genocid / Tožilci proti sodnikom

Prejšnji teden se je v medijih začel spet pojavljati primer Mitja Ribičič. Najprej je veliki pomp sprožila ovadba kriminalista Pavla Jamnika. Ovadeni Ribičič pa je o svoji ovadbi vedel le toliko, kolikor so poročali mediji. Pozneje je nastala afera, ker naj bi za poročanje medijev poskrbel sam minister za notranje zadeve Dragutin Mate. Tako so trdili policisti oziroma v. d. generalnega direktorja policije Bojan Potočnik. Kakorkoli že, po velikem pompu se je zadeva na tožilstvu ustavila. Menda zaradi težavnosti primera. Zaradi težavnosti primera je zadevo v tožilskih vrstah prevzel vrhovni državni tožilec Andrej Polak, ker tožilec Zoran Milanovič menda ni bil kos tej težki nalogi. Kot so povedali na vrhovnem državnem tožilstvu, so se za ta korak odločili zaradi zahtevnosti pravne problematike in obsežnosti zadeve ter možnosti timskega dela pri reševanju te kazenske ovadbe. Po zadnjih dogajanjih sodeč pa je ta naloga precej težka tudi za vrhovnega državnega tožilca.

Vrhovni državni tožilec Andrej Polak se je po štirih mesecih trdega dela odločil, da bo preiskovalnemu sodniku okrožnega sodišča v Ljubljani predlagal, da kot nujno preiskovalno dejanje zasliši določene priče, od generalne policijske uprave pa je tudi zahteval še dodatno zbiranje obvestil. Glede na to, da je po mnenju tožilca nujno treba zaslišati še določene priče, bi lahko rekli, da je bila naloga kriminalista Jamnika pri pripravi ovadbe bolj slabo opravljena, razen tiste, ko je nastopal pred TV-kamerami, da je pojasnjeval ovadbo zoper Mitjo Ribičiča, ker naj bi zgrešil kaznivo dejanje genocida. Preiskovalni sodnik oziroma sodnica ni ugodila želji vrhovnega državnega tožilca Andreja Polaka po zaslišanju prič, ker za to niso bili izpolnjeni vsi zakonski pogoji: "Preiskovalni sodnik, ki mu je bila v skladu s Sodnim redom zadeva dodeljena, je po preučitvi predloženega gradiva, dne 5. 10. 2005, zadevo vrnil pristojnemu državnemu tožilcu z obvestilom, da predlogu za opravo nujnih posameznih preiskovalnih dejanj ni ugodil, ker je ocenil, da državni tožilec glede na fazo postopka, ko še ni vložena zahteva za preiskavo, ne more biti predlagatelj za opravo nujnih posameznih preiskovalnih dejanj po 166. čl. ZKP in da državni tožilec, glede na čas, ko naj bi bilo zatrjevano kaznivo dejanje storjeno in upoštevajoč dejstvo, da je bila kazenska ovadba vložena že 13. 5. 2005, ni v zadostni meri opredelil okoliščin, ki bi izkazovale, da bi bilo z izvedbo procesnih dejanj nevarno odlašati, kar pa predstavlja eno od zakonskih predpostavk za izvedbo predlaganih dejanj," so nam sporočili razloge za zavrnitev tožilčevega predloga na sodišču. Seveda so čisto drugačnega mnenja na tožilstvu. "Po naši oceni pa so bili izpolnjeni vsi zakonski pogoji za izvedbo predlaganih preiskovalnih dejanj. Državni tožilec je predlog podal takoj, ko je proučil vso potrebno dokumentacijo ter pravna in dejanska vprašanja," so nam povedali na uradu generalne državne tožilke. Povprašali smo jih tudi, zakaj ni vrhovni državni tožilec Andrej Polak že vložil zahteve za preiskavo, ampak samo predlog za zaslišanje prič. Iz urada generalne državne tožilke pa smo dobili naslednji odgovor: "O razlogih, ki so državnega tožilca vodili pri odločitvi o izbiri ukrepov za preiskovanje primera ne bomo javno razpravljali." Malo nelogično pa je, da je vrhovni tožilec Polak zahteval takojšnje zaslišanje prič, čeprav ni predlagal zahteve za preiskavo. Po zavrnitvi se je oglasila tudi generalna državna tožilka Barbara Brezigar, ki je ob tem povedala, da se vse pogosteje dogaja, da sta državnim tožilcem oteženi nadaljnje odločanje in preiskovanje zahtevnih primerov.

Najbolj obveščeni novinarji o primeru Ribičič poročajo, da sta za to ovadbo precej pomembni priči Albert Svetina Erno in Jelka Mrak Dolinar. Kot je navedel Polak, bi bilo zaradi starosti prič nevarno odlašati z zaslišanjem. Jelka Mrak Dolinar je novinarju TV Slovenija Jožetu Možini o Mitji Ribičiču povedala: "On je bil strah in trepet za vse zapornike. Kjer se je on pojavil, takrat smo vedeli, da ne bo nič dobrega." "On je bil glavni za sodišča. To so bile neznosne razmere, on je čisto tako delal, kot so delali nacisti," je še dodala. Videla pa naj bi ga tudi v bolj kočljivi situaciji, ko so zapornike nalagali na tovornjake: "Vmes je v svoji uniformi korakal Mitja Ribičič in gledal, kako vse poteka. Ko sem jih gledala, v tistem trenutku sem dvignila roko in napravila križ za temi trpini, ker sem vedela, da gredo v smrt."

Bolj obremenilna priča je Albert Svetina, ki je bil desna roka Matije Mačka in ki Ribičiča pred kamerami TV Slovenije vidi "kot glavnega, tega, ki je izvrševal te stvari. V redu, Maček je bil načelnik, ampak on je pripravljal razne sezname teh oseb, ki so se potem vozile v Kočevje in se likvidirale". Vendar besede Svetine niso nič novega, saj je že 12. marca 1991 za Mladino povedal: "Moja bivša žena Cveta Zimic je bila do leta 1946 tajnica Mitje Ribičiča. Nekoč mi je, ko je prišla iz službe, dejala: 'Veš Erno, kaj se dogaja pri nas. Nedolžne ljudi pobijajo. Ljudi vozijo iz taborišč in jih sproti likvidirajo.' Žena je tipkala sezname za likvidacije in za sodišča, ki jih je sestavljal Ribičič."

Svetina s poboji, kot sam pravi, ni imel nič. Drugače pa njegovo vlogo vidi Mitja Ribičič, ki je za Mladino maja letos povedal: "Erno Svetina ne more biti priča. On je lahko samo glavni obdolženec. On je bil od prvega dne Ozne v Sloveniji prvi pomočnik oziroma namestnik pri Matiji. Od 12. marca 1944 do leta 1947 oziroma do pobega na Madžarsko." O možnosti, da je Svetina opravil kakšno eksekucijo, pa Ribičič pravi: "Ne vem. Vem pa, da je bil prvi namestnik, če je bil Maček odsoten. Vodstva ni poveril predvojnim komunistom Brileju, Janhubi ali Popitu, ampak Svetini. On je v imenu Matije vodil evidenco, kako se kdo obnaša."