Vzajemno ogledalo

Zavarovalnica Vzajemna postaja v zadnjem mesecu izvrstno ogledalo slovenskih političnoekonomskih razmer. Tranzicijske zablode preteklosti, institucionalna zmeda sedanjosti in svojevrstna podoba prihodnosti. Vzajemna kot prispodoba slovenskega "casino kapitalizma". Z njim v politični ekonomiji opisujemo sistem tržne ekonomije brez pravih vzvodov nadzora. Prevlado podjetniškega zasebnega tveganja nad moralo socialne solidarnosti.

In prav ta nebrzdanost tržne igre in podjetniških tveganj povzroči nepozabno uglašen politični intervencionizem. Politična opozicija in vladna stran sta na istem bregu reke. Nasprotniki so podjetniški kapital, poslovni lobiji in tržna svoboda odločanja. Država proti Vzajemni, politika proti ekonomiji. Nenavadna in navidezno nepričakovana ekonomska freska nove politične zgodovine.

Na njej sta enako dobro pomešani dolgoletno slepomišenje levosredinskih vlad pod vodstvom LDS in diletantizem sedanje Janševe vladne administracije. Vzroki za navidezno presenetljiv zaplet z Vzajemno so stari dobro desetletje. Vlada je na začetku devetdesetih let skušala reševati problem zdravstvene blagajne z dodatnim prostovoljnim zasebnim zdravstvenim zavarovanjem. Dejansko je šlo samo za drugačen način financiranja javnega zdravstvenega sistema, za svojevrstno "obvezno svobodno" izbiro. Namesto višjih prispevnih stopenj državnega zdravstvenega zavarovanja smo dobili državno regulirano zasebno financiranje. Nekakšen hibrid, ki ga je do leta 1999 država upravljala in vodila na posebnem računu javnega zdravstva. Konec devetdesetih pa je namesto tega vpeljala posebno institucijo, neprofitno vzajemno zavarovalno družbo.

Vzajemna je od samega začetka nastajala kot paradržavna institucija. Politika si je z njo preprosto izmislila prevaro. Želela je prerazdeliti breme financiranja javnega zdravstva na zasebne vire, ne da bi hkrati deregulirala in privatizirala zdravstveni zavarovalni sistem. Tako se Vzajemna prva štiri leta ni mogla otresti državne zdravstvene zavarovalnice (ZZZS), ki je obvladovala njeno skupščino in nadzorni svet. Pozneje pa je vladajoča politika zadeve prikrila tako, da je leta 2003 zaupala upravljanje in vodenje družbe obvladljivi zunanji poslovni eliti. V obeh primerih so bili neposredni interesi zavarovancev daleč od vzvodov moči in dejanskega vpliva nad zavarovalnico.

Prva usmeritev je dobila v okviru Kebrove zdravstvene reforme leta 2003 edini logični nastavek. Prostovoljno dodatno zavarovanje, ki ga je pokrivala Vzajemna, bi preprosto spremenili v del obveznega zavarovanja. Pravo zasebno dodatno zavarovanje pa bi postavili na nove temelje. Toda zdravstvena reforma, ki je želela utrditi javni zdravstveni sistem, se je sfižila. Prevladala je druga, kapitalska logika, ki je z novo Janševo vlado povzdignila predvsem delno privatizacijo zdravstvenega sistema.

Načeloma ni v tem ničesar spornega. Težava pa je bila spet v slabih zakonskih spremembah in šibkih pravilih. Uzakonitev izravnalnih shem je sicer vpeljala načelo vzajemnosti tudi v zasebne zavarovalnice. Navidezno so odprli zavarovalni trg, čeprav se je na koncu spremenil v svojevrstno kartelno farso. Toda nihče ni določil pravil, kaj storiti s prevladujočo paradržavno vzajemno zavarovalnico. Kako naj se Vzajemna v novih razmerah preoblikuje, kako naj konkurira običajnim zasebnim zavarovalnicam? In ko je Vzajemna v teh okvirih napovedala svojo legalno spremembo v delniško družbo, nista niti vlada niti državni regulator na zavarovalniškem trgu omejila njenih postopkov. Kriza institucij se pojavi takrat, ko ni jasnih pravil igre. Zaplet z Vzajemno je torej pričakovan in na koncu tudi logičen zaključek dosedanjih sprenevedanj.

Politiko in ekonomijo poganjajo interesi. Politični interes za Vzajemno, ki je povsem zasenčil slovenski politični prostor, je sorazmeren s političnim potencialom domala milijona zavarovancev. Politike ne zanima toliko obramba javnega ekonomskega interesa, temveč predvsem zasebno prisvajanje političnih glasov. Ker želijo prikrito skupno krivdo in odgovornost, so se združili v nenavadno koalicijo. Razlika je zgolj v tem, da nosi levica večjo krivdo zaradi preteklih neumnosti, vladna koalicija pa ima večjo odgovornost za sedanji kaos.

Ekonomski interes kapitala, ki stoji za sedanjo Vzajemno, je jasen. Če je država uzakonila vzajemnost za zasebne zavarovalnice, naj omogoči privatizacijo v obliki delniške družbe tudi Vzajemni. Lastniška drama ima dve dejanji. Najprej gre za nekakšno certifikatsko lastninjenje, pozneje dobimo na trgu kapitala pravo privatizacijo. Zavarovancem ponujajo korenček, brezplačne delnice. Molčijo pa o palici, ki se lahko izteče v izhodiščnih manipulacijah na trgu kapitala in spoznanju, da nobeno, tudi delniško kosilo v novi Vzajemni, ni zastonj.

Poslovna strategija Vzajemne ima različne alternative. Dejansko lahko vse zavarovalne posle vodi tudi kot vzajemna družba. Lahko bi ustanovila ločeno kapitalsko družbo za nove zavarovalne produkte. Delniška družba je tretja alternativa. Zagotovila naj bi svež kapital in boljše konkurenčne sposobnosti. Katera alternativa je najboljša, je odvisno od poslovne strategije, sposobnosti menedžerskih vodstev in učinkovitega nadzora. Zato je enostransko poudarjanje prednosti zgolj tretje alternative preprosto poslovna neumnost.

Toda najbolj očitna poslovna napaka tiči drugje. Menedžerski cvet Vzajemne in njenega poslovnega zakulisja je spregledal dvoje. Temelj finančnega menedžmenta v zavarovalništvu je zaupanje. In tega zapravljajo na vsakem koraku. Predvsem pa v nobenem primeru ne morejo zmagati v boju z združeno politično falango, ki so jo sami pomagali povezati.

Saga o Vzajemni je v bistvu že končana. Počakala bo na inteligentnejše nadaljevalce zgodbe. Lekcija je zgovorna za vse akterje. Politiki bodo morali poiskati sistemske rešitve namesto večnih institucionalnih improvizacij. Menedžerji bodo morali postati politično bolj modri in poslovno odgovornejši. Zavarovancem pa v vseh alternativah ostane slaba izbira. Izprijeni politiki, nesposobni menedžerji in višji stroški zdravstvenih storitev. Toda to je "casino kapitalizem". In prava reformna igra se šele začenja. Hic Rhodus, hic salta!