kongres / LDS ni leva!

Ubogi, ubogi Tone Rop. Staremu se zalušta prve sinekurice v državi in ti, v zanj najboljšem in zate bržčas najslabšem trenutku, v roke poturi rabljenega mercedesa. Na prvi pogled je še kar nobel - na večer primopredaje si pred spanjem hrabro mrmraš, da bo potreben zgolj malo konkretnejšega rutinskega servisa in menjave olja, a ti postane že po prvih nekaj meandrih krvavo jasno, da šofiraš totalno kripo: žre kot Roseanne Barr, mašina je na zadnjih nogah, v podvozju so se zaredili mutantski paraziti. Iz napol odpadlega auspuha se vali lepljiv, strupen Dim. V paniki potem še sam narobe priviješ par matic in rukneš kak kandelaber, po prvi neizbežni totalki skušaš v kamere delovati navihano kompetentno, a ti znese samo ceneno zoprnjakarsko, in že si v nepovratnem močvirju, ko v povolilnih soočenjih tako rekoč ne mine intervju, kjer te novinar ne bi neposredno vprašal kaj v stilu: "Ampak gospod Rop ... se vam RES zdi primerno vztrajati na čelu stranke?" Kar nenadoma se levi politični komentatorji, deloma krivično besni nate in na "tvoj" poraz, v zsebnih pogovorih žolčno norčujejo iz vsega na tebi, celo iz tvoje frizure.

Na prvem sanacijskem kongresu po karambolu se ni k po znerviranem švicu zaudarjajočim šoferskim rokavičkam upal priglasiti nihče - zdaj, ušivih deset mesecev kasneje, pa so se vendarle našli trije korenjaki. Drugače od volilnih kongresov premnogih drugih slovenskih strank, kjer začasni ali večni stalini triumfirajo v najslabšem primeru zoper slamnatega protikandidata, naj bi bil tokratni vsaj približno napet, saj si zmagovalca vnaprej ni upal napovedati nihče. Kolikor je bilo čez teden moč poslušati šepetanja in listati dnevni tisk, naj bi bil dark horse Jožef Školč, glavni obračun pa naj bi bila Kacin in Vajgl. Če bi šlo verjeti petardici, ki jo je prek e-pošte poslal v svet glavni sekretar stranke Peter Jamnikar, naj bi stranki ob Vajglovi prevladi grozila katastrofalna koalicija s SDS. Nekdanji zunanji minister je v javnih odgovorih tovrstne obtožbe še kar jasno zavračal, čeprav si kot diplomat seveda ni šel zadrlesknit nobenih vrat, morebitna Kacinova zmaga pa naj bi po drugi strani sivila lase marsikaterega vidnejšega predstavnika LDS zato, ker naj bi se bali njegove militantno avtokratske manire.

Če samo malo poenostavimo, so se torej nekateri delegati za enega bali, da jih bo spravil v posteljo z desnico, za drugega pa, da bo iz LDS naredil svojo zasebno malo SDS. Da je bila zmeda popolna, je v petek zvečer poskrbel še sam premier, ki se je za POP TV sardonično nasmehnil, da bi bil za LDS najboljši Kacin. Vsekakor zanimive besede iz ust nekoga, ki je pred leti v intervjuju za Jano na vprašanje, ali sta še prijatelja z gospodom, ki ga je po aferi Depala vas izpodbrcnil z ministrskega stolčka, odgovoril s kratkim, a atomskim stavkom: "Roboti nimajo prijateljev."

Sobotni kongres je v gala ljubljanskem hotelu Domina otvoril poslavljajoči se prvak, ki je navrgel precej šepavo tezo, da se strankin vpliv zadnje mesece povečuje, kar menda dokazuje izid referenduma o RTV. Nekatere izmed številnih kritik na rovaš LDS zadnje leto da so upravičene, po drugi strani pa preprosto ni mogoče biti uspešen, če so v stranki vojne. Kar se tiče samega kongresa, je povedal tole: "Če bo kdorkoli odšel, misleč, da je veliki zmagovalec, bomo na koncu vsi poraženci. Največji poraženec pa bo tisti, ki bo mislil, da je zmagovalec."

