zgodovina / Grenko slovo

22 let direktorovanja je izredno dolga doba. Voditi in usklajevati delo 24 diplomiranih zgodovinarjev, od teh jih je 18 doktorjev znanosti, je izjemno naporno. Naporno zato, ker moraš biti vedno korak pred njimi, da jim lahko kaj predlagaš, jih prepričuješ, se dogovarjaš. Sicer mi je bilo jasno, če se ne umaknem sama, bi me še pred iztekom mandata poskušali mogoče odstaviti celo s krivdnim razlogom. Ker sem vedno zelo neposredno povedala svoje mnenje, nisem prav dober človek za današnji čas. Vendar mi niti Janez Janša ne bo vzel pravice razmišljati z lastno glavo. Sem utrujena, tudi naveličana, tudi fantje in dekleta na inštitutu so me bili gotovo že siti, najbolje je bilo, da se umaknem, čeprav sem imela mandat do 26. junija 2006.

Kako je z imenovanjem direktorja INZ, je v navadi, da gre kdo z inštituta do resornega ministra in se z njim posvetuje o tem?

Gre za določena pravila lepega obnašanja, jaz sem se pred vsakim novim mandatom sestala z ministrom in ga povprašala, kako in kaj. Po zavrnitvi dr. Aleša Gabriča je na mojo željo na ministrstvo šel predsednik upravnega odbora dr. Jurij Perovšek. Nujno smo namreč potrebovali vršilca dolžnosti direktorja, saj do svoje upokojitve na ponovnem razpisu ne bi mogli dovolj hitro izbrati direktorja. Z ministrstva je prišel s soglasjem za moje vedejevstvo. Datum novega razpisa pa je bil določen za 23. september. Kot primerno so me označili tudi na Virantovi kadrovski komisiji. Na sami seji vlade 22. septembra pa je Janez Janša odločno zahteval, da je treba v enem dnevu stvar urediti in za vršilko dolžnosti postaviti dr. Jero Vodušek Starič. Vsak narod ima tako vlado, kot si jo zasluži, to kot zgodovinarka vem zelo dobro, težko pa je, če imate politika, ki je maščevalen in ima "id'Še fixe", kar velja za našega prvega ministra.

Upravni odbor INZ je nato o Vodušek-Staričevi moral glasovati kar trikrat, da jo je potrdil ...

Angleži imajo za to dober izraz "I've changed my mind". To pride v poštev, ko se ti pojavi kaka dodatna informacija in ugotoviš, da tvoja prva misel ali dejanje ni bilo najboljše. A v tem primeru ni bilo tako, člani upravnega odbora med posameznimi sejami niso prejeli nobene nove informacije o kandidatki.

Je splošna praksa, da vladni predstavniki v upravnem odboru glasujejo po neposrednih navodilih vlade, kot je bilo to v primeru glasovanja o novi vršilki dolžnosti?

Pri nas imamo dve članici upravnega odbora, imenovani s strani vlade. Mateja Gašpirc si je za vsa gradiva, o katerih je razpravljal Upravni odbor, vedno pridobila mnenje ministrstva, za dr. Petro Svoljšak pa tega ne vem. Vendar pa sta bili dekleti v tej zagatni situaciji previdni. Od vlade sta želeli pisno navodilo in ta jima ga je začuda celo dala. Od leta 1993 so me ob vsakem imenovanju člana upravnega odbora z resornega ministrstva povprašali za mnenje, a sem jim lahko povedala le eno. Če direktor gradivo dobro pripravi in ima argumente, potem je le od njega odvisno, ali bo prepričal vladna člana, da glasujeta za ali proti.

Sklepa vlade o zavrnitvi dr. Aleša Gabriča za direktorja ter vas za v. d. sta bila brez obrazložitve ...

Glede Gabriča so pojasnilo podali le na spletni strani vlade, sklep pa je bil brez obrazložitve. Moja zavrnitev pa sploh nikjer ni bila obrazložena, tudi sklep o imenovanju dr. Jere Vodušek Starič za v. d. ni bil obrazložen. Bojim pa se, da bodo v naslednjega pol leta zaradi političnih motivov nove vlade morali oditi direktorji še najmanj štirih inštitutov. Znana pa je tudi zgodba z Instituta Jožefa Stefana.

Sta z novo vršilko dolžnosti že opravili primopredajo poslov?

