Grimsova muenchhausenska metoda

Magister politologije je v dolgem monologu zdaj vzvišeno zavrnil predlog opozicijskih poslancev, naj se pridobi uradno mnenje pri generalnem direktoratu Sveta Evrope glede vprašanja, ali je predlagani zakon o RTV skladen s standardi EU za radiodifuzijo. Oglejmo si razloge, zaradi katerih je pisec predloga zavrnil takšno preverjanje, in na kratko preletimo vratolomne miselne višave njegovega mnenja. Gospod Grims je zatrdil: "O naših notranjepolitičnih vprašanjih se, kadar je le mogoče, pogovorimo in odločimo sami. Tujci nam lahko svetujejo res le izjemoma, kadar sami to želimo, in le v primeru, da so celovito seznanjeni z našo situacijo." (Večer, 20. 8. 2005)

Za tem kratkim navedkom stojijo tri logike premisleka.

(a) Avtor evidentno najprej diskvalificira predlog zakona o RTV tako, da ga ne razume kot strokovno, temveč kot notranjepolitično vprašanje. Nenavadno: čeprav se Grimsova SDS na vse kriplje trudi javnosti predstaviti referendum kot glasovanje o zaupnici vladi in razglaša, kako nedopustno politizacijo opozicija menda kuje iz referenduma o predlogu zakona o RTV, ga za takšnega razume kar sam. Toda zakon o RTV ni notranjepolitično vprašanje, temveč strokovno. Pričakovali bi, da gospod Grims z manj sprenevedanja vzame svoje besede zares ali pa prizna, da je napisal političen zakon, kot se mu je ravno zareklo.

(b) Drugo poanto zavrnitve pobude očitno najdemo pod znanim in preverjenim antidemokratičnim demagoškim geslom "Ne dovolimo tujcem, da se vmešavajo v naše notranje zadeve". Grims potemtakem zavaja s tem, da igra na retorični učinek samozadostnosti tega, da se "pogovorimo in odločimo sami". Toda ta izključujoča gesta z dolgo zgodovino v balkanskih državah in drugod, kjer se je načrtno bežalo pred mnenjem iz tujine, ko sta tam pustošila divji kapitalizem in demokracija, seveda nalašč spregleda, da se doma težko pogovarjamo in še težje odločamo. Sicer skozi referendumsko pobudo ne bi hiteli spraševati slehernega državljana za njegovo mnenje. Vsebinsko nadalje Grims popolnoma prezre, da so opozicijski poslanci predlagali zgolj preverjanje skladnosti predloga s standardi EU in prav nič drugega. O tem pa doma zaradi domnevne "kvazistroke" nismo preveč poklicani, da kompetentno odločamo.

(c) Tretji Grimsov lapsus v tako kratki izjavi bi lahko imenovali kar "vi niste naši". Eno smo namreč mi, kleni Slovenci, drugo so "tujci", ti pa nam lahko "svetujejo res le izjemoma". Administracija iz Sveta Evrope je torej jasno označena kot tujstvo, ki se lahko vplete v naše zadeve le tedaj, "kadar sami to želimo". In smo že pri obsegu "nas samih". Kdo so ti, ki lahko sami želijo? Opozicija očitno ne, ker Grims tako zlahka zavrača njeno pobudo. "Mi, ki želimo", to so lahko le "naši", torej vladniki in predstavniki koalicijskih strank. Ekstenzija tega "mi" je s tem natančno določena. Vi niste mi, zatorej nimate pravice nagovarjati tujcev. Vsebinski pogoj "celovite seznanjenosti z našo situacijo" je prav tako zanimiv, ker znova poklekne na točki nerelevantnosti vprašanja: Svet Evrope namreč ne bi bil povprašan o politični zgodovini Slovencev in paranoičnih umislekih nekaterih, ko spremljajo zgodovino RTV, temveč zgolj o ujemanju predloga zakona s standardi EU, kar je bolj ali manj skorajda tehnično vprašanje.

Ko je s tem popolnim argumentacijskim biserom Grims zlahka utišal predlog, naj se pridobi mnenje iz tujine, podobno kot je pred tem svoj predlog zakona o RTV označil za "popoln", smo zdaj lahko mirne duše na popolnost že navajeni, zato ne preseneča prav takšen "bis": "Poleg tega bi bila takšna poteza tudi ponižujoča za Slovenijo, kjer premoremo več kot dovolj znanja, da si pravilno odgovorimo na bistvena vprašanja." (Večer, 20. 8. 2005) Mnenje je napredek, ker v Sloveniji zadnje leto poznamo večinoma le "tako imenovane strokovnjake". Še predlagatelj zakona o RTV gospod Branko Grims se nikoli ni ukvarjal z mediji, kar je res odličen dokaz za to, koliko znanja premore. Tista o ponižanju pred tujci pa je tako debela, da bi težko prišla skozi vrata, in je zares žalitev za srednje veliko lovsko pamet.

