Triki in prevare

Ste se kdaj ujeli v miselnem prekršku in se vprašali: sem sploh dovolj kredibilen in verodostojen? Ravnam nedržavotvorno, ker se strinjam s privatizacijo bank? Čisto mogoče. Nasprotujete napotitvi slovenskih vojakov v Irak? Slabo, zelo slabo. Ste po naključju lastnik časopisa in naklada vašega izdelka pada? Nič čudnega! Da se televizijski program ni prav nič spremenil? Napaka, slabo opazujete. Poznate kakšnega bivšega komunista? Prav vam je. Drnovšek se vam je zdel simpatičen, vračanje premoženja katoliški cerkvi pa je nezaslišano? Z vami je gotovo nekaj narobe!

Počasi bi nam moralo postati jasno: v zadnjem letu ali dveh so argumentacijske stranpoti po svoje pobarvale in intonirale politične govore, razprave, nastope in diskusije v Sloveniji. Dobile so trajno domovinsko pravico: retorični triki in prevare so pregnetli del vsakdanjega diskurza oblastnikov kot nikoli doslej. Še huje: državljani so jih ponotranjili in razmišljajo z njihovo pomočjo. Raven tehtne razprave se je občutno znižala, četudi v politiki nikoli ni bila zavidanja vredna. Opaziti je celo občutno deflacijo uporabe besede "argument" in zadnje leto - ste opazili? - nekoč svetega označevalca "demokracija": poprej je inflacija teh besed večkrat prikrivala njuno odsotnost. Pa menda ne zato, ker smo se navzeli tovrstnih manir in zatorej uspešno odvrgli lestev?

V nadaljevanju želim v kratkem orisati pet argumentacijskih prijemov, za katere menim, da so trenutno v vladajoči politični retoriki opazno najpogostejši. Domnevati smemo, da zato, ker je oblastniška nomenklatura v njih prepoznala dovolj uspešen prepričevalni naboj. Našteti prijemi ne zadevajo le ravni debate v državnem zboru ali verbalne komunikacije ministrov in vlade. Njihova geneza je verjetno večplastna: v nekem smislu gotovo izvirajo iz mentalnega obzorja, svetovnonazorskega prepričanja in intelektualnega dometa politikov in njih volilcev ali vsaj posegajo vanje. Drugi ključ prepoznavnosti je njihova uspešnost, posledica populistične plehkosti. Včasih se zdi, da so predvsem psihološko motivirani, kajti trajna značilnost diskurza je postala pregovorna sicer minljiva vladarska strast do odločanja. Ne le o tem, kaj je prav, temveč tudi o tem, kdo ima prav. Hrbtna stran istega je obsedenost z drugačno politično opcijo in strah, da se ta ne bi vrnila na prestol. Delitve na naše in vaše, prave in neprave - za novo desno oblast sploh značilna drža "preštevanja" - so postale modus vivendi politične deliberacije in odločanja. A s to partikularno psihološko gesto nove slovenske poti se tu ne bom ukvarjal.

Predstavljeni izbor petih figur zmot (ali trikov, odvisno od intence uporabe) izstopa po tem, da so uporabljane že skorajda strukturno in da so dobile status "mentalnega črva": zaradi pogostnosti rabe postajajo samoumevne in pretendirajo na nekakšno razumskost. Drugače povedano: triki so dobili status za državljane prepričljivih argumentov. Postali so smiselni. Alarm za vsakogar, ki mu zdrava pamet ni v napoto! Oglejmo si jih od blizu.

1.

"Non sequitur" je latinsko za "ne sledi". Oblika zmote je silno razširjena in večkrat precej izmuzljiva: če A, potem B, pri čemer je jasno, da B ne sledi iz A. Najdemo jo domala sistemsko navzočo na vseh ravneh razprave. Recimo: mi smo tisti, ki smo se skupaj z vami odločili za vstop v Nato, zato moramo naše vojake popeljati v Irak, so nedavno zatrjevali premier, zunanji in obrambni minister! Zmotnost je jasna: vstop v vojaško zvezo napotitve v Irak pač ne implicira in takšna je bila celo prvotna referendumska zaveza! Ali vzemimo zgodbo o novem zakonu o RTV: ta resda ni idealen, so dejali, je pa boljši od prejšnjega. Ker je boljši, ga je treba sprejeti, so ponavljali Janko Kos, Branko Grims in drugi. Niti pogledati ga ni treba, ker slabši od prejšnjega niti ne more biti, se je zaklinjal Žarko Petan. Zmotnost je jasna: iz tega, da je zakon boljši od prejšnjega, če je to že res, še ne sledi, da ga moramo zato sprejeti. Banalno rečeno: kar je boljše, še ni nujno dovolj dobro.

