Menedžerski pristop

Sredi lanskega novembra je umrl Peter Drucker. Vodilni mislec sodobnega menedžmenta in podjetniških sprememb v sodobni družbi. Njegove ideje o konkurenčnih strategijah, prebujanju podjetniške ustvarjalnosti, timskem delu, družbeno odgovornem ravnanju podjetij in državnih birokratov so nenavadno "vroče teme" v sedanjih reformskih procesih.

Druckerjeva dediščina je v bistvu preprosta. Prepričan je bil, da je menedžiranje najpomembnejša funkcija sodobne družbe. Če jo želimo spremeniti, potrebujemo predvsem dobre menedžerske pristope. Z njimi spodbujamo ljudi, da sledijo načrtovanim ciljem in si prizadevajo za učinkovito doseganje rezultatov.

Če torej želimo spreminjati ekonomski sistem, potrebujemo dinamično razumevanje sprememb. Drucker je ponudil menedžersko paradigmo. Makroekonomisti, vpeti med neoschumpeterinsko in neoavstrijsko šolo, prisegajo na bolj kompleksno in zapleteno evolutivno analizo ekonomskih sprememb. Če želimo izboljšati blaginjo ljudi v tržni družbi, potrebujemo nenehne institucionalne spremembe. In takšne ukrepe ekonomske politike, ki spodbujajo tržne procese. Menedžerske metode k temu dodajo predvsem praktične napotke, kako to izpeljati najbolj praktično in učinkovito. V obeh primerih pa s tem zapuščamo steze dinamične analize splošnega ravnotežja, s katerim ekonomisti običajno pojasnjujejo in želijo voditi spremembe v ekonomskih sistemih.

Politika po logiki reči podcenjuje menedžerski svet in njegove metode dela. Verjame v moč sprememb od zgoraj navzdol. Zanaša se na vpliv, ki ga lahko ima prek medijev in drugih komunikacijskih vzvodov na javno mnenje. Toda to so preveč preprosta orodja, da bi bila uspešna. Menedžerski svet je v zadnjih petnajstih letih razvil natančne metode, kako učinkovito voditi spremembe v organizacijah in kako pri tem celo uspeti.

Danes vsi politiki, od EU do njenih članic, govorijo o učeči se družbi, doseganju konkurenčnih prednosti, rasti in blaginji ljudi. Pri upravljanju in vodenju države uporabljajo poslovni jezik, toda ne obvladujejo poslovnih metod vodenja. Le redki sploh vedo, da obstajajo dobra menedžerska orodja, ki nam lahko pri tem pomagajo. In država je organizacija, ki se načeloma zgolj po velikosti in kompleksnosti razlikuje od podjetja. Orodja in načini menedžiranja pa so povsod enaki, kot je dokazoval Drucker.

Slovenske socialnoekonomske reforme so pri tem na začetku poti. Toda na odločilnem križišču. Dobro leto je vlada kot vrhnji menedžment države prepričana o nujnosti reform in prisega na radikalnejše spremembe v družbi. Oblikovala je skupino, ki je prek poletja pripravila idejno zasnovo reform. Z novim letom imamo posebno ministrstvo za pripravo, spodbujanje in koordinacijo reformnih sprememb. Do tod so reči navidezno skladne z vodilnimi principi menedžiranja organizacijskih sprememb. Toda vse bolj se zdi, da slovenski "ples sprememb" (takšen je mimogrede naslov knjige Petra Sengeja, vodilnega teoretika učeče organizacije) ne temelji na dobrem poznavanju menedžerske teorije.

Vlada in ministrstvo za reforme sledita načrtovanemu scenariju. V naslednjih treh mesecih bomo dobili kvantitativno makroekonomsko analizo reformnih sprememb. Z njimi bo natančneje določeno, kaj kdo pridobi in kje kaj izgubimo pri uveljavljanju temeljnih reformnih ukrepov. To bo nekakšen kronski dokaz, da so splošne koristi reforme večje od morebitnih stroškov na posameznih področjih. Ker nihče ne bo imel primerljivih nasprotnih dokazov, bo s tem vlada imela tudi močno orožje proti reformnim nasprotnikom. Sledi širok nabor novih zakonov in ukrepov. Ti bodo kot parni valjar odprli tako široko fronto sprememb, da jim ne bo mogoče slediti, kaj šele se jim upreti.

Preigrali bomo evropski vzorec širitve. Tu so bile pristopne spremembe tako hitre in široke, da ljudje preprosto niso imeli druge možnosti izbire. Toda EU je hitro doživela pravo lekcijo. Krizo politične legitimnosti in popolno paralizo reformnih sprememb. Razlogi pa so vsaj v eni točki preprosti in pričakovani. V Bruslju niso razumeli zakonitosti menedžmenta sprememb. Toda pri vodenju tako kompleksnega in razglašenega orkestra, kot je EU, so takšne napake delno še opravičljive. Manj prizanesljivi smo lahko do slovenskih izkušenj. Tu smo po velikosti in obsegu reform domala primerljivi z vodenjem sprememb kakšne velike transnacionalne korporacije.

Jack Welch je sredi osemdesetih let pri General Electricu ponudil preprosto in še danes uporabno formulo. Za učinkovit razvojni zasuk družbe potrebujemo najprej spremembo poslovne kulture. Gre za spremembe vrednot, ki združijo ljudi okoli skupnih ciljev. Drugi pogoj je politični konsenz. Gre za doseganje dogovora med interesnimi skupinami v podjetju. In šele na tretjem mestu je potem praktična izvedba ukrepov, kjer gre bolj za tehniko uravnavanja poslovnih procesov. Vrednote, politični konsenz, reinženiring. To so trije strogo določeni zaporedni koraki.

Pri nas pa je vrstni red obrnjen. V ospredju je skrb za tehnične spremembe ekonomskega sistema in dokazovanje, kako obvladujemo makroekonomsko mehaniko in abstraktne mentalne modele. Politični konsenz vladni reformatorji razumejo kot način poučevanja in ne medsebojnega učenja. Izhodiščni vrednostni sistem in delitev vizije pa so vsi povsem zanemarili. In to je bistvo problema. Vodilni ekonomisti v reformni skupini ne poznajo menedžerskih tehnik vodenja sprememb. Prvi minister kot vodja družbene reorganizacije sicer pozna in razume koristne napotke Carla von Clauseuwitza, toda to je le del zgodbe. Vse skupaj je premalo za pravo razumevanje in učinkovito vodenje sprememb.

Precej je že zamujenega. Družba je vrednostno razklana in daleč od skupnega prepričanja o splošni koristi reform. Političnega konsenza ni niti na obzorju, vsaj dokler bo trajala brezkompromisna prerazdelitev družbene moči. In reformnih sprememb z vrha preprosto ni mogoče izpeljati. Nihče ne razume preproste resnice. Ljudje načeloma ne nasprotujejo spremembam, toda ne želijo se spremeniti. Zato je vodenje sprememb najprej vizija. Vizija, ki prepriča in združuje. Vse drugo je tehnika. Veste, kaj je bila zadnja, neuresničena želja Petra Druckerja? Napisati knjigo o menedžiranju nevednosti.