Da so ta vprašanja bistvena, tu izjemoma ni pomembno. Ker je bistvenost teh vprašanj zakamuflirana pri naslovniku - ta je zares bistven. Grims se je namreč odločil, da bo razpustil ne le tujo, temveč tudi domačo pamet, in svoje kvintesence glede predloga zakona naslovil na strankarskega kolega, soborca in somišljenika, kulturnega ministra. Monolog gluhih, ki potuje od enega para ušes do drugega, se je menda skrčil na natanko tri esence v zvezi s predlogom zakona, ki so po sebi neponovljivi retorični biseri, vredni navedbe. Grims se sprašuje, "ali je v državah EU res običajno, da se pod krinko civilne družbe na čelo javne radiotelevizije postavi karierni predsednik politične stranke in da je ta politik strankarsko aktiven še po prevzemu funkcije"; nadalje, "ali je v državah EU skladno z demokratično tradicijo, da se predsednika dveh političnih strank javno prepirata, katera od njunih strank bolj politično obvladuje radiotelevizijo, ki naj bi bila javna, tako kot to v Sloveniji počneta predsednika LDS in SD", in še, "v katerih državah EU je še dopustno stanje, da so lahko v organe javne radiotelevizije in celo na njihovo čelo imenovani funkcionarji, ki vodijo pravne osebe, ki s to radiotelevizijo tudi poslovno sodelujejo" (Večer, 20. 8. 2005).

Večerov novinar Borut Mekina je navedeni monolog z že znanimi odgovori naslovil "SDS sprašuje SDS". Deležni bi bili zanimivega "ponižujočega" učinka, ko bi se Grims z njim obrnil na tujce. Pa se ni, raje se je na kolega dr. Vaska Simonitija. Verjetno ne zato, ker bi ne poznal odgovorov, in tudi ne, ker ne bi poznal definicije "retoričnega vprašanja". Situacija je podobna tisti iz šale, ko psihiater bolniku predlaga, naj si vsakdanjik popestri z dopisovanjem s samim seboj. Da se bo pogovarjal z enako pametnim in bo v dobri družbi, kjer se s tabo vedno strinjajo. In res: ta je bil vedno znova presenečen, ko je prebiral globokoumne ugotovitve iz pisem. Takšen avtoreferenčni okvir oblastnikom v Sloveniji zagotavlja dobro družbo, da o popolnih zakonih in argumentih niti ne govorimo.

Toda zgodba se tu ni končala. Ponovna zahteva poslancev, nezadovoljnih z Grimsovimi odgovori, je v novem poskusu zadobila čisto muenchhausenske razsežnosti. Kako se izvleči za lase iz vode, medtem ko si zakuhal predlog zakona o RTV kar sam in so se vsi, skupaj s šefom vlade Janšo, umaknili nekam v ozadje? Kako upravičiti vse te silne pritiske iz tujine, ki nasprotuje novemu zakonu o RTV? Ali še bolje: kako v kali zatreti zoprne poskuse preverjanja zakona s tujimi strokovnjaki? Šestindvajsetega avgusta je bil prisiljen znova reševati svojo kožo. Taktika je bila takšna:

(a) Grims si je najprej zamislil diskvalifikacijo možnosti mnenja. Pobudniki so zlobni, ne vodi jih skrb za zakon ali svobodo novinarstva, želijo zgolj nagajati. Njihov predlog, da se pridobi mnenje Sveta Evrope, je bil zanj "protipravno dejanje", s katerim ga opozicijski poslanci želijo zgolj preslepiti in speljati v prekršek. Mnenje Sveta Evrope je namreč nemogoče pridobiti, je prepričan. In zakaj bi bilo to nemogoče? Grims uporabi muenchhausensko metodo številka 1: ne obstaja nič takega kot "mnenje Sveta Evrope", ker ta institucija ne daje mnenj v svojem imenu. To v dobesednem smislu celo drži, kajti mnenje lahko pripravijo izvedenske skupine za analizo medijev in to ima status priporočila. Ampak ali so opozicijski poslanci zahtevali kaj drugega od tega? Seveda niso, le Grims se mora pretvarjati, da so. In zdaj diskreditacijski dodatek: na podlagi domneve, da takšno mnenje ni mogoče (kar pa ne drži!), avtor izpelje, da so ga želeli uloviti v spretno nastavljeno past "protipravnosti". Toda le v čem naj bi to protipravno dejanje bilo? Iz Sveta Evrope so večkrat jasno sporočili, da je takšno mnenje mogoče, le zaprositi je treba zanj. Če povzamemo: Grims se pretvarja, da je "mnenje Sveta Evrope" ekvivokacija, da ima dva pomena, uradnega in strokovnega. Toda ta dvojnost mnenj ne obstaja in bilo si jo je treba izmisliti, da se je lahko za lase potegnil iz vode. Problem zanj je, zakaj navzlic temu, da izniči možnost "uradnega mnenja", ne podpre strokovnega. Zakaj še naprej zavrača pobudo in zakaj beseda izvedencev iz tujine zanj ni nič vredna? Bi morali v opoziciji preformulirati prošnjo v "mnenje izvedencev pri Svetu Evrope"? Bi to kaj pomagalo?