Primopredaje nisva imeli. Dr. Voduškova mi je 3. oktobra prek tajnice sporočila, naj pridem na primopredajo, vendar, oprostite, ob 10h dopoldan pa me ne bodo s kljuke sneli, saj sem konec koncev v pokoju. Potem sem poslala elektronsko pošto, da pridem naslednji dan, vendar sem si na koncu premislila. Sem pa ji pripravila seznam vseh podpisanih pogodb, čas trajanja pogodb, koliko denarja je letos že prišlo in koliko ga še mora, tekočo bilanco za čas od 1. januarja do 31. avgusta 2005 ter kompletno kadrovsko evidenco, vse v preglednicah.

V preteklosti ste z dr. Vodušek-Staričevo že sodelovali, se je zdaj vajin odnos kaj spremenil?

Ko sem bila njena direktorica, sem jo maksimalno podpirala, dve leti je recimo sploh ni bilo na inštitutu, ker sem ji dovolila delati doma, ko je pripravljala svojo doktorsko disertacijo, čeprav so delovne razmere na inštitutu idealne, saj ima vsak raziskovalec svojo delovno sobo. Mislim, da me je zato, ker ni najbolje našla stika s svojimi mlajšimi kolegi, prosila za delo doma. Jera Vodušek je prišla na inštitut leta 1975 na izrecno zahtevo CK-ja, leta 1996 je odšla na Pedagoško fakulteto v Mariboru. Sedaj ji gotovo ne bo lahko, ker jo na inštitutu poznajo. Ko je Voduškova predzadnji dan mojega direktorstva prišla na mednarodni znanstveni posvet o koncu druge svetovne vojne, ki ga je pripravil inštitut, me niti pozdravila ni, zanjo sem bila zrak. Predvčerajšnjim pa se je zgodilo, da je na moj elektronski naslov prišla pogodba za mlado raziskovalko na INZ, takoj sem klicala na Agencijo za raziskovalno dejavnost in jim povedala, da nisem več direktorica in naj zadevo pošljejo dr. Voduškovi. Voduškova je potem trdila, da elektronske pošte, ki so namenjene njej, prihajajo na moj naslov, kar pa je tehnično nemogoče. Boli pa me predvsem nekaj in prizadeta sem, sem namreč edini historični demograf na Slovenskem in pred menoj je še veliko dela. Kljub temu da mi je upravni odbor potrdil nadaljevanje in dokončanje mojega raziskovalnega dela v okviru inštitutovega raziskovalnega programa do leta 2008, mislim, da mi Voduškova tega ne bo dovolila. Vendar ga bom nadaljevala, bom že našla način, kako dobiti potrebna sredstva.

Ste direktorica z najdaljšim stažem izmed vseh inštitutov. Kako je prišlo do tega?

Od leta 1971, ko je odšel Bogdan Osolnik, zadnji direktor, ki ga je nastavila politika, smo bili sami notranji direktorji. Sama sem bila četrta po vrsti. Dogovorjeni smo bili za nekakšno obliko dekanskega sistema. Vsak bo štiri leta odslužil to tlako, potem pa se bo vrnil v raziskave. Leta 1983 sem preskočila dva kolega, ki sta dejala, da za živo glavo ne bosta direktorja. Eden je bil dr. Janko Prunk, drugi pa dr. Franc Rozman. Dejala sta, da jima pač to delo pač ne leži.. Leta 1988 mi je potekel prvi mandat in takrat sem kolege ponovno prosila, naj se prijavijo. Tokrat spet dr. Prunka ter dr. Rozmana in pa Jero Vodušek Starič. Nihče se ni prijavil, zato sem sprejela še en mandat. Leta 1992 sem ponovno prosila, posebej dr. Jero Vodušek, ki pa je spet odločno odklonila. Potem sem bila eno leto vršilec dolžnosti in v tem letu sem izvedla preoblikovanje inštituta v javni raziskovalni zavod.

S preoblikovanjem in preimenovanjem inštituta je bilo kar nekaj težav.

CK oziroma njihova zgodovinska komisija in seveda zato tudi takratne republiške vlade dolgo niso dovolile preimenovanja inštituta iz Inštituta za zgodovino delavskega gibanja v inštitut za novejšo ali sodobno zgodovino. Sem pa takrat naredila, kar sem lahko. Preimenovala sem inštitutsko revijo iz Prispevkov za zgodovino delavskega gibanja v Prispevke za novejšo zgodovino. Novejšo pa zato, ker pokrivamo zadnjih 150 let slovenske zgodovine. Šele v četrtem poskusu nam je uspelo tudi inštitut preimenovati v Inštitut za novejšo zgodovino.

