Utišane žrtve in rešeni sekretar?

V četrtek dopoldne je državni sekretar za evropske zadeve Marcel Koprol vlado zaprosil, naj ga razreši s položaja. Vlada je njegovo željo upoštevala in ga sporazumno razrešila. Začasno ga bo nasledila Katja Rejec Longar, maja pa bo ta visoki funkcionarski položaj pripadel Janezu Lenarčiču, ki je bil v 90. letih sekretar pri slovenski misiji pri ZN, nekaj časa tudi državni sekretar v Drnovškovi vladi, od leta 2003 pa vodi stalno predstavništvo pri Ovseju, zato se zdi, da mu zunanji minister Dimitrij Rupel zaupa.

Bolj kot dejstvo, da je Janševa vlada izgubila še enega državnega sekretarja, pravzaprav "ministra" za evropske zadeve, in to potem, ko je bil na položaju le eno leto, so javnost razburila ugibanja o tem, zakaj je Koprol sploh odstopil. S položaja je namreč odšel le teden dni zatem, ko so Slovenske novice objavile vest, da naj bi spolno nadlegoval vsaj štiri sodelavke, doma in v Bruslju, kjer se je zaradi narave dela pogosto zadrževal. Nadlegovane delavke naj bi skušale svojo stisko, nemoč in ogorčenje nad vedenjem državnega sekretarja najprej urediti interno, vendar naj bi pri nadrejenih namesto na razumevanje naletele na posmeh in naslajanje. Kot so še zapisali v Slovenskih novicah, naj bi se delavke nadlegovanju zato odločile upreti izven ustanov, v katerih so zaposlene.

Koprol seveda uradno ni odstopil zaradi očitkov o spolnem nadlegovanju. Kot je novinarjem povedal vladni tiskovni predstavnik Valentin Hajdinjak, naj bi ga k temu privedli "osebni razlogi". Te je v kratkem poročilu za javnost predstavil sam Koprol. Uradno naj bi se poslovil zato, ker ga je Janševa vlada po izvolitvi potegnila iz diplomacije, da bi ji pomagal pri zaključku pogajanj o naslednjem petletnem proračunu EU, in ker je uspešno "izpolnil pričakovanja", si je zaželel kariero spet nadaljevati v diplomaciji. Argument je, milo rečeno, nenavaden. Slovenija se pravkar pospešeno pripravlja na predsedovanje EU, ki nas čaka januarja 2008. Ker bomo prva od novih članic EU, ki bo vodila bratovščino, je to za Slovenijo velika čast. Gre tudi za ogromen projekt, celo za največji slovenski projekt doslej. Gre torej za velik izziv, priprave nanj pa je do sedaj vodil prav Koprol. Nenavadno je torej, da se je Koprol prav zdaj odločil izzive iskati drugje. In to ravno na zunanjem ministrstvu, kjer bo moral spet sodelovati z zunanjim ministrom Ruplom, o katerem je imel v preteklosti, sploh ko je bil še kolumnist Slovenca, veliko povedati. Nekateri zato napovedujejo, da naj se mu v novi službi ne bi obetala ravno visoka funkcija. Drugi mu, nasprotno, napovedujejo veleposlaniški položaj.

To so torej uradni razlogi za odstop državnega sekretarja Koprola. In zanimivo je, da so ti skorajda preglasili veliko bolj skrb zbujajoče neuradne razloge za njegov odstop. Čeprav je že samo dejstvo, da je Koprol odstopil le teden dni po javnem razkritju očitkov o domnevnem nadlegovanju, več kot zgovorno, so se mediji večinoma zadovoljili z vladnim pojasnilom, da Koprolov odstop nima nobene zveze s to zgodbo. Razloge so večinoma iskali drugje, predvsem v tem, da naj bi ga spodnesel Rupel, ki naj bi želel dobiti pomembnejšo funkcijo pri pripravah na predsedovanje EU. Morda je to celo res del zgodbe. A nikakor ne gre prezreti bistva. Razkritja očitkov o spolnem nadlegovanju. Če namreč ti držijo, naj bi Koprol kršil spolno nedotakljivost podrejenih delavk, obenem pa naj bi zlorabil tudi svoj šefovski položaj. Kazenski zakonik takšno ravnanje opredeljuje kot kaznivo, zanj pa predvideva do triletno zaporno kazen. Nenavadno, da je na ta, ključni del zgodbe še najbolj opozoril tuji medij, hrvaški Jutarnji list.

Koprola smo sicer že v prejšnji številki Mladine vprašali, ali očitki o tem, da naj bi spolno nadlegoval podrejene, držijo. Odgovor so nam posredovali iz vladne službe za evropske zadeve, kjer so zapisali, da "državni sekretar za evropske zadeve Marcel Koprol ni na delovnem mestu v Ljubljani ali v Bruslju nikogar od zaposlenih nadlegoval, zahteval od njih določen stil oblačenja ali celo izsiljeval spolni odnos". Koprol naj bi zato razmišljal o civilni tožbi zoper Slovenske novice.

