zunanja politika / Konec Brionov

V četrtek, 25. avgusta zvečer, na dan, ko je slovenska vlada poslala v državni zbor predlog zakona o razglasitvi zaščitne ekološke cone in epikontinentalnega pasu, je na nacionalni televiziji gostoval slovenski zunanji minister dr. Dimitrij Rupel. Slišali smo lahko nekaj zanimivih pojasnil. Zdi se, da je bila daleč najzanimivejša izjava zunanjega ministra, ko je odgovarjal na vprašanje, kakšne so možnosti za arbitražo v novo nastalih razmerah.

"Mislim, da je arbitraža prav simpatična stvar, a zanjo v tem trenutku še niso izpolnjeni vsi pogoji," je pojasnil dr. Rupel. Vse bolj kaže, da prav v tem odgovoru leži ključ za pojasnilo, kaj se v zadnjem času dogaja v sosedskih odnosih med Slovenijo in Hrvaško. Slovenska stran je, kot kaže, prišla do sklepa, da je treba postoriti še nekaj zadnjih korakov pred pristopom k arbitraži. Uzakonitev zaščitne ekološke cone in epikontinentalnega pasu je vsekakor eden izmed njih. Pravna ekvilibristika in samoomejujoče določbe, ki so zapisane v predlogu zakona, naj bi pomagale ustvariti juridični artefakt, ki bo imel pomembno vlogo pri popisu dokumentov, ki jih bo slovenska stran predložila arbitru. Preprosto rečeno, gre za polnjenje kovčka z bolj ali manj ustrezno dokumentacijo pred arbitražo. Čeprav se zelo lahko izkaže, da bo uzakonjeni epikontinentalni pas eden izmed najšibkejših argumentov pri uveljavljanju legitimne zahteve za prost izhod na odprto morje, ki ga je Slovenija imela kot sestavni del nekdanje države.

Kdaj bo do arbitraže prišlo, je težko reči. To je namreč odvisno predvsem od hitrosti hrvaškega približevanja EU. A kot je videti, do arbitraže vsekakor bo prišlo. Nobena slovenska vlada ni imela in tudi hrvaška nima moči, da bi v pregretem položaju, ki je nastal v odnosih med državama v preteklih letih, lahko sprejela odločitev, ki bi pomenila odmik, pa čeprav samo minimalen, od sedanjih največjih možnih zahtev ene in druge strani. Na drugi strani je jasno, da potrpljenje počasi mineva tudi Bruselj. Ne glede na slovensko članstvo v EU je jasno, da Evropa ne bo v nedogled tolerirala incidentov na svoji južni meji. Tudi zato se zdi dvom slovenskega zunanjega ministra o tem, da bo Hrvaška spoštovala odločitev arbitraže, diplomatsko neobičajen. Toliko bolj, ker je prav minister Rupel pred dobrima dvema mesecema podpisal na Brionih hrvaško-slovensko izjavo, ki je prepolna medsebojnega zaupanja v konstruktiven dialog ter zavezanosti "evropskemu duhu" razreševanja medsebojnih problemov.

Prav ta izjava ter odnosi med Sanaderjevo in Janševo vlado v času po volitvah v Sloveniji so v popolnem nasprotju z zadnjimi dogodki. Italijansko-hrvaški dogovori o določitvi posameznih točk epikontinentalnega pasu za Slovenijo ne bi smeli biti presenečenje, kljub kar štirimesečni odsotnosti slovenskega veleposlanika v Rimu. Hrvaško-italijanska strokovna komisija se je namreč prvič sestala že januarja 2005 v Genovi. Naši viri v Zagrebu trdijo, da sta bila predsednika hrvaške in slovenske vlade glede tega v veliki meri medsebojno usklajena. Tako naj bi Hrvaška v miru z italijansko stranjo dorekla zadnje tehnične podrobnosti glede epikontinentalnega pasu med državama na območju jugozahodno od Pulja, kar bi omogočilo nadaljevanje izkoriščanja plina z morskega dna, pri katerem obe državi tesno sodelujeta s svojimi državnimi oziroma njihovimi hčerinskimi podjetji. Temu pa naj bi sledila italijanska razglasitev zakona o ekološki coni, ki je že v parlamentarnem postopku. V takšnih okoliščinah niti Hrvaške in še manj Italije ne moti slovenska uzakonitev zaščitne ekološke cone in epikontinentalnega pasu. Praktična vrednost slednjega bo v takih okoliščinah minimalna, bo pa v primeru arbitraže izkazovala določene slovenske namere in pravni interes.

