ekonomija / Predvidljivosti reforme

Dober teden po objavi predlogov za ekonomske in socialne reforme, ki jih je pripravil Odbor za reforme, so reči že v predvidljivih okvirih. Menedžerji in podjetniki so se že vnaprej poklonili reformam. Sindikati so nasprotno v okviru socialno-ekonomskega dialoga ostali na barikadah klasične retorike in obrambe socialnih pravic. Temeljna ost razprav niso ukrepi za povečanje konkurenčnosti, temveč nevarnosti in tveganja pri socialnih reformah. Z reformami torej ne zdravimo gospodarstva, z njimi dejansko bijemo bitko za ohranitev sedanje socialne države. Prav tako nihče ne želi v reformnem paketu videti začetka dolgoročnejših sprememb v slovenski družbi. Kopja se nasprotno lomijo pri oceni kratkoročnih posledic za posamezne socialne skupine.

Tudi reformatorji se niso posebej trudili, da bi dovolj jasno in pregledno pojasnili temeljne prednosti in slabosti, nevarnosti in priložnosti nove reforme. Zato je v zraku veliko sprenevedanja, zavajanja in političnoekonomske demagogije. Razprava je vse bolj negativistična, ljudje pa zmedeni in vedno manj zaupljivi. Toliko želeni javni konsenz in partnerski pristop glede pozitivnih vladnih ciljev in dobrih namenov reformatorjev je že na začetku skoraj povsem propadel. Dežnik odgovornosti za reformne predloge je ostal nerodno razpet. Vlada ga je porinila v naročje reformistov. Ti se na drugi strani branijo, da gre za strokovne predloge, ki jih morajo sprejeti in uresničiti politiki. In če bo v tej zmedeni trgovini daj-dama javno mnenje vedno bolj negativno, potem se lahko poslovimo od reform v sedanji obliki in še bolj od želenega reformnega premika države.

Rešitev je preprosta. Vlada in ne reformna skupina mora v celoti prevzeti politično odgovornost za začetek javne razprave in dobiti politično bitko s socialnimi partnerji. Podobno kot mora dr. Jože P. Damijan čim hitreje postati razvojni minister in skupaj z reformno skupino prevzeti odgovornost za izvajanje reforme. Za nameček bi moral Janša kot prvi minister vlade čim prej nagovoriti državljane in osebno prevzeti breme zaupanja v novo razvojno filozofijo slovenske družbe.

Moderna socialna država predstavlja navidezno zgolj četrti razvojni steber predlagane reforme. Toda dejansko zavzema več kot polovico ukrepov in bo brez konkurence temeljna tema politične razprave. Naše dileme so za začetek nadvse evropske. EU želi od leta 2000 postati "najbolj konkurenčno in dinamično gospodarstvo na svetu", čeprav že osem let vsi govorijo predvsem o vzdržnosti evropske socialne države (vseevropski projekt EXPRO - Social Exclusion and Social Protection, 1998). V ospredju je kajpada lažna dilema, da povečanje konkurenčnosti pomeni zmanjšanje socialnih pravic in oženje socialne države. Paradoks je v tem, da navidezni zagovorniki socialne države dejansko zavračajo reformne spremembe in zamenjujejo kratkoročne nevarnosti na račun dolgoročnih priložnosti. EU že vrsto let navidezno brani svoj edinstveni socialni model na račun svoje globalne konkurenčnosti. Danes ima več kot 19 milijonov brezposelnih in po vseh kriterijih naraščajočo socialno izključenost. Gospodarska rast držav evroobmočja je 1,2-odstotna v primerjavi s 4,3 % na svetovni ravni in še bi lahko naštevali. Nemčija, Francija, Italija, Španija in letos tudi Velika Britanija kot največja evropska gospodarstva izgubljajo bitko na globalnem trgu (WEF 2005). Je to pot do ohranitve socialne države? Ne!

Dosedanji ukrepi EU, in Slovenija je na dobri poti, da ponovi njene napake, ne prispevajo k ohranitvi socialne države. Sindikati s svojimi kratkoročnimi zahtevami niso njeni zagovorniki, temveč dolgoročni pogrebci. Ekonomska logika je preprosta in neizprosna. Če ne bo večje konkurenčnosti, ni višje gospodarske rasti, novih delovnih mest in zaposlenosti. Ljudje morajo najprej imeti možnost za delo in zaposlitev. Šele gospodarska rast nam zagotavlja sredstva za financiranje socialne države. Uspešnost reform je danes neposredno merljiva s socialno uspešnostjo. Poglejmo primer Nemčije in Avstrije, ki je nekdaj pomenila nekakšno "južno bavarsko provinco". Danes je Avstrija prehitela Nemčijo po vseh osrednjih ekonomskih kazalcih. Gospodarska rast je tretjino višja, brezposelnost polovico nižja, imajo boljše izobraževanje in manjšo socialno izključenost. Avstrija je bolje od Nemčije izkoristila širitev EU, uspela je z ekonomskimi reformami in s sindikati je dosegla socialni konsenz. To pomeni, da imajo Avstrijci bistveno nižjo podjetniško obdavčitev, da delavci delajo za desetino dlje in da so sindikati pozabili na tradicionalno ideologijo nepravične zaščite zaposlenih na račun brezposelnih in še posebej mladih. In kaj pojasnjuje ekonomski in socialni vzpon baltskih članic EU? Uspešno zastavljene ekonomske reforme so tukaj privabile tuje investitorje (30-40 % BDP temelji na tujih investicijah). Njihov razvojni model (flat tax-free money) pa velja tudi v EU kot primer novega razumevanja davčne in socialne pravičnosti.

Rešitev je torej nova razvojna paradigma. Razvojna filozofija je več trga in manj države, izbira pa je med večjo podjetniško svobodo in socialnim napredkom ter državnim intervencionizmom in stagnacijo. Skupna lastnost "ekonomskih zmagovalcev" so nizki davki in racionalizacija države blaginje. To ne pomeni manj, temveč predvsem drugačno socialno državo. Skandinavski pristop je tukaj eden izmed kažipotov. Toda naši reformisti so spregledali bistveno kulturno in institucionalno različnost. Skandinavci imajo kulturo samoodgovornosti, prilagodljivosti in racionalnega načina življenja. Imajo visoko stopnjo fiskalne in regionalne decentralizacije, veliko vključenost civilne družbe in učinkovito javno administracijo. Za nas je zato bolj uporabna Irska in še posebej model "socialne vključenosti", ki ga od leta 2001 uspešno izvaja vlada Nove Zelandije.

Začetek ponujenih reformnih poti ni obetaven. Še najmanj problematična je vsebina. Reforme imajo napačen politični marketing in tudi vlada ne vzbuja posebnega zaupanja glede njihove učinkovite izpeljave. Zato potrebujejo hitre spremembe v vladi in predvsem politični dogovor glede razvojne prihodnosti Slovenije. Lepo in sprejemljivo bo namreč samo tisto, kar je koristno.