Kultura kot kolateralna škoda

"V študijah izražena stališča in ugotovitve ne odražajo nujno tudi mnenja ministrstva za kulturo."

S tem stavkom je ministrstvo za kulturo pretekli teden pospremilo javno objavo treh raziskav o vplivu morebitne uvedbe enotne davčne stopnje na kulturo. Gre za raziskave, ki jih je ministrstvo naročilo že septembra lani, zunanjim izvajalcem pa je zanje odštelo dobrih 5,6 milijona tolarjev.

Zakaj je ministrstvo čutilo potrebo, da se od raziskav distancira? Eden od razlogov je zagotovo ta, da so bile raziskave pripravljene na horuk in so zato precej pomanjkljive. To potrjuje tudi recenzija, ki jo je po naročilu ministrstva za kulturo opravil predavatelj na ljubljanski Ekonomski fakulteti dr. Bogomir Kovač. Pozitivno je namreč ocenil le raziskavo, ki jo je pripravilo podjetje MFB Consulting, pa še pri tej je imel več pripomb. A še bolj kot formalni so pomembni vsebinski razlogi. Če natančno preberemo raziskave, ugotovimo, da samo ena od njih v uvedbi enotne davčne stopnje vidi več koristi kot škode za kulturo, drugi dve pa sta bolj ali manj kritični.

Kaj pravijo raziskave

Raziskava podjetja MFB Consulting je uvedbi enotne davčne stopnje naklonjena. Njihova analiza je pokazala, da bi na področju kulture z uvedbo EDS dosegli precejšnje prihranke. Tako bi z odpravo davka na izplačane plače javne zavode s področja kulture na letni ravni razbremenili za 1,5 milijarde tolarjev. Največje razbremenitve bi bili deležni javni zavodi s področja varstva kulturne dediščine, ki imajo v povprečju najvišje bruto plače. Številka je ogromna, zato ni čudno, da sta se jo pretekli teden na seji vladnega strateškega sveta za kulturo, izobraževanje in znanost kot rešilne bilke oklenila tako predsednik strateškega sveta Aleksander Zorn kot minister za kulturo Vasko Simoniti. Toda raziskava se s tem ne konča. V nadaljevanju ugotavlja, da bi bile fizične osebe, ki delujejo na področju kulture, glede na svoj status bodisi na boljšem bodisi na slabšem, kot so sedaj, vendar razlike ne bi bile bistvene. Bi pa zato bile večje razlike pri samozaposlenih v kulturi oziroma samostojnih novinarjih, saj ne bi bili več deležni posebnih olajšav, ki jih zagotavlja sedanji sistem. Osebi, ki se udejstvuje v kulturi, pa nima statusa, bi se z uvedbo EDS položaj izboljšal le, če bi na leto zaslužila več kot 3,8 milijona tolarjev. Osebi s statusom, ki si sama plačuje prispevke za socialno varnost, bi novi sistem prinesel korist šele pri 5,3 milijona tolarjev letnih prihodkov. Osebi, ki ji prispevke za socialno varnost plačuje država, pa bi se z uvedbo EDS položaj izboljšal samo, če bi na leto ustvarila več kot 4,5 milijona tolarjev prihodkov. Da je takšne zaslužke še posebej v kulturi težko doseči, verjetno ni treba posebej poudarjati. In kaj raziskava ugotavlja glede uvedbe enotne stopnje DDV-ja? Če bi ta znašala 17 odstotkov, bi se stroški nabav v vseh dejavnostih v povprečju znižali za 0,13 do 1,77 odstotka. Če pa bi bil uveden enoten DDV v višini 20 odstotkov, bi se stroški organizacij na področju kulture dvignili od 0,13 odstotka na področju umetniškega ustvarjanja in poustvarjanja, do 0,89 odstotkov v založništvu. Avtorice raziskave hkrati dodajajo, da bi prišlo do dviga bruto prometa, najmanj na področju radia in televizije, največ pa na področju založništva.