Iz neuradnih virov pa je slišati drugačne informacije. Več med seboj nepovezanih virov nam je povedalo, da naj bi do nadlegovanja res prišlo. Nadlegovanih naj bi bilo več uslužbenk. Slišali smo celo, da naj bi bilo to znano večjemu krogu ljudi. Vendar pa naj o tem doslej nihče ne bi bil pripravljen javno spregovoriti. Niti tisti, ki naj bi za to "le" vedeli. Niti tisti, ki naj bi bili deležni nadlegovanja. Domnevne žrtve naj bi, potem ko naj bi njihova stiska naletela na gluha ušesa, z razkritjem zgodbe preveč izgubile. Službe sicer morda ne takoj, zaupanje delodajalca - ne le Koprola, ampak tudi drugih predstavnikov vlade - pa bržkone takoj. V kako veliki stiski naj bi se znašle domnevno nadlegovane delavke, pove podatek, da tudi po Koprolovem odhodu niso bile pripravljene govoriti o njegovih domnevnih dejanjih. Čeprav naj bi se pomoč odločile poiskati pri policiji oziroma pravosodnih organih.

Čemu molk?

Umaknjene prijave?

Razlog bi morda lahko poiskali v tem, da uradni viri trdijo, da naj doslej ne bi bila vložena niti ena prijava zoper Koprola. Ko je Hajdinjak sporočil novico o Koprolovem odhodu, je dejal, da je vlada preverila, ali so bile proti Koprolu vložene kakšne ovadbe, in da po njihovih podatkih teh ni niti v Sloveniji niti v Bruslju.

Neuradni viri pa zatrjujejo, da naj bi vseeno obstajala vsaj ena prijava. Slovenska policija in tožilstvo sta to zanikala. S policije so nam sicer zaradi varovanja Koprolovih osebnih podatkov posredovali le telefonski odgovor, ne pa tudi pisnega. Nekateri pa ob tem opozarjajo, da naj ovadb ne bi bilo več možno najti predvsem zato, ker naj bi bile kmalu zatem, ko so bile vložene, umaknjene. Ker naj bi se odločili zadeve urediti od "znotraj". Če je do tega res prišlo, je zgodba še toliko hujša. Če to drži, naj bi bile namreč domnevne žrtve izpostavljene dodatnim pritiskom, Koprolov delodajalec pa naj bi se odločil namesto žrtev zaščititi napadalca. Da zadeva ne bi prišla v javnost, naj bi skušal po eni strani poskrbeti Darko Njavro, nekdanji pripadnik specialne brigade Moris, zdaj pa strokovnjak za varnost v Železniškem invalidskem podjetju, ki naj bi delavke v Bruslju prepričeval, naj ne vložijo ovadb. Domnev ni zanikal. Eden izmed dobro obveščenih virov pa nam je povedal tudi, da naj bi vsi, ki naj bi karkoli vedeli o domnevnem nadlegovanju, tudi domnevno nadlegovane delavke, dobili navodilo, da o tem ne smejo govoriti. Kazniva dejanja naj bi bilo bolje pomesti pod preprogo in zadevo rešiti potiho, kot pa javno "oblatiti" nekdanjega diplomata, ki naj bi mu bilo zaradi razkritja zgodbe zelo neprijetno.

Ali naj bi bile prijave umaknjene potem, ko so bile že podane na policijo? Na policiji smo povprašali o tem, vendar so nam povedali le, da tega ne morejo preveriti, ker bi za to potrebovali več informacij o prijavi. Recimo, kam natančno je bila prijava poslana. V evidencah pa, kot trdijo, tudi po večkratnem preverjanju ovadbe zoper Koprola ne beležijo.

Še bolj nenavadno se je končalo preverjanje v Bruslju. Tja smo poklicali takoj po objavi zgodbe v Slovenskih novicah, a so nam na notranjem ministrstvu oziroma policiji ter na pravosodnem ministrstvu zanikali, da bi prejeli prijave zoper Koprola. To je zanikal tudi tiskovni predstavnik tožilstva Jos Colpin. Ko smo ga prejšnji teden ponovno poklicali, je Colpin, sodeč po pogovoru v ozadju, že vedel, da nas spet zanima "minister" Marcel Koprol. Znova nam je zatrdil, da prijave zoper Koprola v njihovi bazi podatkov ni. Zanimivo pa je, da je medtem uslužbenec prvostopenjskega bruseljskega sodišča dopisnici RTV Slovenija, ko mu je ta črkovala Koprolovo ime in povedala, da naj bi se ovadba nanašala na spolno nadlegovanje, povedal, da takšna prijava obstaja. Za več informacij naj bi bil pristojen Jos Colpin. Ta pa je dopisnici, tako kot nam, dejal, da takšna ovadba ne obstaja. In da se je se uslužbenec, s katerim je govorila prej, verjetno zmotil.

Medtem so se pojavile informacije, spet povsem neuradne, da naj bi dobile domnevne žrtve denarno odškodnino za molčečnost. Koprolov odstop naj bi razumele kot konec zgodbe o nadlegovanju. A če je do nadlegovanja res prišlo, in več sogovornikov temu pritrjuje, potem zgodba še zdaleč ni končana. Če je bil domnevni nadlegovalec le premeščen na drugo delovno mesto, bo tam lahko nadaljeval svoje početje. Tako se zdi, da v nasprotju z odmevnimi seksualnimi škandalčki, kakršen je bil svingerski primer poslanca SD Aurelia Jurija, kjer poslanec ni storil nič kaznivega, razen tega, da je za nekaj tisočakov obremenil parlamentarni telefon, mnogo resnejši primeri spolnega nadlegovanja ostajajo tabu, pri katerem je treba poskrbeti predvsem za to, da se v javnosti ne omadežuje ime domnevnega nadlegovalca.