kongres / LDS ni leva!

Ubogi, ubogi Tone Rop. Staremu se zalušta prve sinekurice v državi in ti, v zanj najboljšem in zate bržčas najslabšem trenutku, v roke poturi rabljenega mercedesa. Na prvi pogled je še kar nobel - na večer primopredaje si pred spanjem hrabro mrmraš, da bo potreben zgolj malo konkretnejšega rutinskega servisa in menjave olja, a ti postane že po prvih nekaj meandrih krvavo jasno, da šofiraš totalno kripo: žre kot Roseanne Barr, mašina je na zadnjih nogah, v podvozju so se zaredili mutantski paraziti. Iz napol odpadlega auspuha se vali lepljiv, strupen Dim. V paniki potem še sam narobe priviješ par matic in rukneš kak kandelaber, po prvi neizbežni totalki skušaš v kamere delovati navihano kompetentno, a ti znese samo ceneno zoprnjakarsko, in že si v nepovratnem močvirju, ko v povolilnih soočenjih tako rekoč ne mine intervju, kjer te novinar ne bi neposredno vprašal kaj v stilu: "Ampak gospod Rop ... se vam RES zdi primerno vztrajati na čelu stranke?" Kar nenadoma se levi politični komentatorji, deloma krivično besni nate in na "tvoj" poraz, v zsebnih pogovorih žolčno norčujejo iz vsega na tebi, celo iz tvoje frizure.