(b) Grims se je zatekel še v varno in preverjeno diskreditacijo, ne preveč izvirno muenchhausensko metodo številka 2: predlagatelji preverjanja pri Svetu Evrope so zli, ker hočejo zlorabiti osebne poglede dr. Jakubowitza v zvezi z zakonom o RTV Slovenija kot uradna stališča Sveta Evrope. To pa je "zlonamerna manipulacija, ki lahko škodi ugledu Sveta Evrope v Sloveniji, prav tako pa lahko zniža ugled Slovenije v mednarodni skupnosti" (Izjava za javnost, 27. 8. 2005, vir: www.sds.si). Grims torej personalizira mnenje iz tujine tako, da predpostavi, kako bo to mnenje, ki bo osebno izvedensko mnenje, zlorabljeno s prikazovanjem, kot da gre za mnenje Sveta Evrope. Drugače povedano: ni dobro, da imamo mnenje kateregakoli tujega strokovnjaka, ker bo zlorabljeno. Zato je bolje, da ga sploh nimamo. A najboljše šele pride, namreč to, kako s prikrivanjem in bežanjem od tujega mnenja narediti iz sebe junaka, vrednega baronove pameti: ker je takšna manipulacija mogoča, jo je treba preprečiti, saj bo okrnila ugled Slovenije v svetu. Neodvisna ekspertiza iz tujine je nevarna, ker lahko rabi za (domnevno, izmišljeno) zlorabo, ne zaradi tega, kar bi v njej pisalo. S tem, ko ne dopušča tuji ekspertizi prek naših meja, pravzaprav varuje ugled Slovenije doma in v tujini. Je še kaj bolj državotvornega od tako vzvišenega poslanstva?

(c) Tretja taktika je bila sprenevedanje in zatrjevanje, da v funkciji predsednika odbora za kulturo, šolstvo in šport ne more pridobiti mnenja Sveta Evrope, češ da dr. Jakubowitz sam opozarja, da lahko formalno vlogo za mnenje pošlje samo vlada ali parlament neke države. "Predsednik nekega odbora v državnem zboru seveda ni ne vlada in ne parlament," ugotovi, zatorej pravzaprav sploh nima pooblastil, da bi zaprosil za mnenje. Muenchhausenska metoda številka 3 je potemtakem ta, da on, gospod predlagatelj in avtor novega zakona o RTV, poslanec vladajoče SDS, nima kompetence za to, da se obrne na Svet Evrope. Tole je nesporno neresnica: v Svetu Evrope so večkrat zatrdili, da se odzovejo na vsako pobudo, tudi iz civilne družbe, ki se nanje naslovi z zahtevo po mnenju. Nazadnje so to storili v uredništvu Večera, ko so se "obrnili na vodjo oddelka v Strasbourgu Jana Malinowskega. Na naše konkretno vprašanje, ali bi njihov oddelek lahko dal mnenje o vladnem predlogu novega zakona o RTV, če bi za to dobil uradno prošnjo našega parlamentarnega odbora, je dejal, da bi to "gotovo bilo mogoče in takšna praksa, kot lahko vidite tudi iz mnenj, ki so objavljena na naši spletni strani, ni tako neobičajna. Če bi dobili pismo iz Slovenije, ne sicer pisma posameznika, ampak pismo katerega izmed organov, bi se gotovo potrudili, da bi nanj v doglednem času poskušali odgovoriti."" (Večer, 27. 8. 2005)

Grimsova druga zavrnitev pobude opozicijskih poslancev, naj se pridobi izvedensko mnenje iz tujine, se je torej iztekla v uporabo treh baronovih metod: izničenje možnosti "mnenja Sveta Evrope", junaško "zavarovanje" pred domnevno zlorabo takega mnenja in obrambo ugleda Slovenije ter odrekanje svoji pristojnosti za obračanje na tujino. Zdaj lahko z zanimanjem pričakujemo nove dogodivščine slovenskega Muenchhausna in nove argumentacijske bisere. Dobro bi bilo predlagati poostren nadzor na meji in carini, da se v Slovenijo ne bi takole na črno prinesla kakšna analiza iz Strasbourga, še bolje pa bilo pretrgati vse telefonske kable v pisarnah opozicijskih poslancev in onemogočiti vhodne in izhodne klice v tujino. Mnenje tamkajšnjih strokovnjakov namreč ni le nezaželeno, temveč je celo nevarno.