Luka kot plen

Po treh mesecih kadrovske kuhinje je Luka Koper dobila vse štiri člane nove uprave. Kdo so ljudje, ki bodo naslednjih pet let vodili delniško družbo v večinski lasti države?

Sporna upravnika

Najbolj izstopata novi predsednik uprave Robert Časar in novi član uprave Aldo Babič, saj sta izrazito strankarska kadra. Časar je šest let vodil občinski odbor SDS v Piranu, bil pa je tudi predsednik regijskega odbora SDS Istra. Na listi te stranke je prvič kandidiral na lokalnih volitvah leta 1994, ko je bil izvoljen v piranski občinski svet. Znova je kandidiral leta 1998, ko se je v Piranu neuspešno potegoval za županski stolček. Čeprav je pozneje iz stranke izstopil, je ostal njen simpatizer. Kot diplomirani pravnik je kariero začel v odvetniški pisarni, nadaljeval pa v javnem komunalnem podjetju Okolje Piran, kjer je bil šest let tudi direktor. Od decembra 2001 je vodil družbo Feršped, drugo največje logistično podjetje v državi, hkrati pa je bil od leta 2000 do 2002 član nadzornega sveta Luke Koper, kjer je zastopal interese države in je med drugim podprl tudi prodajo Banke Koper torinski banki San Paolo IMI.

Tisti, ki ga dobro poznajo, pravijo, da je sicer simpatičen možakar, a povprečen menedžer. Pri tem se sklicujejo zlasti na čas, ko je vodil Okolje Piran. Kar štiri leta se je med Okoljem in občino Piran vlekel spor o tem, kdo je dolžan pripraviti odlok o dvigu cen za odvoz komunalnih odpadkov. V tem času je imelo Okolje milijonsko škodo. Časar naj bi luknjo pokrival s krediti, ki naj bi jih najemal brez soglasja nadzornega sveta. Poleg tega naj bi se v času največje krize uprava pod njegovim vodstvom odločila za najem novega službenega vozila. Ko je bil novi odlok o ceniku odvoza smeti vendarle sprejet, je sledil še en šok: cene so se dvignile za več kot sto odstotkov, kar je povzročilo nezadovoljstvo med občani in podjetji. Da bi bila zadeva še hujša, je Okolje izdalo kar dvesto napačnih računov. Občinski svetniki LDS so zato zahtevali Časarjevo glavo, a še preden bi lahko prišlo do razprave, je Časar sam odstopil s funkcije direktorja Okolja in se zaposlil v Feršpedu. Danes Časar na omenjene očitke nima časa odgovarjati, ker je preveč zaposlen z vodenjem Luke Koper. Ko ga je na primer novinarka časnika Finance prosila za intervju, ji je nesramno zabrusil: "Najprej se boš naučila obnašati, ne pa da me nenehno klicariš." Pozneje je v intervju privolil pod pogojem, da se mu vprašanja pošljejo vnaprej, nato pa je intervju vseeno odpovedal. Manire, ki niso vredne resnega menedžerja.

Še bolj vprašljiva je Babičeva preteklost. Član SLS je bil že v času, ko je stranko vodil Marjan Podobnik, pozneje pa je bil tudi član sveta stranke. Vendar v upravo Luke ni prišel po strankarski poti, pač pa predvsem po zaslugi koprskega župana in člana nadzornega sveta Luke Borisa Popoviča. Njuno prijateljstvo menda seže v čase, ko je bil Babič še v. d. vodje carinske izpostave na mejnem prehodu Škofije. Na carinski upravi je bil Babič sicer zaposlen več kot 20 let. V tem času naj bi bil zoper njega sprožen disciplinski postopek, ki pa ni dobil epiloga, saj je Babič carinsko upravo še pred tem zapustil. Med letoma 1997 in 1998 je bil državni sekretar za pomorstvo pod ministrom za promet Antonom Bergauerjem, nato pa skoraj štiri leta direktor Casinoja Portorož. V igralnico je prišel po strankarski liniji, a se kot menedžer ni izkazal, saj je Casino v času njegovega vodenja posloval z izgubo. Prvo ovadbo zaradi suma zlorabe uradnega položaja si je prislužil leta 2002. Gre za znano zgodbo o letovanju takratnega direktorja urada za nadzor nad prirejanjem iger na srečo Pava Ivankoviča v portoroškem hotelu Metropol. Ivankoviču naj bi hotelsko sobo rezerviral Casino Portorož, se pravi tisti, ki naj bi ga Ivankovič nadzoroval, prav tako pa naj bi Casino plačal hotelski račun, vendar ga je pozneje storniral. Babič se je ob razkritju afere branil, da igralnica računa ni plačala, ker so še pravočasno ugotovili, da niso bili naročniki storitve. Vendar zadeva le ni tako nedolžna, saj je koprsko okrožno državno tožilstvo septembra leta 2002 zoper Babiča vložilo neposredno obtožnico. Ker je bil zoper njo pozneje vložen ugovor, je senat okrožnega sodišča v Kopru aprila letos sprejel sklep o preiskavi, ta pa za zdaj še ni bila opravljena.

