Predlog ne rešuje ničesar

Sodobna socialna država je izum dvajsetega stoletja. Zahodne demokracije so po II. svetovni vojni uvedle obsežne sisteme socialne varnosti za svoje državljane. To je vplivalo na širitev davčnih sistemov in zvišanje davčnih obremenitev. Prvo sporočilo je jasno. Davki in sociala so zgodovinsko samo dve plati iste medalje. Ni uspešne davčne reforme brez uspešne reforme javnih izdatkov. Zato morajo davčni reformatorji povsod po svetu reševati razvojna vprašanja v zdravstvu in pri pokojninskem zavarovanju, v šolstvu in znanosti, represivnih aparatih in državni administraciji.

Davčne reforme niso od včeraj. Toda v preteklosti so vlade večino truda vložile predvsem v širjenje in poglabljanje davčnega sistema. Zadnje desetletje je prineslo streznitev. Nova davčna filozofija je postregla s tremi spremembami. Najprej potrebujemo pregledno davčno zakonodajo, preprosto izpolnjevanje davčnih obveznosti in učinkovite davčne postopke. Druga zahteva je še pomembnejša. Nižje davčne obremenitve morajo v globalnem svetu državam omogočiti večjo globalno konkurenčnost in gospodarsko rast. Države so se za to pripravljene odreči tudi delu stare socialne solidarnosti in pravic ljudi. Tretja posebnost je radikalnosti novih predlogov, ki zamenjuje postopno reformiranje davčnih sistemov. Temeljno vprašanje ni več, kaj in kako, temveč kdo si upa politično zagovarjati in izpeljati želene reforme.

Rešitve gredo nekako v treh smereh. Prva je najradikalnejša in se poigrava s temeljnim konceptom lastništva. Socialno državo je treba čim bolj privatizirati s pomočjo lastništva davčnih in drugih socialnih prispevkov ljudi. Država vodi za davkoplačevalce posebne osebne račune, ki so namenjeni za javno financiranje pokojninskega in zdravstvenega zavarovanja, šolstva in drugih javnih zadev. Druga smer pomeni uvajanje enotne davčne stopnje za vse davčne zavezance in osrednjo davčno trojico. Enotna davčna stopnja je pri tem zgolj paravan za radikalno poenostavitev davčnega sistema in preglednost davčnih postopkov. Tretjo skupino sestavljajo ločeni eksperimenti z novimi davčnimi oblikami. In to od Bushevega "pravičnega davka" do vrste drugih radikalnih poenostavitev osebnih, podjetniških in prometnih davkov (odprava personalizacije davkov, enotno obdavčenje podjetniških prihodkov namesto dobičkov, enotni DDV in podobno).

Kaj od tega prinaša novi predlog Bajukove davčne reforme? Navidezno smo na pravi poti. Vlada je imenovala reformno skupino za celovito reformo socialne države. Središčna os so davčne spremembe, ki upoštevajo "revolucionarno logiko" enotne davčne stopnje. Toda dileme in problemi se pričnejo takoj za tem. Najprej gre za objektivne omejitve. EU preprečuje nastajanje nelojalne davčne konkurence. Tu je tudi strah pred fiskalnimi spremembami, ki lahko onemogočijo sprejetje evra leta 2007. Druga omejitev je napačno sosledje delnih davčnih reform. Slabo davčno reformo Ropove administracije je nova vlada popravljala hkrati po dveh poteh. Kranjčeva komisija se je omejila predvsem na poenostavitev veljavnega sistema, ki pa bi lahko veljal nekaj prihodnjih let. Damijanova skupina želi, nasprotno, celovito in radikalnejšo reformo za leto 2007. Med konkurenčnima predlogoma pa je zasekal Bajukov akcijski načrt sprememb petih davčnih zakonov za leto 2006. Zmeda je kajpada popolna.

Na prvi pogled gre za sosledje pravih potez. Davčne spremembe ponujajo nekaj nujnih poenostavitev davčnih postopkov in neposrednih davkov, kar je v trendu evropskih davčnih reform. Nekateri predlogi so usmerjeni v pravo smer, na primer cedularna obdavčitev kapitalskih dohodkov ali pa toliko pričakovano vsaj delno znižanje obdavčitve izplačanih plač. Domala revolucionarno zveni sprememba v davčnem postopku glede samoprijave davčnih zavezancev. Toda hkrati ostaja vrsta praznin, ki jih za nameček ne rešuje nobena od do sedaj napovedanih reformnih alternativ. Zakaj so vsi po vrsti spregledali narodnogospodarsko in mikroekonomsko pomembnost varčevanja, ki bi ga morali izvzeti iz obdavčenja? Kako je s spodbujanjem lastništva in z delničarskim kapitalizmom, ki bi povečal možnosti oživljanja domačega kapitalskega trga, namesto da ga vlada sama sesuva? Kako nevtralizirati prve učinke izpada proračunskih prihodkov, če namesto razbremenitve proračunskih izdatkov vlada sprejema vrsto novih, dolgoročnejših proračunskih obveznosti (pokojnine, občine)?

Slabosti je zato vsaj do sedaj več kot prednosti. Ponavlja se stara zadrega. Bajukovi davčni predlogi ponujajo razmeroma velike spremembe, za katere bo težko pravočasno izpeljati vse potrebne izvedbene postopke (na primer za nov obračun DDV). Druga slabost je časovni razpon davčnih sprememb. Bajukovi popravki ponujajo davčno reformo za leto dni, vpliv nekaterih davkov pa posega do leta 2009 (davek na izplačane plače) ali celo triindvajset let v prihodnost (obdavčenje kapitala). Tretja slabost je postopno razbremenjevanje stroškov dela, čeprav bi prav tu potrebovali radikalnejši zasuk in pogumnejše iskanje nadomestnih proračunskih virov. Četrta slabost je retrogradno delovanje obdavčitve kapitala, ki bo med malimi delničarji še bolj omajala zaupanje v slovenski trg kapitala in delniški kapitalizem, in še bi lahko naštevali.

Skratka, Bajukov predlog davčne reforme v bistvu ne rešuje ničesar. Ne povezuje davčnih in socialnih reform in ne prispeva k pomembni razbremenitvi gospodarstva ali pa h kakovostnejšemu življenju ljudi. Je čudna mešanica kratkoročnih in dolgoročnih predlogov, delnih sprememb in starih popravkov. Leto dni pred radikalnimi davčnimi in strukturnimi reformami prinaša v ekonomski sistem predvsem nepotrebno zmedo in kaos. Posledice so predvidljive. Med njimi je sedanji zlom tečajev delnic, še nevarnejše pa je vedno večje politično nezaupanje v čudaške ekonomske ukrepe vlade. Če vidimo luč na koncu predora, je to pač luč prihajajočega vlaka Damijanove in Šušteršičeve reformne skupine. Toda kaj bo storil vlakovni odpravnik?