mediji in politika / Od prvega aprila do pustnega torka

Ker se je ministru za delo, družino in socialo Janezu Drobniču zazdelo, da je novinarka nacionalne RTV Katja Šeruga tečna, je treščil po njenem mikrofonu. Izraz na ministrovem obrazu je bil nervozen in zgovoren: Baba zoprna! Kaj tečnariš z vprašanji? Novinarka je tik pred klofuto, ki je padla na mikrofon, ministra vprašala, ali sta s predsednikom vlade kaj govorila o morebitni zamenjavi. In ker ministru vprašanje o morebitni odstavitvi ni bilo všeč, je lopnil po mikrofonu. Potem je odkorakal, se vrnil, se opravičil in tarnal, da "to ni fer". Novinarka je pred pogovorom z ministrom šefici ministrovega kabineta Petri Tomažič, sicer izjemno vplivni dami z ministrstva za delo, povedala, da bo tema pogovora tudi morebitna rekonstrukcija vlade. Pa tudi če tema o rekonstrukciji ne bi bila najavljena, je vprašanje "Ali boste odstavljeni?" eno od tistih desetih vprašanj, na katerega mora vsaj funkcionar odgovoriti kadarkoli, tudi opolnoči.

Na pustni torek, opolnoči, maske navadno padejo. Ministru Drobniču pa je maska z obraza padla nekoliko prehitro. Na pustni torek se je namreč končal slabo letni dni trajajoč projekt, ki naj bi privedel do novega tipa odnosa med mediji in politično oblastjo. Odnos med mediji in politično oblastjo naj bi spet postal bolj partnerski. Tisti, ki menijo, da so mediji četrta veja oblasti, bi govorili o koaliciji med četrto vejo oblasti in izvršno ter zakonodajo oblastjo. Tisti, ki bolj pedantno spremljajo delo vlade, bi rekli, da morajo tudi mediji pristopiti k vladnemu projektu Partnerstvo za razvoj. Proces, ki je svoj epilog dobil na pustni torek, se je začel na dan šaljivcev, 1. aprila 2005. Na dan šaljivcev je namreč vlada predstavila novi zakon o RTV. In na pustni torek, slabo leto dni kasneje, je bila sprejeta ključna odločitev, povezana s prvoaprilskim RTV zakonom. Programski svet RTV Slovenija, najvplivnejšega elektronskega medija, je za pusta imenoval novega generalnega direktorja. Nadzorni svet časopisne hiše Delo, največje časopisne hiše v državi, je za pusta potrdil novega odgovornega urednika.

Pustni direktor

Programski svet RTV Slovenija je za novega generalnega direktorja nacionalne RTV-hiše izbral Antona Guzeja. Odločitev programskega sveta je pomenljiva, ker Anton Guzej ne sodi niti med znamenite osebnosti iz sveta medijev niti med znamenite managerje. Zadnja leta vodi podjetje Avto Celje, podjetje z 230 zaposlenimi. Kaj trgovca z avtomobili kvalificira za direktorja največje medijske hiše v državi? Morda to, da je bil pred tem, med letoma 1994 in 1998, direktor Krekove banke, ki so jo ustanovile mariborska škofija, koprska škofija, Mohorjeva družba iz Celja, Mohorjeva družba iz Celovca, časopis Družina in revija Ognjišče, pa tudi posamezniki iz cerkvenih krogov. V času Guzeja Krekova banka ni bila lastnica medijev, je bila pa z njimi povezana prek posojil. Ko je leta 1995 izšla prva številka Maga, je bil denimo časopis v 64-odstotni lasti obeh urednikov, Danila Slivnika in Vinka Vasleta, preostalih 36 odstotkov pa si je s posojilom rezervirala Krekova banka. Zanimivo je tudi, da je v Guzejevem obdobju, pred predsedniškimi volitvami leta 1997, SDS v času volilne kampanje pri Krekovi banki najela posojilo v višini 6 milijonov SIT, vendar ne za volilno kampanjo, temveč za svojo redno dejavnost. Nekateri so bili na posojilo pozorni zato, ker je na volitvah v imenu SDS in SKD takrat nastopil skupni kandidat Jožef Bernik, pri financiranju njegove kampanje pa so revizorji računskega sodišča pozneje ugotovili nepravilnosti. Guzej je bil marca lani, ko je nova vladajoča koalicija pognala kadrovski vrtiljak, imenovan v nadzorni svet Nove Kreditne banke Maribor. Kmalu po prihodu novih nadzornikov je s položaja odstopil predsednik uprave NKBM Črtomir Mesarič, ki je bil v medijih zelo kritičen do vladnega vtikanja v poslovanje banke.