Ivo Vajgl, prvi predstavljajoči se prestolonaslednik, se mu je zahvalil za govor, ki da ga je povedal ves bled in prizadet, tako da so bledemu in prizadetemu Tonetu najprej vsi skupaj še enkrat toplo zaploskali. Ivu je kolegica ondan rekla, da je en tak peacemaker, kar mu je zelo všeč, je pa tudi res - fascinantna trditev za nekoga, ki se poteguje za prevzem prve opozicijske stranke -, da v njegovem življenju politika ni prioriteta. Največ mu namreč pomenijo sinovi; če bo zmagal, pa se bo v nasprotju s spindoktorji neoliberalističnega tabora zavzemal za skandinavske družbene modele, predvsem pa za dvig politične kulture v vsej državi. Jožef Školč je nič kaj bistveno bolj anemično kot ponavadi natresel nekaj tehtnih misli o tem, kako ni preteklosti, ki bi samodejno prinesla prihodnost, kako je pragmatizem zabrisal idejni kompas LDS in kako lahko stranko prenovita le dialog in razvoj kritične misli. Boriti se namerava proti prevladi absolutizma obeh, rdeče in črne barve, in se zavzemati za to, da bi se kakovost vladanja merila tudi, če ne predvsem po odnosu zadnjega državnega uradnika v najmanjši pisarni.

Po pričakovanjih je imel daleč najučinkoviteje napoleonski govor izmed treh prav Jelko Kacin, ki je otvoril z: "Moja kandidatura ni avantura!" Napovedal je spremembe - predvsem manj oholo in manj naduto LDS, ki taka, kot je zdaj, po načelu LDS-ovec LDS-ovcu LDS-ovec že dalj časa najeda samo sebe in se je v očeh javnosti tako pohabila, da je danes v političnem outu. Če bi zmagal, je napovedal, bo ostal evropski poslanec in LDS prihranil stroške za plačo, za katero bo vztrajal, da se nameni zaposlitvi dveh novih strokovnjakov svetovalcev. V državi, kjer je cerkev ločena od države, postaja ena cerkev, RKC, čedalje bolj državna cerkev, o Hrvaški pa ob tej priložnosti raje sploh ne bi, saj je to veliko preresna tema, da bi smeli na njenem hrbtu tekmovati kandidati za prevzem stranke. Glas zanj je glas za spremembe, in kdor med delegati ni za spremembe, naj ga danes raje pusti samega, brez glasov. Spoštovani Jožef ni imel prav, ko je zapisal, da je socializem mrtev - če prodajaš državno premoženje pod mizo, pod ceno in na kredo, je to huje kot socializem, to je politični fevdalizem! Odbor za reforme je hokuspokus, navadne ljudi je strah, ker hoče z njimi eksperimentirati razred prosvetljenih absolutistov. "Življenje ne bi smelo biti nočna mora, a je žal postalo tako. Ko finančniki ploskajo ministru Bajuku, je to znak, da mora biti nekaj hudo narobe!"

Posebej čustven trenutek na kongresu je bil nagovor v nekaj med seboj vojskujočih se vzorcev odetega Drnija, ki je povedal, da je ob njegovem prihodu verjetno marsikdo presenečen, saj je od prevzema predsedniške funkcije zelo pazil, da ni posegal v te sfere, a je stranko vendarle vodil enajst let in ji hoče zdaj v težkih trenutkih ponuditi spodbudo. Sestop z oblasti leta 2004 ni bil po njegovem nobena tragika, v govoru pa je najbolj pohvalil Toneta Ropa (bledemu in prizadetemu so torej vsi še enkrat toplo zaploskali), ki je težko nalogo opravil "korektno, dobro" in predvsem znal presoditi, kdaj stranka potrebuje spremembo. Kar je resnično pohvalno, "glede na to, da je treba marsikaterega politika skoraj odnesti z vodilnega mesta". Ko ga je kasneje Vladimir Vodušek vprašal, ali je s svojim govorom hotel konkretno podpreti katerega koli izmed treh kandidatov, se je Drni nasmehnil in odvrnil, naj trak pač prevrti nazaj in si ogleda. Nasploh pa se mu v hotelu Domina ni ljubilo zadrževati in je na poti nazaj v katero izmed svojih eminentnih jazbin raje hopsknil še na Gospodarsko razstavišče, kjer si je po pričevanju hčerke ene izmed novinark z velikim zanimanjem ogledal hip-hop konvencijo.