Večina misli, da je Inštitut za zgodovino delavskega gibanja ustanovila partija ...

Ne, inštituta ni ustanovil CK, kot danes misli veliko ljudi. To ni res. Leta 1959 so bili v Jugoslaviji ustanovljeni štirje inštituti za tako imenovano zgodovino delavskega gibanja. Zajemali so obdobje od začetkov druge polovice 19. stoletja. Po ustanovitvenih aktih to niso bili inštituti, ki bi peli slavospeve partiji. To preprosto ni res. Zgodovinarji temu pravimo interpolacija. Pri tem gre za reinterpretacijo dogodkov z današnjega stališča za nazaj. V resnici so te inštitute ustanovile vlade.

Kljub temu se dosti govori, da je politika v zadnjih desetletjih inštitutu diktirala, kaj in kako naj dela ...

Ne bo držalo, v resnici je bil samo en tovrstni direktni poskus. V 70. letih, ko je svet inštituta na zahtevo Lidije Šentjurc, mislim, da je bila takrat predsednica zgodovinske komisije pri CK-ju, zavrnil naš letni delovni program. Potem smo naredili novega. Se je pa tudi meni leta 1983, ko sem postala direktorica, zgodil zanimiv pripetljaj. Ne s strani CK, ne vlade, ampak zelo zanimivo, obisk sem dobila s strani predsednika in tajnika Zveze združenj borcev. K meni sta prišla gospod Marjan Lenarčič in gospod Bogo Gorjan z ugotovitvijo, da bo pod novim vodstvom inštitut moral začeti delati drugače. Sedimo v moji sobi in mi začneta razlagati, kaj bo inštitut odslej delal. Sklepali so, pride mlada ženska iz partizanske družine, 'to je naš otrok', pa ji dajmo dopovedati, da bodo odslej delali tako, kot hočejo partizani. Rekla sem jima, tovariša, sploh ni problema, vse se da dogovoriti, moram pa povedati, da je treba takoj nastaviti tri nove zgodovinarje, jih izobraziti skozi magisterije in doktorate, kar traja deset let, dati pa je treba toliko in toliko sredstev za raziskave v arhivih v Italiji, Nemčiji in Avstriji, potem bodo vaše zahteve čisto izvedljive. "Saj ste zmešani," sta mi rekla, "kje imamo pa denar?" Nista se več vrnila. Ukazuješ lahko namreč samo, če daš denar. Inštitut je sicer na državnih jaslih, ampak denar pridobivamo na javnih razpisih.

Kaj pa v zadnjih letih, ni bilo nobenih političnih pritiskov?

Leta 2003 je izšel razpis za drugo dobo t. i. programskega stabilnega financiranja. Prijavili smo dva dobra programa, enega iz gospodarske, družbene zgodovine in enega iz politične. Takrat so, takratni državni sekretar in takratni liberalni minister, inštitutu vzeli 40 odstotkov sredstev. Šele lani sem na ministrstvu izvedela, zakaj so inštitut tako prikrajšali pri programskem financiranju. Finančno so nas sesuli zaradi raziskave, ki je na inštitutu potekala dolga leta in je iz nje nastala dobra knjiga Borisa Mlakarja o slovenskem domobranstvu.

Mar ni imenovanje dr. Vodušek-Staričeve kritika nove oblasti, da na INZ-ju niste storili dovolj glede povojnih pobojev?

Lahko bi tako rekli. Za moje pojme je nerazumljiva zgodba o popisu žrtev druge svetovne vojne. Projekt vključuje vse medvojne in vse povojne obračune do februarja 1946. Je pa financiran tako katastrofalno slabo, da povzroča stalne tekoče izgube. Veste, polna usta so jih, kaj vse moramo narediti. Vsa leta, desni in levi ministri za ta projekt dajejo zgolj minimalna sredstva, krijejo samo plače. Mi pa dobivamo gradiva iz Ruske federacije, Finske, Zvezne republike Nemčije ... Gre predvsem za mrtve ljudi, ki so bili prisilno mobilizirani v nemško vojsko. V Rusiji je ogromno slovenskih grobov, na Poljskem in Finskem ravno tako. Če bi to želeli urediti, bi potrebovali dodaten denar. Ne moremo pošiljati raziskovalcev v izredno pomembne arhive v Evropi. Slovenci imamo pač smolo, da imamo papirje in žal tudi mrtve raztresene povsod.