Babič je direktorsko funkcijo v Casinoju zapustil decembra leta 2003, septembra 2004 pa je nova uprava Casinoja pod vodstvom Rudija Brceta na zahtevo nadzornega sveta zoper Babiča vložila odškodninsko tožbo, ker naj bi ravnal v nasprotju s predpisano skrbnostjo, zaradi česar je igralnica utrpela materialno škodo v višini najmanj 287 milijonov tolarjev. Večina te škode se nanaša na sporno investicijo Casinoja v Salon igralnih avtomatov v Žusterni. Pri tem poslu je Babič sodeloval s starim znancem, koprskim županom Popovičem. Aprila leta 2002 je bila podpisana pogodba, po kateri je Casino najel prostor v poslovni stavbi hotela Žusterna v Kopru. Lastnik tega prostora je bilo Popovičevo podjetje B.P.C., d. o. o. Sprva se je zdelo, da je posel za Casino ugoden, saj bi moral kupiti le igralne avtomate in plačati najemnino, medtem ko bi Popovičevo podjetje plačalo vsa potrebna gradbena dela. Toda do realizacije prvotne pogodbe ni prišlo, saj je Babič januarja 2003 brez vednosti nadzornega sveta Casinoja podpisal aneks, po katerem je igralnica na svoja ramena prevzela tudi stroške dokončanja vseh gradbenih del. To sicer ne bi bilo sporno, če bi se hkrati sorazmerno zmanjšala najemnina. A to se ni zgodilo in cena investicije je s prvotnih tristo milijonov tolarjev narasla na skoraj pol milijarde. Še več. Ne le, da je Casino z Babičevim podpisom na svoja ramena prevzel financiranje gradnje, pač pa je kot najugodnejšega ponudnika za izvedbo del izbral prav Popovičevo podjetje B.P.C. Da bi bila zadeva še bolj mučna, se je pozneje izkazalo, da je Popovič še pred podpisom aneksa podjetje B.P.C. prepisal na svojo mamo Solzo Popovič. Ker je torej lastništvo salona prešlo s pravne na fizično osebo, ki ni davčni zavezanec, je moral Casino prevzeti tudi stroške plačila dohodnine. Ob sporni posel se nista obregnila le nadzorni svet in uprava Casinoja pod Brcetovim vodstvom, pač pa tudi okrožno državno tožilstvo v Kopru, ki je zoper Babiča leta 2003 vložilo kazensko ovadbo. Kako se bo zadeva razpletla, je težko napovedati. Tožilstvo je ovadbo vrnilo policiji v dopolnitev, nova uprava Casinoja pod vodstvom SDS-ovca Marina Mohorčiča, ki jo je junija letos ustoličila Janševa vlada, pa z odškodninsko tožbo očitno nima namena nadaljevati, saj je dosedanjemu odvetniku Adamu Molanu v tej zadevi odvzela vsa pooblastila.

Čeprav se v javnosti v zvezi z odškodninsko tožbo zoper Babiča omenja le posel v Žusterni, je prav tako sporna tudi zadeva z zavarovanjem. Decembra leta 1998 je Casino Portorož z Zavarovalnico Triglav sklenil zavarovalno polico, po kateri je bil Babič življenjsko in nezgodno zavarovan. Zavarovalnica se je zavezala, da bo zavarovalno vsoto v primeru kritične bolezni plačala Babiču, v primeru njegove smrti pa njegovi soprogi Liviani Mally. Če pa se Babiču v času direktorskega mandata ne bi zgodilo nič, bi zavarovalnica vplačani denar morala vrniti igralnici. Toda Babiču takšna ureditev ni ustrezala, saj je februarja 2003 zavarovalno polico z aneksom spremenil tako, da se vsota za doživetje ne bi izplačala Casinoju, pač pa njemu osebno. Uprava igralnice je v zadnjem trenutku preprečila, da bi Babič v lasten žep pospravil dobrih 21.300 evrov oziroma pet milijonov tolarjev. To, da Babič denarja ni dobil in da ta še vedno leži na računu zavarovalnice, pa še ne pomeni, da je povsem nedolžen. Odgovoren je že zato, ker je aneks v svoj prid podpisal brez vednosti nadzornega sveta Casinoja. S tem pa se seznam njegovih napak še ne konča. Babič naj bi Casino odškodoval tudi tako, da naj bi si s službeno kartico plačeval različne storitve - od letalskih vozovnic do obiskov v restavracijah in gostilnah - nato pa zanje kljub večkratnih pozivom ni predložil potrebnih računov. Čeprav naj bi Casino v tem primeru oškodoval le za tristo tisočakov, to resno postavlja pod vprašanj njegovo etično in moralno verodostojnost. Očitno pa takšno ravnanje nima nobene teže, ko gre za imenovanje v upravo Luke Koper. Ravno nasprotno. Babič si je mesto v upravi zagotovil prav prek spornega posla v Žusterni, kar je mogoče sklepati po tem, da je za njegovo imenovanje najbolj navijal Popovič. Bistveno manjšo težo pri imenovanju so igrala dejstva, da je Babič član vladne SLS, da ima pomorsko izobrazbo, da je bil več let član nadzornega sveta Luke, da dobro pozna Časarja, ker je član nadzornega sveta Feršpeda, in da je potreboval novo službo, ker je podjetje Intara DZU, kjer bil nazadnje zaposlen, pred kratkim izgubilo dovoljenje za opravljanje dejavnosti.

