Med robustnostjo in občutljivostjo

Z globalnega političnoekonomskega vidika je bilo leto 2005 ugodno. Svetovna gospodarska rast je bila s 5 % robustna in relativno visoka. Poganjale so jo predvsem Kitajska in ZDA, pa tudi EU in Japonska sta se postopoma prebudili. Neprofitna organizacija Freedom Hause je s svojim političnim indeksom svobode namerila demokratični napredek v 27 državah globalnega sveta. Zato je leto 2005 razglasila za politično najuspešnejše v zadnjih treh desetletjih.

Seveda reči niso tako preproste. Svetovni gospodarski rasti grozi v naslednjih letih popoln energetski kolaps, če se tehnološko, poslovno in politično obvladovanje naftnega biznisa ne bo radikalno spremenilo. Bušistična vladavina v ZDA je kljub izvrstnim ekonomskim rezultatom izgubila zaupanje ljudi. Kitajska je v letu ekonomskega razcveta ohranila družbo z visoko politično represijo, polno socialnih in ekoloških katastrof. Rusija s surovinami in energenti vse bolj kroji politično usodo širšega evroazijskega prostora. Tudi EU je z zavrnitvijo ustavne listine in klavrnim razvojnim proračunom 2007-2013 zabredla v eno najresnejših političnih kriz.

Leto 2005 je torej postreglo z ekonomsko robustnostjo. Toda hkrati tudi s povečanjem politične občutljivosti. In negotovo prihodnostjo. Volilci v EU so jasno pokazali, da cenijo socialno varnost in gospodarsko rast. Francoski poulični nemiri mladih in zamenjava oblasti v Nemčiji so hkrati pokazali na globljo socialno in fiskalno krizo evropske države blaginje. Leto 2005 je za EU čas nujne streznitve. Ni lahkih rešitev in konec je francosko-nemškega slepila.

Evropska kriza politične legitimnosti je zgolj posledica teh procesov. Barrosova ekipa komisarjev je povsem izgubljena v vesolju evropskih interesov. Nemčija in Francija sta predsednika Evropske komisije v glavnem ignorirali, Blair pa je v drugi polovici leta 2005 želel EU skrčiti na najmanjši skupni imenovalec. Toda evropsko vprašanje ni več, kaj je treba storiti, temveč kdo naj bo nosilec sprememb in kako izpeljati želene reforme. Sveži politični obrazi v Berlinu, Varšavi, Bratislavi in tudi v Sloveniji so zgolj dokaz, da je evropski politični razred v resni krizi. In da z gospodarskimi reformami šele išče prave rešitve.

Slovenijo v letu 2006 čakajo tri temeljne naloge. Prva zadeva ohranitev makroekonomskih ravnotežij, ki jih zapoveduje sprejem evra v začetku leta 2007. Druga se nanaša na pripravo strukturnih reform, ki jih je vlada v letu 2005 razmeroma nespretno napovedala. Tretjo opredeljuje sposobnost podjetij in državne uprave, da bodo izpeljali razvojne premike. Odločilna pa bo njihova medsebojna kombinacija. Za vlado Janeza Janše bo to vsekakor prvo leto prave politične in ekonomske preizkušnje. V letu 2005 so vlada in njeni reformni protagonisti slikali razvojne zadrege Slovenije, celo nekakšno krizo države. Zbudili so pričakovanja in sedaj morajo ponuditi nekaj, kar kratko malo deluje bolje kot sedanji sistem.

Makroekonomski okvir je še najmanj problematičen. Slovenija je že konec leta 2005 izpolnila vse maastrichtske kriterije za sprejem evra in nobenih resnih nevarnosti ni, da bi jih letos uspeli porušiti. To je pomembno izhodišče. Ne samo zaradi možnega prevzema evra, kar bo na koncu odvisno od politične odločitve ECB, temveč predvsem zaradi domačih strukturnih reform. Strukturnih reform ni brez makroekonomske vzdržnosti. Konec leta je prišla še danajska ponudba EU in njenega novega proračuna. Slovenija postaja izrazita neto prejemnica evropskih sredstev (0,9 % BDP). In to bo vladi v naslednjih letih omogočilo zapolnitev želene razvojne vrzeli, če se bo učinkoviteje kot doslej opremila z razvojnimi projekti in lastnimi finančnimi viri.

Slovite strukturne reforme bodo letos dobile konkretnejše oblike. Središčna ekonomska ideja o zamenjavi davčnega sistema in davčnih virov se je politično spridila že lansko leto. Minister Damijan bo zato moral bolj poudariti reforme države blaginje (zdravstvo, pokojninski sistem, socialni transferji). Od tod gre pot do EDS in ne obratno. Pri tem pa je bistveno vsaj dvoje. Pretirano makroekonomsko eksperimentiranje z davki lahko vodi do asimetričnih šokov in povzroča neželene inflacijske pritiske. In to v občutljivem obdobju uvajanja evra. Če je makroekonomska stabilnost doslej skrita podpora reformam, lahko postane tudi njen povsem odkrit in nevaren nasprotnik.

Ključne bodo spremembe na ravni podjetij. Še bolj usodna pa bo menedžerska sposobnost državne administracije, da servisira spremembe. Toda prav tu so težave največje. In šele tukaj bomo kmalu začutili posledice kadrovskega in lastninskega lomastenja v letu 2005. Spomnimo se dveh aktualnih izkušenj konec prejšnjega leta.

Naftna kriza v letu 2005 je pokazala, kako je šest velikih naftnih družb razdelilo dve tretjini izjemno visokih dobičkov za dividende in ne za prepotrebne investicije v naftno infrastrukturo. Tudi reformisti in vlada pri nas pričakujejo, kako bodo davčne razbremenitve podjetij same po sebi prinesle nove investicije, zaposlovanje in rast. Pričakovanja o racionalnem obnašanju subjektov in dolgoročnih interesih lastnikov kapitala so torej bolj iracionalna kot realna.

Nič manj zgovorna ni tragična zgodba o smrti treh deklet v Spodnjih Pirničah. Pustimo ob strani razprave o neprijetnih posledicah pretirane podjetniške svobode. Pomembnejša in ključna je pri tem popolna blokada pravne države. Odpovedale so občinske institucije, državne inšpekcijske službe, sodstvo in policija. Nihče od vpletenih ni ponudil odstopa, nihče od ministrov ni zahteval odgovornosti. In ni je reforme ter reformatorjev, ki bi lahko preživeli v takšni gnilobi državne administracije in ob tako orjaškem sprenevedanju političnih elit.

Sociolog Matej Makarovič je pred dnevi za leto 2006 napovedal dokončno slovo od dveh mitov - nenadomestljivosti menedžerskih elit in partitokracije pri vodenju družbe. Najbrž je pri tem okusil nevidne skrivnosti razodetja in posebno radost učenosti. Še verjetneje pa se je s Thomasom Morom pravkar napotil v deželo Nikjer.