Če je raziskava podjetja MFB Consulting narejena tako, da je iz nje mogoče potegniti konkretne sklepe, pa tega ni mogoče reči za raziskavo, ki jo je pripravila skupina strokovnjakov pod vodstvom dr. Aleša Vahčiča z ljubljanske Ekonomske fakultete. Gre za razmeroma skromen izdelek, ki brez prilog obsega le 27 strani. Glavna težava te raziskave je, da veliko govori o splošnih makroekonomskih učinkih enotne davčne stopnje, zelo malo pa o posledicah, ki bi jih takšna reforma prinesla kulturi. V eni svojih sklepnih ugotovitev Vahčič celo priznava, "da je težko natančno predvideti učinke EDS na kulturo". Kljub temu potegne sklep, da večjih zvišanj cen in upada potrošnje kulturnih dobrin ni pričakovati. Cene knjig bi predvidoma narasle za 4,5 odstotka, verjetno pa še za manj, saj bi del bremena na svoja ramena prevzeli založniki z zmanjšanjem dobička. Temnejša plat zgodbe bi bila selekcija ponudnikov kulturnih dobrih. V primeru založništva to pomeni, da bi propadli založniki, ki že danes poslujejo na robu izgube, povečal pa bi se tržni delež najmočnejših. Nevarnost tega je monopolizacija. Ta je v založništvu sicer res prisotna že zdaj, toda povečanje DDV-ja bi ta proces še pospešil. In posledica? Cene knjig bi se še dodatno povišale, na policah pa bi bilo več komercialnih in manj nekomercialnih knjižnih izdaj. Glavno sporočilo Vahčičeve raziskave je, da EDS v postkomunističnih državah prinaša višjo gospodarsko rast. Od tod Vahčič izpelje naslednjo ugotovitev: EDS povečuje gospodarsko rast, ta vpliva na povečanje potrošnje in na koncu se poveča tudi kulturna potrošnja, najprej bogatejše polovice gospodinjstev, na koncu pa tudi ostalih.

Tretjo raziskavo je pripravila doktorica literarnih ved, pesnica in prevajalka dr. Stanislava Repar. Čeprav posledice uvedbe EDS na Slovaškem analizira površno, tako da je raziskava vsaj z ekonomskega vidika skoraj neuporabna, je iz nje vseeno mogoče potegniti nekaj zanimivih ugotovitev. Na primer, da se je knjiga na Slovaškem po uvedbi EDS in zlasti enotnega DDV-ja podražila za 10 do 30 odstotkov, da je poenotenje DDV-ja izrazito vplivalo na povišanje stroškov knjižne produkcije in da se je krog nekomercialnih založb, ki so izdajale izvirno leposlovje, prevodno poezijo in humanistiko, zmanjšal. Založniško sceno so postopoma zapustile male, vendar za nacionalno književnost pomembne založbe, druge pa se borijo z resnimi težavami ali se deloma premikajo na področje agencijske in promocijske dejavnosti. Medtem pa večje založbe v svojih programih vse bolj izpostavljajo komercialno dejavnost. Reparjeva ugotavlja, da rastejo tudi cene in pada obseg prodanega tiska, časopisov in zlasti nekomercialnih revij, kar pomeni, da pada tudi mera obveščenosti in ozaveščenosti ljudi. "Z naraščanjem stroškov za osnovne življenjske potrebščine ter povišanjem cen zaradi povišanega DDV-ja pri knjigah, tisku, internetu ali kulturnih storitvah in prireditvah resnično grozi, da bo družba postopoma popolnoma podlegla neoliberalni ideologiji, ker se ji ne bo znala in ne bo zmogla upirati. V slovaških družinah se že zdaj zmeraj varčuje na račun odhodkov na kulturo," med drugim ugotavlja avtorica raziskave. Velik problem na Slovaškem je, da se tako opevani pozitivni učinki enotne davčne stopnje kulturi prav nič ne poznajo. Ravno obratno. Delež bruto domačega proizvoda, ki ga Slovaška namenja kulturi, se iz leta v leto zmanjšuje. Tako je bilo lani kulturi namenjenih le 0,6 odstotka BDP, kar je eden najnižjih deležev med vsemi članicami EU in je več kot trikrat nižji od proračunskega deleža razvitih članic EU, ki se giblje med dvema in tremi odstotki.