Kako daleč je projekt popisa žrtev druge svetovne vojne?

V popisu žrtev druge svetovne vojne je ta hip približno 95.000 imen, od tega je še vedno približno deset odstotkov dvojnikov in trojnikov. Smo narod, ki ima malo različnih imen in priimkov. Prav zato mislim, da dokler ne bomo maksimalno natančno pregledali vsega arhivskega gradiva, mora ta zbirka ostati zaprta. Vem, da si ljudje prizadevajo dobiti status vojne žrtve. Če pri nas izdamo potrdilo, da so padli recimo kot žrtve nemškega okupatorja v koncentracijskih taboriščih, potem dobijo status vojne žrtve, njihovi potomci dobijo odškodnino, država pa jim plača še prostovoljno dodatno zavarovanje in rento. Lani je to pomenilo 48 milijard tolarjev davkoplačevalskega denarja. Pogoltnost Slovencev je sicer neverjetna in zgodilo se mi je celo, da je nekdo iz Tolmina poslal vso dokumentacijo, vključno s knjižico SS-policista, in zahteval, da mu inštitut izda potrdilo, da je bil vojna žrtev. Treba je reči, da človek nosi in mora nositi v prvi vrsti sam odgovornost za svoja ravnanja. Če ste se odločili, da se spravite v uniforme, ki so vam jih kupili Nemci, vzamete orožje, ki so vam ga oni dali, je to kolaboracija in nihče naj ne filozofira o funkcionalni kolaboraciji, dejstvo je, da ste naredili napako. Točno vemo, kako se obnašajo zmagovalci, očitno je v človeški naravi, da so arogantni, nasilni, cinični. In danes obtoževati partizane in partijo, ki je bila, ob cagavosti velikega dela slovenske meščanske politike, edina sposobna organizirati odpor, to ne gre. Ne mi razlagati, da je bila kolaboracija nekaj, kar je treba razumeti, jaz je ne razumem.

Kako bo na projekt štetja žrtev druge svetovne vojne vplival novi Šturmov Sektor za spravo in popravo krivic?

Z ministrom Šturmom imava sicer dobre odnose, tik preden sem odšla, je odobril dodatnih 2,4 milijona tolarjev za popis žrtev druge svetovne vojne. Ravno zato sem bila toliko bolj presenečena nad ustanavljanjem tega sektorja. Namesto da bi dal sredstva ter tri nove ljudi inštitutu, pa bodo sedaj na ministrstvu za pravosodje imeli v novem sektorju tri zgodovinarje, ki bodo delali po svoje, mi pa po svoje. Poglejte, gre za generacijo, ki umira, zato čas ni naš zaveznik.

Na koncu bi vas prosil le še za kratko oceno dela inštituta pod vašim vodstvom ...

V vseh teh dolgih letih sem inštitut kadrovsko pomladila, raziskovalno pa odprla. Težišče raziskovalnega dela ni več pretežno na politični zgodovini, temveč smo raziskave razširili na gospodarsko, družbeno, kulturno zgodovino, zgodovino vsakdana. Sama pa sem v teh letih žal malo raziskovalno delala, a imam vseeno 210 objav. Raziskovalno delo na inštitutu sem končala z dobro zavestjo, da vse svoje tekste lahko še vedno podpišem, marsikdo, vključno z novo vršilko dolžnosti, nekaterih tekstov danes najbrž ne bi več podpisal. Politični zgodovinar je pač vedno in povsod politično manipuliran. Ta hip smo pri nas, pod novo vlado, najbolj na udaru zgodovinarji in novinarji. Smo ogrožena in preganjana vrsta. Sicer sem svoj mandat končala v velikem stilu, izšla je namreč knjiga Slovenska novejša zgodovina, na skoraj 4000 tipkanih straneh. Kot glavna urednica knjige lahko zatrdim, da je moderno delo, ki vsebuje tudi zgodovino vsakdana, pa kulture, gospodarstva, družbe in tudi politično zgodovino. Delali smo jo sedem let in smo nanjo izredno ponosni.