Da je to dan, ko kandidati LDS tripajo na vizijo monolitnosti, so pokazali saharinski izlivi podpredsedniških kandidatov. Lahovnik je zaljubljeno grulil o delavnosti Milana Cvikla - "Ni čudno, da je postalo Bajuku slabo, ko je pa vedel, da bo moral pred Milanom zagovarjati slab proračun!" - in o tem, kako je Marko Pavliha sploh krasen, ker povezuje in je blazno za hece. Zdenka Cerar je izpričala večno žalost, ker je Cvetka Zalokar Oražem v ring tako zgodaj vrgla brisačo (to je storila, ker so delegati dopoldne s posebnim amandmajem sprejeli, da jim po novem namesto dveh zadostuje ena sama podpredsednica). Pavliha je svoj govor začel z: "Mislt si ne morte, kako strašno mam rad Mateja, pa Milana, pa Zdenko in sploh vse vas!"

Vzhičen nad to slogo, je predsedujoči Anton Anderlič sklenil kar zaobiti splošno razpravo o kandidatih - saj res ne bi bilo konstruktivno, ko bi delegati zdaj navijaško nastopali za enega ali drugega - in dvorana ga je za to nagradila z burnim aplavzom. Ko je Bogdan Biščak vendarle stopil na oder in skušal nekaj povedati, ga je Anderlič pri tem prijazno oviral, dvorana pa je to pospremila z novimi aplavzi, dokler ni Biščak napovedal, da zaradi tega kongres zapušča. Blago je protestiral vodja podmladka, pošteno pa zarohnel bivši minister za okolje Janez Kopač. Rekel je, da bi vsi očitno radi čim prej slavili in se poslovili, da so prišli očitno res zgolj potrdit tisto, kar je bilo zlobirano že vnaprej, in da je točno taka trgovina stranko pripeljala na rob dna, kamor jo bo očitno potiskala še naprej. Ko je v prid razprave spregovoril še vidno ogorčeni Slavko Gaber, so se v parterju vendarle zavedli, da naj bi bili tako liberalni kot demokrati in bi se neka minimalna diskusija pravzaprav spodobila.

Sprovedli so jo po premoru za kosilo, ko so kruhovi cmoki očitno dovolj zamašili arterije in je glasni muzak tako pomiril duhove, da je ostalo od napovedovanega viharja in internega "dogajanja ljudstva" zgolj nekaj sapic in kaka pikra o "sprijenih jaz-tebi, ti-meni odnosih", drugače pa je prišla večina govornikov povedat kaj v smislu, kako so vsi trije kandidati odlični (razen Janeza Kopača, ta je v bistvu povedal, da so vsi trije slabi in da bo premostitveno glasoval za Vajgla). Vrnil se je celo Bogdan Biščak in izjavil, da bo treba sesti "pred nepopisan list papirja in napisati program tako za srce kot za glavo", to pa naj bi po njegovem najbolj ležalo Vajglu.

Do zadnje zavese so vsi skupaj še trikrat toplo zaploskali bledemu in prizadetemu Tonetu, ki se razglasitve ni udeležil - enkrat se je ploskalo na poseben poziv Sivih panterjev in dvakrat na pobudo končnega zmagovalca. Janezu Janši se je namreč uresničila želja, dva nova strokovnjaka svetovalca sta dobila službo - slavil je Jelko Kacin! Še pet minut pred uradno razglasitvijo so po Domini brbotale svakojake na pol preverjene govorice: največ teže se je pripisovalo drugemu krogu Školč/Kacin, a je Kaco ob Lahovniku in Cerarjevi mirno triumfiral že po prvem krogu. Kacin 220, Vajgl 133, Školč 45. Podpredsednika in podpredsednico je kot ginjena nema statista nove enotnosti pozval k sebi na oder in se v dolgem, medenem govoru zahvalil vsem ter napovedal pogumne nove čase. Njegova vrata v Bruslju so odprta vsakomur, treba se bo samo napovedati kak dan/dva vnaprej. Kasneje si je v novinarskem središču vzel za novopečenega predsednika nekarakteristično ogromno časa za novinarje in tako dokazal, da zna uporabljati medije še za kaj več kot v tulec zvito krepelo nad beticami jezikavih političnih sovragov. Med drugim je zmagovito dahnil: "Vsako uro Slovenija bolj potrebuje LDS!" Napovedal je še naprejšnjo vladavino mavrice različnih pogledov in vizijo obrnil naprej proti lokalnim volitvam. Možato je zagotovil, da ima vladajoča koalicija čisto prav, da se jih boji. Ko so ga vprašali, ali bo LDS pod njim bolj leva, je odvrnil, da sploh ni leva.