trgovina / Saj nismo Lurd!

Na Brezjah se komerc prične, še preden romar sploh odpre vrata avtomobila, saj ti turistično društvo v trenutku drpne štiristo tolarjev za parkirnino (je pa res, da se parkirni listek zaveže, da bodo šla sredstva "za urejanje okolja", kolikor široka definicija to pač je). Čeprav je bila božična nedelja, se je seveda nabralo občutno manj obiskovalcev svete maše kot na vrhuncu poletne sezone, ko celoten perimeter dobesedno vrvi od potencialnih mušterij. Temu primerno se je prilagodila tudi ponudba. Poleti se je mogoče odločati med celo kopico štantov, ki ponujajo od milnih mehurčkov do fluorescenčnih plastičnih vodnih mitraljezov (ko se pozanimaš, če imajo tudi kondome, postanejo prodajalci tako zoprni, da ne vprašaš ničesar več), v adventni ledenici pa vztrajajo samo tisti najbolj fokusirani štanti z verskimi spominki. Kočice, v bistvu male trafike, so postavljene v eno samo ravno črto. O ciganih, ki v toplejših dneh radi preplavijo prizorišče in ponujajo vsakovrstno robo, ni decembra ne duha ne sluha.

Ravna črta trafik se začne z edino, ki ne prodaja krščanske ikonografije. Gospod Bojan, ki med sušnimi trenutki (torej med mašami, ko so vsi navzoči zbrani v cerkvi streljaj stran) vedri v bližnjem baru, na tem mestu prodaja že dvajseto leto. Srčiko njegovega biznisa predstavlja tiskanje imen na raznobarvne majice s kratkimi rokavi, na katerih so odtisnjeni prisrčni motivi, kot je recimo medvedek na traktorju. Poleg tega je mogoče kupiti celo paleto malih plišastih stvari in čisto praktičnih artiklov, kot so na primer denarnice in obeski za ključe v obliki nogometne žoge. "Če nas slučajno res zaprejo, mi gre takoj osemdeset ... no, ajde, recimo sedemdeset odstotkov celotnega prometa! Ampak sedemdeset pa čisto zagotovo!" je nedvoumen na vprašanje, kaj bi stoodstotno dosledno upoštevanje referendumske zapovedi pomenilo za njegov konkretni kšeft: "In to konkretno pomeni, da grem lahko kot samostojni podjetnik mirno na zavod za zaposlovanje."

Na srečo je precej trdno prepričan, da zadeva ne bo šla skozi, vsaj ne v celoti. "Tako kot je bilo zastavljeno, je skregano s tržno ekonomijo. In ne govorim samo za Brezje - pa saj vendar ne moremo sredi sezone zapreti celotne obale!" Kar se tiče velikih prodajalnih centrov, je reč po njegovem drugačna: "Jaz sem iz Radovljice in je tam čisto dovolj, da je ob nedeljah odprt eden. Za vas v Ljubljani ne vem, koliko jih rabite ... Mi pa ni prav, da se kruh prodaja na bencinskih črpalkah!" Zakaj? "Ker tja ne sodi."

Kolikor se je pogovarjal z delavkami v velikih nakupovalnih središčih, velja, da za višje vrednotene delovne ure vsaka z veseljem dela ob nedeljah. Osebno nima nobenega problema s tem, da mora delati konec tedna. V bistvu mu tako celo ustreza, saj ga v nedeljo - ko je povsod gneča - ne spravite na Bled ali na kakšno podobno turistično destinacijo. Ker je čez vikend priden, je potem med tednom štiri dni prost, kar mu absolutno paše. Na referendumu je glasoval proti zaprtju trgovin.

Par korakov naprej prodaja gospa Minka, katere štant je v celoti posvečen podobam Jezusa, Marije in drugih nosilcev veselega oznanila. Gospa se strinja, da bi ji nedeljsko zaprtje nedvomno povzročilo izpad vsaj šestdesetih odstotkov prometa. "To je stvar delavk in sindikata. Res ne vem, zakaj je bil sploh potreben nek referendum. Gre za vprašanje posameznika in delovnega kolektiva. Če ti ni všeč delat ob nedeljah, pojdi kam drugam. Marsikdo dela ob nedeljah, pa se zanj ne organizirajo nobeni referendumi. Navsezadnje - saj je treba recimo na kmetiji tudi ob nedeljah zjutraj v hlev!" Referenduma se sama ni udeležila, tako so se v bistvu dogovorili doma, ker se jim to ni zdelo primerno: mož je vzdrževalec in je ob nedeljah pogosto dežuren, s tem da se mu za to ne izplača prav noben dodatek k plači. Ura dela je ura dela.