Druga dva člana uprave, Marjan Babič in Pavle Krumenaker, sta v Luki zaposlena že deset let. Marjan Babič je tja prišel po končanem magisteriju na ljubljanski ekonomski fakulteti. Začel je kot strokovni delavec za analize in razvoj, nato je postal svetovalec glavnega direktorja, od avgusta 2001 pa je bil pomočnik glavnega direktorja za področje ekonomike in financ. Po odhodu prvega moža Luke Koper Bruna Koreliča je bil imenovan za vršilca dolžnosti direktorja, pred kratkim pa je postal namestnik predsednika uprave. Poleg tega je član nadzornega sveta Banke Koper, predsednik skupščine odvisne družbe Pristan, asistent na Fakulteti za management v Kopru, leta 1996 pa je sodeloval tudi v strokovni skupini za pripravo Resolucije o prometni politiki Republike Slovenije. Zaradi premalo odločnosti in poguma mu sodelavci ne pripisujejo posebnih voditeljskih sposobnosti. Priznavajo pa mu operativnost. Krumenaker, ki bo po novem opravljal funkcijo delavskega direktorja, je pred leti že sedel v upravi Luke. Javnosti je najbolj znan kot nekdanji direktor družbe TICT, ki je upravljala s tržaškim sedmim pomolom, do pred kratkim pa je v Luki vodil enega od terminalov. V upravo je prišel po zaslugi sveta delavcev, in čeprav se je nekaj časa ugibalo, da naj bi se za potrebe kadrovanja včlanil v SDS, to ne drži.

Čiščenje med nadzorniki

Tovrstna kadrovska kuhinja v vrhu Luke Koper seveda ne bi bila mogoča, če ne bi Janševa ekipa pred tem skrbno počistila zasedbo nadzornikov. Kar štirje od devetih članov v novem nadzornem svetu Luke so člani strank vladajoče koalicije. Predsednik nadzornikov Marko Starman je zvest vojak SLS. Po izobrazbi je pravnik z magisterijem iz upravnega in ustavnega prava. Pripravniško je opravil na višjem sodišču v Kopru in v odvetniški pisarni Starman-Velkaverh v Kopru, kjer se je 'obrti' učil od svojega očeta, odvetnika Danijela Starmana. Pozneje se je kot svetovalec vlade zaposlil v uradu predsednika vlade, kjer je v kabinetu podpredsednika vlade Marjana Podobnika delal kot sekretar vladne komisije za preprečevanje oškodovanja družbenega in državnega premoženja ter zaščito javnega interesa. Nekaj časa je opravljal tudi nalogo namestnika nacionalnega koordinatorja za Pakt stabilnosti za JV Evropo, bil pa je tudi državni podsekretar na ministrstvu za pravosodje, ko ga je vodil Tomaž Marušič. S prihodom Bajukove vlade junija 2000 je prevzel funkcijo državnega sekretarja na ministrstvu za pravosodje, kjer je bil odgovoren za področje evropskih zadev in koordinacijo izvajanja denacionalizacije. Konec lanskega leta pa je bil imenovan za državnega sekretarja na ministrstvu za okolje in prostor.