"Non sequitur" ima pri nas že prav državniške konotacije: opozicija je vladi večkrat razložila, da države ni dobila v last, temveč v upravljanje. Bob ob steno, rezoniranje odzvanja pri plejadi poslancev in vladnikov vedno enako: mi smo na oblasti, mi počnemo stvari, kot jih od nas zahtevajo volilci. Pritlehen izgovor? Manipulacija tu ni preprosto v skrivanju za mnenjem volilcev, temveč je logične narave: iz tega, da imaš mandat, še ne sledi, da lahko delaš karkoli, in še manj, da lahko sprejemaš politične odločitve zgolj v interesu svojih volilcev in svoje stranke. Neredko že povsem pervertirana logika istega je navadno taka: "Mi skrbimo za to, da boste mislili prav. Mi to delamo za vas, da vas pripeljemo v demokracijo!" Razmislek v našem spominu še najbolj živi v Grimsovih rotitvah, da se bori za novo RTV, ker si srčno želi, da bi njegovi otroci končno lahko živeli v - demokraciji. Najbolj nevarna argumentacijska melodija za zdaj.

2.

Izraz v latinščini pomeni "tudi ti" in je kot zvrst govora proti človeku pri nas silno moden v svoji popreproščeni obliki: tudi vi ste storili X, torej dopustite, da storimo X še mi. Zelo pogosta in že skoraj sistemsko iniciirana zmota, prepoznavna po defenzivnem značaju. Ob RTV-zgodbi smo se dodobra naposlušali takega modrovanja: tudi vi ste v preteklosti počeli isto, politično nastavljali ljudi v RTV, kar očitate nam. Zato se zdaj sprenevedate, so trdili recimo Branko Grims, Vasko Simoniti in Jože Jerovšek. Dodaten psihološki učinek tega prijema je kakopak v tem: nam preprečujete, da storimo to, kar ste delali sami, to pa je nemoralno in dvolično. Zmotnost bi lahko bila jasna že iz enostavnega primera: če skladiščnik krade in reče, da to počnejo tudi drugi, zato ni nič manj kradel. In njegovo dejanje ni nič bolj moralno, če to prizna. Navedeni tip zmote je standardna pesem v parlamentarnih kregarijah, ki se ob razorožitvi navadno sklenejo z ugotovitvijo, da je že prejšnja oblast počela isto: kradla iz skladišča. Torej, dragi volilci, dovolite isto tudi nam! Trik, povedano mimogrede, ni identičen tistemu v klicu "Ujemite tatu!", ko se želimo rešiti zgolj s preusmeritvijo pozornosti, ampak je v nekakšnem prerazdeljevanju krivde. Posledica psihološkega učinka na nevedne ali nezainteresirane volilce je navadno refren gostilniške modrosti, kakršna je "Vsi so enaki". To seveda ustreza trenutni nomenklaturi in statusu quo: nič ni treba spreminjati! Politika je kurba in politiki so kurbirji. Učinek je dosežen. Zelo argumentacijsko uspešna melodija.

3.

Izraz v latinščini pomeni napad ali govor glede na človeka. Oblika je jasna: oseba A trdi P. Toda osebi A lahko pripišemo lastnost X. Zato ni res, da P. Tip diskreditacije je zaradi vsebine in razširjenosti zlahka prepoznaven, a to ni nobena ovira, da pri nas ne bi bil maksimalno grobo in frekventno v rabi. Časopis Mladina je neverodostojen in nizkonakladen, raziskava Politbarometer tudi. V njenem ozadju je "Tošev štab" - saj vemo, kam pes taco moli! Za rimskokatoliško cerkev so nevarni kulturni bojevniki, "militantni ateisti" in "kučanisti", za fanatično desnico "Kučanov klan", "udbomafija" in "jekleni Kaco iz Dražgoš". RTV-zgodba še odzvanja: Karol Jakubowicz iz Sveta Evrope je bil tedaj "tretjerazredni uradnik", Werner Rumphorst "notorični lažnivec", Slavko Splichal iz rdečkarske FDV-trdnjave pa je seveda "tako imenovani strokovnjak" (beri: navadna politkomisarska pokveka). Nasploh smo v Sloveniji dobili "tako imenovano demokracijo": kdor ni naš, roma v narekovaje. Predvsem civilna družba in stroka. Za Janšo so tisti, ki nasprotujejo napotitvi slovenskih vojakov v Irak, stari znanci in nasprotniki naše osamosvojitve ...

