Vsi pravijo drugod, drugod."

Že ko sta z možem gradila dom na Tanči gori, sta se pogovarjala, da bodo otroci verjetno morali iz Bele krajine, če bodo hoteli delati in dostojno živeti. Meni, da v Sloveniji nimajo vsi enakih možnosti, da so delovna mesta neenakomerno razdeljena ter da bo njen dom, kjer so njeni predniki živeli več stoletij, opustel.