Naslednja je gospa Marinka, ki je sicer v pokoju, a mora shajati s tako nizko penzijo, da ji tovrstni nedeljski bonusi še kako prav pridejo - še posebej, če hoče kaj dati vnučkom. Ekstremna interpretacija referendumske volje bi ji to možnost odščipnila, saj bi jo prikrajšala za tričetrt prodaje. "Denarja itak nimam, da bi hodila ob nedeljah na nevemkakšne izlete, tako da čisto rada pridem sem prodajat." Kaj pa veliki trgovski centri? "Danes so ženske-mamice zaposlene recimo od sedmih do štirih, službe pa od človeka nasploh zahtevajo mnogo več kot pred recimo dvajsetimi leti. Kdaj pa naj grejo po nakupih, če ne v nedeljo? Kar pa se tiče prodajalk, jih poznam kar nekaj, in vse grejo z veseljem delat v nedeljo ... če se jim to seveda plača." Na referendum ni šla, ker se ji je zdel "brezvezen".

Zgodba se potem ponovi s čisto vsemi nadaljnjimi gospemi, le da so - ker so pač malo starejše - precej bolj nezaupljive in nekooperativne, vse do zadnje ženice z ruto, ki prodaja v neposredni bližini cerkve in bevskne, da v Interšpar ne hodi, drugo je pa "ne zanima". Konkurenco razpelom in svečam dela gospod Ludvik, ki prodaja najrazličnejše kreme - od anticelulitične do ognjičeve. "Čudežev seveda ne delajo, olajšajo pa lahko marsikaj," se nasmehne in pove, da se mu zdi vse skupaj ena grozljiva zmešnjava. Če mu prepovejo prodajati v nedeljo, se bo moral povsem preusmeriti, kar bo precej nerodno, saj ima doma familijo. Na Brezjah vsako nedeljo (in poleti vsak dan) prodaja že tri leta in najpomembneje se mu zdi, da si je v tem času ravno pridobil zaupanje stalnih strank.

"O tem so na državni ravni diskutirali predvsem ljudje, ki ne vejo najbolje, kaj nedeljsko delo sploh je. SEVEDA bi bil raje v nedeljo doma pri družini, a če je to moj ključni vir dohodka ..." Na referendum ni šel - in sicer zato, ker je stal na tem istem mestu in delal. "Delati ob nedeljah ni naš luksuz, ampak nas v to sili preživetvena nuja. Kdor v to ni neposredno vključen, lahko seveda na veliko pametuje, a če se samo poskusi postaviti v naš položaj ..." Vse so zakuhali politiki. "Nekaj morajo delati, zato delajo neumnosti. Ni logike, ni razmišljanja."

Nuja preživetja

Tiste gospe, ki se z mano niso hotele pogovarjati, so mi svetovale, naj se obrnem neposredno na turistično društvo. "Mučimo se za turizem - naj zaživi, naj zacveti! - po drugi strani pa ga takole zatiramo z referendumi in odločitvami vlade!" mi je po telefonu povedala ognjena gospa po imenu Marinka Kavčič, ki sama zase pravi, da je na društvu maedchen fuer alles, saj je nabavna za vse spominke, poslovodja, računovodja in še tajnica v eni osebi. "K nam hodijo ljudje ob nedeljah. Med tednom pride mogoče kak avtobus - med tednom nimamo komu prodajat! Saj vendar nismo Lurd! Mi smo Brezje in k nam pride v celem letu toliko ljudi kot v Lurd v enem dnevu. Slovenija je ratala ena taka butasta država: zdaj od ljudi slišim, kako v tujini - recimo v Italiji! - ob nedeljah odpirajo trgovine, ker pričakujejo naval ljudi iz Slovenije."

Prepričana je, da je danes že marsikomu žal, da je sploh šel na referendum. "Delavci so najprej pomislili - fino, ob nedeljah bom prost! Ampak realnost je taka, da se delavke borijo med sabo, katera bo lahko delala po zvišani urni postavki! In še nekaj vam povem: tiste družine, ki so bile doslej navajene hoditi v gigantske nakupovalne centre, ne bodo zdaj kar naenkrat začele hoditi v cerkev - samo zato, ker so interšpari in merkatorji zaprti." Grozno se ji zdi tudi, kako nerazločne in dvoumne informacije prihajajo do človeka prek medijev od predstavnikov oblasti. "Sindikalisti pa tudi! Samo v ospredje se rinejo, naredijo pa nič! Raje bi uredili, da lahko ljudje več delajo za višje plače! Te so absolutno prenizke. S trgovsko plačo se pri nas pogosto ne da živeti."

Ravno tisto božično nedeljo, ko smo Brezje obiskali mi, je bil bližnji minimarket Krona - v bistvu samopostrežna trgovina, kjer si lahko romarji kupijo osvežitev - brez konkretnejšega obrazložila zaprt, kar je škoda: na ta dan bi lahko gotovo vknjižil skrajno nadpovprečen promet. Prodajalcem spominkov v trafikah je prišel vesel božič zaželet eden izmed patrov in za konec sem za mnenje povprašal še njega, a se je nakremžil, da nima to absolutno nobene zveze z njim. In že ga ni bilo več.