Osebni napadi in kompromitacije so najlažje prepoznavni in podžigajo najmočnejše strasti. In v slovenski politiki smo danes vpričo populističnih trikov razvneti do točke vrelišča. Toda različic argumentov "ad hominem" je cela kopica. Pri aktualnih oblastnikih je razširjena "zastrupitev studenca", ki se še posebej prilega paranoičnim teorijam zarote, tako priljubljenim pri novih oblastnikih. Ime prihaja iz zgodbe, po kateri naj bi bili Judje v srednjem veku obtoženi za razmah kuge, ker naj bi bili zastrupili studenec. Strategija je preprosta: nekoga pavšalno obtožujemo nekega ravnanja na podlagi preteklega (domnevnega) greha: "Ne poslušajte ga, on je bivši komunist ..." Ali: "Spomnimo se, da je ta oseba nekoč storila X." "Ad hominem" je navzlic svoji večni trdoživosti trenutno gotovo najpopularnejša argumentativna melodija.

4.

Izraz v latinščini pomeni "do bljuvanja" in oblika zmote je preprosta: ponavljaj X tako dolgo, da bodo ljudje začeli verjeti, da je X resničen. Nekaj se bo že prijelo. Zmota, ki je bila nesporno zmagovita na državnozborskih volitvah oktobra 2004. Kajti pred tem se je odvrtela vsaj enoletna kampanja z vsakodnevnimi floskulami o skorumpirani, klientelistični in "vulgarizirani" prejšnji oblasti. Jasno, takšnih pa že ne moreš voliti! Pogled na bližnji forum, denimo Dela ali Večera, takoj razkrije, da razprave "ad nauseam" dejansko živijo v ljudeh. Ko so enkrat sprožene, se kar ne nehajo. Zgodba o RTV je recimo odlično ponazarjala aktivirani bljuvalni refleks: javna RTV-hiša je spolitizirana in še enkrat spolitizirana. Njen program je slab in še enkrat slab. No, zdaj, po konstituciji novega sveta RTV, je nenadoma isti program kar dober, s politično sestavo sveta po željah piscev plonklistkov pa ni nič narobe! Kakšne posebne korupcije v Sloveniji ni, moteča je protikorupcijska komisija. In še trenutno: poslati vojake v Irak smo bili prisiljeni in samo prisiljeni. Zaradi dogovorov prejšnjega premiera Ropa, zaradi zaveze članstvu v Natu, zaradi verodostojnosti, zaradi globalizacijskih procesov. Repetitio est mater studiorum? Nikakor, v našem primeru velja: repetitio est mater errorum! Variacije na isto temo, ki izpričujejo zimzelenost melodije in odličen recept za prevzem oblasti, še posebej v kombinaciji s čim bolj sočno diskreditacijo političnega nasprotnika.

5.

Izraz v latinščini pomeni "zahteva po dokazu" in navadno opisuje krožni premislek, ker v sklepu dokazujemo tisto, kar smo v premisah že tako ali tako predpostavili. Oblika zanjo je v našem primeru: X je P, torej P. Retorika ob novem zakonu o RTV je bila dober poligon za "zahtevo po dokazu": ta zakon bo menda depolitiziral (sic!) javno RTV (Grims, Simoniti), zakon je po sebi "odličen", "popoln" in "brezhiben" (vse: Grims). Še posebej slovi po priljubljenosti retorična figura, pri kateri vnaprej predpostavimo, da smo boljši od "njih". Poslanec NSi Alojz Sok je o "plonklistku" glede izbire članov sveta RTV priznal: "Prej je ta organ določala politika in tudi sedaj ga določa politika, s to razliko, da se je prej skrila za civilno družbo, sedaj pa to dela na očeh slovenske javnosti." V tej varianti je trik zanimiv, ker pomeni pol poti do priznanja, da se je "napaka" res pripetila in da je šlo za politično kadrovanje. Druga polovica pa je obujeni izgovor, pot od skoraj skesanosti nazaj v domnevno pravičniško držo. Če pogledamo Sokov argument od blizu: seveda je obakrat šlo za civilno družbo (Sok to mora zamolčati) in seveda je sploh predpostavljeno, da bomo kar verjeli, da je prejšnjo civilno družbo bolj nastavljala politika kot sedanjo. Mogoče prav nasprotno! V dani obliki je "petitio principii" v podtonu že skorajda dodano sklicevanje na usmiljenje (argumentum ad misericordiam). Kot v razpravi o kakšni svobodni sužnosti, kjer želimo volilcem sporočiti in se jim hkrati opravičiti: že res, da grešimo, toda odpustite nam in izberite nas, kajti suženjstvo pod nasprotno opcijo, ki je vladala prej, bo za vas še veliko težje!