Za Starmanovega namestnika v nadzornem svetu je bil imenovan Peter Verlič, vpliven član SDS, sicer tudi svetnik te stranke v občini Grosuplje in nekdanji podpredsednik strankinega občinskega odbora v Grosupljem. Njegovi nasprotniki se ga spomnijo po tem, da je dosegel odstavitev dveh občinskih svetnikov SDS, Jožeta Koširja in Marjana Širclja, ker pri glasovanju nista spoštovala partijske discipline. To odločitev občinskega sveta je sodišče pozneje razveljavilo. Leta 2002 je v Grosupljem kandidiral za župana, vendar mu veliki met kljub podpori vseh treh pomladih strank ni uspel. Neuspešno pa je kandidiral tudi na evropskih volitvah. Po izobrazbi je doktor gradbeništva. Od leta 1993 do 1998 je bil direktor Prometnega inštituta, nato vodja projekta v službi za razvoj v Slovenskih železnicah, v času Bajukove vlade pa je bil državni sekretar za prometno politiko in mednarodne odnose v tedanjem ministrstvu za promet in zveze. Po volitvah leta 2000, ko mu ni uspelo priti v parlament, je bil poklicni član sveta delavcev Slovenskih železnic, pa tudi asistent na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo ter Fakulteti za pomorstvo in promet. Pred lanskimi parlamentarnimi volitvami je bil član Janševe vlade v senci, odgovoren za področje prometa. S prihodom desnice na oblast je bil znova imenovan za državnega sekretarja na ministrstvu za promet. Poleg tega da je namestnik predsednika nadzornega sveta Luke, je tudi predsednik nadzornega sveta Slovenskih železnic in član nadzornega sveta Darsa. Verlič se lahko pohvali, da je neodvisni strokovnjak za vrednotenje projektov s področja prometa pri Evropski komisiji in stalni sodni izvedenec cestnoprometne stroke za raziskave vzrokov prometnih nezgod. Manj znano pa je, da je bil leta 2002 eden od treh pobudnikov za oceno ustavnosti novele zakona o lokalnih samoupravi. Pobudniki so izpodbijali določilo, po katerem bi moralo 20 občin, med drugim tudi občina Grosuplje, svoje statute spremeniti tako, da bi bilo v občinskem svetu zagotovljeno predstavniško mesto pripadniku romske skupnosti. Še manj v čast mu je, da je julija letos skupaj z ministrom za promet Janezom Božičem in njegovima sinovoma izpit za voditelja čolna opravil kar v prostorih ministrstva za promet v Ljubljani, čeprav novi predpisi o upravljanju čolnov, ki jih je ministrstvo za promet sprejelo maja letos, določajo, da slovenski državljani tak izpit opravljajo na Upravi RS za pomorstvo, ki ima sedež v Kopru. Od državnega sekretarja bi pričakovali najmanj to, da spoštuje predpise, še posebej, če so bili ti sprejeti v času njegovega mandata.

Poleg Verliča je SDS v nadzorni svet kadrirala tudi Bojana Zadela, gradbenega inšpektorja iz koprske enote Inšpektorata za okolje in prostor, ki je najbolj znan po tem, da se je podpisal pod odločbe o rušitvi objektov, ki jih je Luka v zadnjih letih zgradila na črno. Iz vrst NSi je prišel nekdanji podjetnik, zdaj upokojenec Marko Valentinčič, ki v nadzornem svetu Luke zastopa interese državnih skladov. Na presenečenje mnogih pa je bil v novo zasedbo nadzornikov imenovan tudi Metod Mezeg, direktor Zdravstvenega doma Koper, igralec golfa in član civilne iniciative Ankarančanov, ki nasprotujejo gradnji tretjega pomola. Edini zunanji član, ki je v nadzornem svetu ostal še iz stare zasedbe, je Boris Popovič - podjetnik, ki se je na lokalnih volitvah leta 2002 prek svoje liste Koper je naš nepričakovano zasukal na županski stolček, slabo leto dni pozneje pa se je znašel v priporu zaradi suma storitve več kaznivih dejanj, od zlorabe uradnega položaja, davčne utaje do sprejemanja neupravičenih daril in pranja denarja. Nazadnje so ga iz pripora izpustili, državni pravobranilec pa mu je zaradi kršitve pravic ponudil 250 tisoč tolarjev odškodnine za 29 dni pripora. Oktobra letos je Popovič dejal, da naj bi 60 odstotkov napadov nanj izviralo iz Luke Koper. Preostali trije nadzorniki v Luki niso strankarski ljudje in prihajajo iz vrst zaposlenih. Tatjana Jazbec je v Luki že 25 let, kot predstavnica delavcev pa je v nadzornem svetu drugi mandat. Robert Jerman že dvajset let dela na terminalu za les, kjer je zadnjih šest let tudi operativni vodja, v nadzornem svetu Luke pa je od leta 2000. Alverino Pavletič pa je v Luki zaposlen že 27 let in je trenutno tehnični vodja na terminalu za generalne tovore.