ekonomija / Vrnitev k zdravi pameti

Ekonomske reforme imamo zato, da bi spremenili sedanje neugodne gospodarske tokove in pokazali na jasne razvojne perspektive države. Cilj vladnih ekonomskih reform je povečanje ekonomske blaginje ljudi. To lahko dosežemo z višjo gospodarsko rastjo in s povečano konkurenčnostjo podjetij. Reformni ekonomisti in ministrski predsednik so prepričani, da je pri tem ključna davčna razbremenitev podjetij. Če bomo znižali stroške dela in kapitala, bodo racionalni podjetniki zaposlili visoko motivirane in kvalificirane ljudi in reinvestirali svoj kapital. Toda ali zato potrebujemo sistem s proporcionalno obdavčitvijo oziroma enotno davčno stopnjo? In kaj pravzaprav razumemo s tem?

Ko bodo ljudje drugo leto množično izpolnjevali obrazec za dohodninsko napoved, bodo razumeli, zakaj potrebujemo davčno reformo. Oblast se zato niti ni posebno trudila, da bi poenostavila davčno napoved in izračun. Dovolj bo, če bo pojasnila, da je poglavitne neumnosti zakrivila prejšnja vlada in da ljudi v prihodnje čaka veliko preprostejši, preglednejši in prijaznejši sistem enotne davčne stopnje. Učinkovit politični marketing za novo davčno reformo se torej ponuja sam po sebi, dodati mu bo treba zgolj nekaj pomirjajoče politične soli. Toda ali bo to zadostovalo za povečanje legitimnosti nove davčne reforme?

V izhodiščnih rešitvah se načeloma vsi strinjajo. Potrebujemo odpravo davka na izplačane plače. Bistveno znižanje progresivnih davčnih stopenj pri dohodnini. Čim bolj enotno in ločeno obdavčevanje kapitalskih dohodkov. Sprejemljivo obdavčitev dohodkov podjetij in predvsem potrošnje. Če k temu prištejemo poenostavljen in pregleden davčni sistem, prijaznejše davčne postopke in administracijo, potem so reformne davčne reči lahko še bolj privlačne in prepričljive.

Toda tudi tokrat lepe in navdušujoče zamisli teptajo nekatera grda dejstva. Če upoštevamo davčne želje in interese, potem državi zmanjka okoli 120 milijard tolarjev prihodkov na letni ravni. Te proračunske luknje ne moremo kratkoročno odpraviti z znižanjem javnih izdatkov, zato država potrebuje preoblikovanje davčnih virov. Izhodiščni reformni predlog je tukaj že nekaj časa jasen. Predvideva povišanje obdavčitve potrošnje v obliki enovitega davka na dodano vrednost (DDV).

In tu se je zapletlo s sindikati, ki so v tem prepoznali grožnji zvišanja cen in padca realne blaginje spodnjih in srednjih slojev prebivalstva. Nenavadno, toda reformisti in predsednik vlade so povsem spregledali junijsko opozorilo vodilnega sindikalista Dušana Semoliča. Njegova napoved je bila nenavadno točna. Usoda davčne reforme bo odvisna od bitke za javno mnenje in ne toliko od argumentirane razprave zagovornikov in nasprotnikov enotne davčne stopnje.

To pa preprosto pomeni, da bodo prihodnje mesece pomembne predvsem interpretacijske razlike in politična semiotika. Kaj pravzaprav razumemo z enotno davčno stopnjo in kako jo bomo razlagali? Teoretični argumenti bodo pri tem še najmanj pomembni. Optimalnega obdavčenja, ki bi zagotovilo potrebno učinkovitost, želeno pravičnost in čim nižje administrativne stroške, ni mogoče določiti po teoretski poti. Potrebujemo politični dogovor. Toda o čem? V sistem enotne davčne stopnje namreč lahko vključimo vse davke ali samo nekatere. Če primerjamo naš predlog reforme z davčnimi spremembami v baltskih državah (Estonija, Litva, Latvija), potem je sedanji vladni predlog gospodarskih reform širši. Vsebuje namreč enotno davčno stopnjo vseh treh najpomembnejših davkov, davka na dodano vrednost, dohodnine in davka od dohodka pravnih oseb. S tega vidika je naš predlog po obsegu primerljiv zgolj s slovaško davčno reformo iz leta 2004. Na drugi strani imajo Danci na primer enotno stopnjo DDV, nimajo pa davčnega sistema, ukrojenega z enotno davčno stopnjo. Takšna je bila pred časom zmotna razlaga našega predsednika vlade.

Za politično razpravo v Sloveniji bo postalo odločilno, kako razlagati mejo, kje se začenja sistem enotne davčne stopnje. Če je to za sedaj postala politična anatema in fronta, kjer sta obe strani, zagovornikov in nasprotnikov, trdo vkopani, potem sta samo dve možni rešitvi. Lahko jo ohranimo in tvegamo davčno bitko do končnega zmagovalca ali poraženca. Druga možnost pa je, da zadeve delno spremenimo. Če namreč ohranimo enotno davčno stopnjo samo v enem delu (že danes jo imamo v cedularni obdavčitvi kapitalskih dohodkov), drugje pa jo umaknemo, lahko obe strani razmere interpretirata kot svojo politično zmago.

Formalno vztrajanje pri enotni davčni stopnji za tri ali štiri temeljne davke je politično nesmiselno in ekonomsko nelogično početje. Davki so po pomenu, obsegu davčnih osnov in merljivih ekonomskih ali socialnih učinkih povsem različni in nimajo pravega skupnega imenovalca. Poleg tega še tako obsežen sistem enotnega (proporcionalnega) obdavčenja pozna vrsto posebnosti. Tu so trošarine za tobak, alkoholne pijače, naftne derivate in tudi avtomobile, pa posebna področja, kot so igre na srečo in igralniška industrija. Sem lahko štejemo posebnosti kmetijstva, sila različnih socialnih prispevkov ali pa tudi lokalne posebnosti kakšnih podjetniških con. Bodo posebnosti veljale tudi za turizem ali kulturo, za obdavčitev cerkve ali drugih pomembnih družbenih skupin? Kje so torej meje "različnosti" in kje tiči merilo "enotnosti" davčnega sistema?

Politična evolucija mnenj je že na obzorju. Enotna davčna stopnja je še včeraj pomenila "mantro" reformne doktrine. Danes bi se ji vedno raje izognili. Slovaški zgled je postal slovenska posebnost, enotna davčna stopnja ni več Arhimedova točka vladne reforme. Vlada, njen prvi in tudi novi razvojni minister iščejo pravi politični prostor sistemske obvoznice.

Minister Janez Podobnik je ostal zvest družinskemu izročilu, ko je prvi ponudil priročno in kajpada inteligentno rešitev. Vlada je za enotno davčno stopnjo prav zato, ker je ta različna. Določiti moramo samo še davčno tipologijo (kateri davki) in politično apologijo (kdo verjame komu) in svet bo rešen neprijetne nadloge. Morda pa bo vrnitev k zdravi pameti postala novo reformno sredstvo za povečanje blaginje ljudi.