Kakopak drži, če rezimiramo, da politika ni prostor, v katerem bi iskali goreče privržence pretehtane besede in veljavnih sklepov ter oboje smeli pretirano grajati. Argumentacijsko varanje je gotovo nekaj, kar dobro uspeva v humusu političnega. Dokler je takšno ravnanje prepoznavno in po svoje sankcionirano, del vselej že zlorabljenega političnega diskurza, z njim ni pretirano dosti narobe. Težava se pojavi, če postane communis opinio političnega delovanja in s tem nakazuje demokratični deficit ali celo dedemokratizacijske procese. V ozadju navzoči psihološki premislek o "kdor ni z nami, je proti nam" ne kaže zgolj na manko demokratične kulture razprave. In po sebi tudi še ne nujno na slabo uravnoteženo argumentacijo. Toda kaj, ko je v svojih dimenzijah prešel v nekaj širšega: v legitimacijo avtarkičnega sloga vladanja in celo poveličevanja menda zveličavnih manir utišanja drugače mislečih. V neke vrste argumentacijski fundamentalizem.

Načeloma bi se moral tisti, ki se sklicuje na argumente, teh tudi držati: izognil naj bi se prenagljenim sklepom, varanju in retoričnim diskvalifikacijam. Kajti sklicevanje nanje zavezuje in njihova zares dobra stran je ta, da si jih želijo vsi. Le kdo ne bi želel nastopati argumentirano: tako tisti, ki argumente uporabljajo pravilno, kot tisti, ki jih napačno in varljivo, pa tudi tisti, ki jih sploh ne. Neformalna logična analiza v argumentacijski teoriji je odločilna za to, da z njeno pomočjo tehtamo kredibilnost politikov in strank, njihovih potez in programov. Že skoraj trivialna je ugotovitev, da oblast, ki svoje ljudstvo prepriča z abotno demagoškimi sklepi in z za lase privlečenimi besednimi akrobacijami, po eni strani hote ravna nepošteno in vara, po drugi pa stavi na tisti del volilcev, ki je bodisi neizobražen, naiven ali sicer lahko vodljiv. S tem posredno vpliva na argumentacijsko dovzetnost državljanov. Žal prepriča tudi ne tako zanemarljivo število izobražencev - le kako sicer pojasniti njihov molk in vodljivost? Kar bega pri novi oblasti, je po eni strani dimenzioniranost, po drugi pa neko skorajda-dejstvo, da so postale bizarne, zdravemu razumu nenaklonjene poti prepričevanja ne le nova slovenska pot v novo retorično umetnost, temveč so dobile že kar strukturne, implicite ponekod celo uzakonjene in tako rekoč "državotvorne" poteze. Konsekventno temu analiza političnega diskurza nikakor ne more ostati na zgolj tehnični ravni obravnave: v prihodnje bi zahtevala študijsko povezano delo filozofov in logikov, sociologov in psihologov, politologov in komunikologov. Tudi za ceno tega, da ostanejo ali postanejo "tako imenovani strokovnjaki". A se za zdaj ni bati: večina v svojih kabinetnih brlogih previdno (in sramotno) molči.

Glede na akutne mentalne razmere ne čisto nepotreben P. S.: pisec teh vrstic ne pripada nobeni stranki, tudi ni plačan in zapeljan, ne pripada Kučanovemu klanu ali udbomafiji in ni prijatelj Boruta Pahorja ali član Gibanja za pravičnost in razvoj (za nekatere podrobnosti takega razmisleka glej zgoraj). Podobne zmote je pogosto kritiziral tudi pri prejšnji oblasti, a jih je pri njej našel v bistveno manjšem obsegu.