Za ničelno stopnjo

Raziskavi, ki se ukvarjata s posledicami EDS v Sloveniji, imata veliko težavo s tem, da v Sloveniji sploh ni na voljo podatkov o tem, kakšna je potrošnja kulturnih dobrin in kdo so njihovi najpogostejši odjemalci. Brez tega pa je težko sklepati, kaj bi se dogajalo ob uvedbi EDS. Je bogatejši sloj res največji porabnik kulturnih dobrin? In če je, bi zaradi višje vsesplošne blaginje res kupoval še več knjig in še pogosteje obiskoval gledališča, opero in muzeje? Kovač opozarja, da problem niso elite, saj so te na kulturne prireditve večinoma povabljene. Bistveno bolj problematičen je srednji sloj, ki si mora vstopnico plačati iz lastnega žepa. Podobno razmišlja tudi literat in založnik Slavko Pregl: "Najbolj na udaru bo srednji sloj, saj iz prakse vemo, da je ta najbolj množičen potrošnik kulturnih dobrin. Z uvedbo EDS mu bodo kulturne dobrine postale še težje dostopne. Ekonomisti pravijo, da EDS ne dopušča izjem, saj že ena sama lahko sproži plaz po dodatnih. Če naredimo izjemo pri knjigi, bi morali narediti tudi izjemo pri turizmu, zdravilih, hrani ... Po mojem mnenju gre za izgovor. Knjige pač ni mogoče primerjati s kruhom. Jedli bomo tudi, če bo hrana dražja. Tisto, čemur se bodo ljudje najprej odpovedali, bo duhovna hrana." Pregl sicer ne dvomi o tem, da bo slovensko založništvo preživelo EDS. "Vprašanje je le, kakšne knjige se bodo poslej izdajale. Bo še kaj izvirne literature ali pa se bodo izdajali le še priročniki?"

Leta 2004 je bilo v Sloveniji izdanih 4460 knjižnih naslovov, s strani ministrstva za kulturo pa je bilo subvencioniranih le 335 naslovov, od tega le 190 izvirnih del s področja leposlovja in humanistike. Mitja Čander, urednik knjižne zbirke Beletrina, opozarja, da delež sredstev, ki so znotraj proračuna ministrstva za kulturo namenjena subvencioniranju založništva, pada. Ta delež je ob osamosvojitvi države znašal 4,97 odstotka, v letošnjem letu znaša le še 3,18 odstotka, v proračunu za leto 2007 pa je predviden padec na 3,10 odstotka. Ne prejšnja ne sedanja vlada nista imeli dovolj posluha za ustanovitev posebnega sklada za knjigo, kamor bi se lahko stekal DDV na knjige in iz katerega bi lahko subvencionirali produkcijo kakovostnejše, nekomercialne literature. Kdo nam torej zagotavlja, da bo po uvedbi EDS kaj drugače? Pa tudi če bi se zgodil čudež in bi knjigi namenili bistveno več subvencij, kot jih namenjamo danes, s tem še ne bi prišli do konca težavam. Kdo bo sedel v komisiji, ki bo delila subvencije, in po kakšnem ključu se bodo delile? Založniki, pa tudi predstavniki drugih interesnih skupin kulture, že zdaj opozarjajo, da subvencije niso rešitev, ker pomenijo birokratizacijo in potencialno cenzuro, pa tudi zato, ker je za zagotavljanje kakovostne, nacionalno pomembne kulturne produkcije pomembno imeti močne ponudnike kulture. Za kulturo prav gotovo ni zdravo, če je odvisna od kapric vsakokratne politične oblasti. Kajti potem se nam lahko zgodi, da bo država subvencionirala samo še tiste avtorje, ki so oblasti naklonjeni oziroma si na njen račun ne upajo izreči nobene kritike.

Ivo Frbežar, predsednik odbora za knjigo v javnem interesu pri GZS in podpredsednik Slovenskega centra Pen, pravi, da bi bila za knjigo najboljša rešitev ničelna stopnja DDV-ja. "Takšen ukrep se v državnem proračunu praktično ne bi poznal. Se bo pa zato knjigi krepko poznal dvig DDV-ja s sedanjih 8,5 odstotka na predvidenih 20 odstotkov." Enako razmišlja tudi Rudi Zaman iz založbe Didakta. "Vsi veliki angleški založniki mi pravijo takole: če želite, da slovensko leposlovje preživi, morate knjige deliti zastonj, ne pa da jih še dodatno obdavčite." Časopis Le Monde Diplomatique v slovenščini je 4. februarja začel akcijo, s katero si prizadeva za uvedbo ničelne davčne stopnje na knjige. Akcijo so podprli z jumbo plakati na petdesetih oglasnih panojih po Ljubljani, Mariboru in Kopru. Z oglaševanjem in debatami na to temo se jim je aktivno pridružil Radio Študent, o podpori pa menda razmišljajo tudi nekateri založniki, knjigotržci in knjižničarji.

Vendar se zdi, da je možnost za ničelno stopnjo praktično ničelna. Ko so namreč založniki o tej varianti spregovorili pretekli teden na sestanku vladnega strateškega sveta na Brdu, jim je minister za reforme Jože P. Damijan odgovoril: "Kaj pa še!"