ekonomija / Evropske vzporednice

Obisk predsednika evropske komisije Manuela Barrosa v Ljubljani je bil dobra priložnost za primerjavo evropskih in slovenskih reformnih programov. Ponudil je vrsto zanimivih vzporednic, ki so pomembne tudi za slovensko razvojno strategijo.

Evropska birokracija se je po lanskem velikem političnem porazu zaradi evropske ustave vsaj delno streznila. Projekt 3-D (dialog, demokracija, debata) je namenjen političnemu marketingu EU. Barroso in komisarka za politični marketing potujeta naokrog in prepričujeta članice o skupnih gospodarskih usmeritvah, političnih ciljih in vrednotah EU. Toda ali lahko politično leporečje dejansko rešuje praznino pravih političnoekonomskih reformnih ukrepov?

Odgovor je preprost in prav zato neprijeten. Ne! Nobenih novih predlogov ni glede nadaljevanja političnega dialoga o novi evropski ustavi. Ni pravih rešitev glede učinkovitejše in bolj razvojno naravnane strukture evropskega proračuna, še manj glede njegovih finančnih virov. EU še vedno ne najde kreativnih ekonomskih orodij, s katerim bi presegla togost sedanjega monetarnega sistema in maastrichtske omejitve na fiskalnem področju. Nihče nima dovolj prepričljivih predlogov, kako reformirati socialno državo, ki velja za nekakšno jedro evropskega projekta.

Če želimo odgovoriti na vprašanje, koliko EU potrebujemo, moramo najprej vedeti, kakšna naj bo. Barrosova popotnica je s tega vidika skromna. Formalna koordinacija ekonomskih reform glede uresničevanja ciljev lizbonske strategije je brez pravega razvojnega naboja in politične moči. Reforme in izvedba teh reform so preprosto domena članic. In tukaj je EU prej ovira kot spodbuda za učinkovito izvajanje sprememb. EU se še vedno vede kot ostarela dama. Svojo energijo namenja organizacijskim spremembam, toda njeno lepotičenje je brez prave političnoekonomske moči. Takšen je na primer novi Barrosov predlog o evropski agenciji za tehnološki razvoj. Nova institucija brez večjih finančnih virov nima pravih možnosti za dejansko spodbujanje tehnološkega razvoja.

Toda vsi dobri menedžerji razvojnih sprememb vedo, da je za pravi razvojni zasuk treba najprej spremeniti obnašanje in vrednote ljudi. Najpomembneje je, kako v organizacijah sprostiti raziskovalno svobodo, spodbuditi kreativnost ljudi in inovativno uporabo znanja. Potrebujemo torej izhodiščno spremembo razvojne kulture. Nenavadno. Barroso je v Ljubljani bolj mimogrede priznal, da temeljni problem EU niso njene institucije. Ključni so politična zavezanost skupnim ciljem, sistem vrednot in način zaupanja v nekakšno novo evropsko družbo.

In prav tu tiči konceptualno jedro evropskih zadreg. Razvojna vizija EU je sprva lahko delovala kot ekonomski projekt skupnega trga. Toda že evropski denar zahteva skupne vrednote in veliko trdnejši politični okvir, kot ga lahko ponudijo prevladujoči nacionalni interesi članic EU. V ospredje političnoekonomskih procesov prenove EU mora stopiti kulturni projekt. Potrebujemo, kot pravi Rifkin (2004) v aluziji na ZDA, nekakšne "evropske sanje". Logika je torej jasna. Za urejanje gospodarskih zadev in političnih vprašanj sta nujni najprej utrditev evropske kulturne identitete in konceptualna rešitev nekakšnega evropskega modela družbe.

Toda EU kot normativni koncept družbene ureditve preprosto nima jasnih teoretskih izhodišč, kakor opozarja Habermas. EU je svojevrsten poizkus socialne postmoderne konstrukcije, toda brez prave političnoekonomske refleksije. Njena širitev in postopna ekonomska sistemska izgradnja še ne pomenita zadostne socialne integracije in ne ponujata prave politične legitimnosti. Iskanje poti v postnacionalno družbo brez tradicionalnih političnoekonomskih atributov države je vsaj za sedaj strel v prazno. Ekonomske reforme (lizbonska strategija) ne morejo same po sebi rešiti političnih vprašanj. In niso pravo mašilo za primanjkljaj skupnih vrednot ter slabosti medsebojnega zaupanja.

Evropska lekcija je prav na tej točki pomembna za naše razmere. Tudi v Sloveniji so v ospredju ekonomske reforme. Njihovi nosilci so prepričani, da bodo povečale rast in konkurenčnost gospodarstva in s tem tudi blaginjo ljudi ter kakovost njihovega življenja. Ekonomske reforme želijo spremeniti družbena razmerja (državo blaginje) in na koncu temeljito prevetriti tudi družbene vrednote (vrednostni sistem). Politika se je tako na evropski ravni kot pri nas zapletla v napačen reformni krog.

Ekonomske reforme ne morejo uspeti brez političnega konsenza in še manj brez izhodiščnega sproščanja ustvarjalne kulture. Toda o kulturni renesansi z vidika družbenih sprememb niti ne govorimo. Politično partnerstvo za reforme prav tako prihaja prepozno in nima prave vsebine. Za nameček potrebujemo streznitev tudi na konceptualni ekonomski ravni. Milton Friedman, ki v teh krajih velja za nepreseženega guruja ekonomskega liberalizma, je v svojem eseju o metodologiji pozitivne ekonomije (1953) morda najbolje pokazal, zakaj ekonomisti ne morejo uspeti, če so filozofsko nevedni.

Intenziven politični marketing za reforme je lahko delna rešitev. Reformno blagovno znamko je treba nalepiti povsod, kjer imamo pozitivne razvojne premike. Naslednji koristen trik so strogo selekcionirani prednostni razvojni projekti, ki morajo uspeti in postati podoba razvojnih zmagovalcev. Pomagajo lahko tudi mrežni pristopi nove razvojne politike, ki stavi na podporo decentraliziranih podjetniških in projektnih nosilcev na lokalni ravni. To je celo eden najperspektivnejših začetkov reformnega delovanja vlade in novega razvojnega ministrstva. Razlog je preprost. Edina zmagovalna kombinacija bo očitno dobra vodstvena ideja z vrha in domala spontano oblikovanje pravega zaporedja reformnih sprememb na lokalni ravni.

Reforme so nekakšna izpeta stalnica tranzicijske Slovenije. LDS je v zadnjih letih vladanja želela reformirati državo tako, da se ne bi nič spremenilo. SDS želi danes nasprotno spreminjati slovensko družbo za vsako ceno. Nobena razvojna alternativa ni posebno dobra in perspektivna. Toda razlike kljub temu obstajajo. Nemoč starih oblasti smo spoznali in jo tudi kaznovali. Na dokončne dokaze o nesposobnosti nove oblasti pa bomo morali še malo počakati.