Do tu zadeva ni motila niti Hrvaške, bolje rečeno Sanaderja, in kot rečeno, tudi Italije ne. A vse skupaj se je spremenilo zaradi pospešenega delovanja na slovenski strani, nekoliko pa tudi zaradi neugodnih vesti iz Bruslja, ki zadevajo Hrvaško in začetek pogajanj z EU. Hrvaška se je ob slovenskih aktivnostih v zvezi s pobudami in začetkom postopka za uzakonitev zaščitne ekološke cone ter epikontinentalnega pasu v resnici držala presenetljivo zadržano. Mediji, ki so na Hrvaškem v veliki meri pod vplivom oblasti, več dni sploh niso objavili vesti o dogajanjih v Sloveniji v zvezi z zaščitno ekološko cono in epikontinentalnim pasom. To je bilo najbolj očitno pri nacionalni televiziji ter dnevniku Vjesnik, ki sta tudi sicer najbolj dovzetna za vladne "namige". V tistih dneh je Vjesnik celo objavil obširen panegirik o predsedniku slovenske vlade Janezu Janši, in to izpod peresa novinarja, ki je v preteklih letih v svojih neobjektivnih kritikah Slovenije mnogokrat prešel vse meje korektnega novinarstva in dobrega okusa. Zadeve so se pri Sanaderju spremenile na dan seje slovenske vlade, ko je ta poslala sporni zakon v parlamentarno proceduro. S tem naj bi bil prekršen ne ravno neposreden dogovor med premieroma, ki naj bi zagotavljal vzdržnost hrvaške strani, na drugi strani pa se naj bi se slovenska stran v zameno odrekla uzakonitvi spornega zakona po hitrem postopku.

Sanaderjeva reakcija je bila v taki situaciji neizbežna. Toliko bolj, ker je te dni prišla v Zagreb že omenjena novica, ki zadeva začetek hrvaških pogajanj z EU. Po nepotrjenih vesteh naj bi v pripravah za izdelavo prehodne ocene hrvaškega izpolnjevanja akcijskega načrta o sodelovanju s sodiščem v Haagu ocenili, da Hrvaška po doslej znanih podatkih v minulih mesecih ni naredila ničesar bistvenega, kar bi omogočilo začetek pogajanj z EU septembra. Ni sicer jasno, zakaj je bil glede na storjeno Sanader nad tako novico presenečen, vsekakor pa je jasno, da je svojo pozornost usmeril na notranjepolitično sceno. Ta mu niti slučajno ne dovoljuje kakršnegakoli popuščanja Sloveniji, še najmanj glede morja. V tem duhu je tudi napisano za običajne diplomatske odnose izredno ostro sporočilo hrvaškega zunanjega ministrstva, ki ne more skriti avtorskega podpisa državnega sekretarja Hide Biščevića.

Odnosi med Hrvaško in Slovenijo so že dalj časa vse prej kot običajni. Razvoj dogodkov se da napovedati z veliko stopnjo verjetnosti. V Sloveniji se bo zavrtel parlamentarni postopek za sprejem predlaganega zakona, katerega sinergijski učinki bodo zagotovo občutni tudi v razpravi o referendumu glede zakona o RTV, ki bo potekala v približno istem času. Državni zbor bo zakon sprejel in ta bo romal v spis, ki se počasi debeli in pripravlja za arbitražo. Hrvaška bo protestirala in pri tem verjetno tudi ostala. Dogovor z Italijo glede epikontinentalnega pasu, ki je po naših informacijah že dosežen, pa bo uveljavila, brž ko bo Italija uzakonila svoj zakon o ekološki coni. Verjetno konec tega ali v začetku naslednjega leta. Govori se, da je Zagreb že dobil zagotovila Bruslja, da se v tokratni spor ne bo neposredno vmešaval, ne glede na članstvo Slovenije v EU.