In kakšne načrte ima Guzej na novem delovnem mestu? Guzej je povedal, da bo skušal predvsem poskrbeti za čim boljše poslovanje RTV-ja. Novi direktor RTV Slovenija je namreč predvsem finančnik. Kakšnih konkretnih ukrepov ni predstavil. Še bolj zanimivo je, da bi moralo biti glede na javni razpis glavno merilo pri izbiri novega generalnega direktorja RTV dobro poznavanje razmer v RTV-hiši. Guzej pa je sam javno priznal, da o RTV ne ve praktično ničesar.

Vendarle - ali med programskim svetom in novim direktorjem obstajajo kakšne posebne kompatibilnosti? Če nič drugega, je predsednik programskega sveta dr. Stane Granda kolumnist Družine, časopisno podjetje Družina pa je bilo med ustanovitelji Krekove banke, ki jo je pred dobrim desetletjem vodil Anton Guzej.

Prvoaprilski zakon

A vrnimo se na začetek, na dan šaljivcev, ko se je proces, ki je svoj epilog dobil na pustni torek, začel. 1. aprila 2005 je ministrstvo za kulturo na svojih spletnih straneh objavilo prvi osnutek novega zakona o RTV Slovenija. To je storilo precej potiho, v petek popoldne. A ni šlo za prvoaprilsko šalo. Na kulturnem ministrstvu so namreč želeli, da bi vlada že na naslednji seji, torej v četrtek, 7. aprila, obravnavala predlog zakona in ga poslala v parlament, kjer bi ga sprejeli po hitrem postopku. Takšne naglice so sicer deležni zakoni, ki nastajajo zaradi naravnih katastrof. A vlada pač ni računala na buren odziv javnosti. Ko so namreč za predlog novega zakona o RTV izvedeli medijski strokovnjaki, so bili povsem zgroženi. Najprej zato, ker jih ministrstvo sploh ni vprašalo za mnenje, čeprav je to v razvitih demokracijah nekaj povsem običajnega. Ne le to, na BBC-ju, ki velja za zgleden javni RTV-servis, za mnenje ne vprašajo le medijskih strokovnjakov, temveč kar vse državljane, zato dobijo na tisoče predlogov. Slovenska vlada pa je ocenila, da takšnih mnenj ne potrebuje. Raje se je zanesla na znanje poslanca SDS, dipl. ing. geologe in magistra politologije Branka Grimsa. Ta je namreč edini javnosti znani pisec novega zakona o RTV.

Medijsko stroko je pretresla tudi sama vsebina predlaganega zakona o RTV. Novi zakon je denimo skoncentriral številna pooblastila v generalnem direktorju RTV, predvidel je tudi ustanovitev tretjega parlamentarnega kanala, čeprav obenem ni zagotovil posebnih sredstev zanj, nadzornemu svetu pa je dal tako obsežna pooblastila, da bo ta nadziral tudi samega sebe. Najbolj pa so medijski strokovnjaki, tako domači kot tuji, novi zakon skritizirali zato, ker bi ta omogočil večji vpliv politike na RTV. Stari zakon je namreč določal, da lahko poslanci izvolijo 5 od 25 članov sveta RTV. Novi zakon pa je parlamentu podelil pravico, da izvoli tudi predstavnike civilne družbe, torej skupno kar 21 od 29 članov programskega sveta RTV. Zagovorniki zakona so se branili, da RTV bolj kot zdaj sploh ni mogoče spolitizirati. Kot kronski, praktično edini dokaz za svoje prepričanje so navajali dejstvo, da je predsednik sveta RTV Janez Kocijančič nekdanji predsednik ZLSD.

Medijskih strokovnjakov pa takšna argumentacija ni prepričala. Ne le domačih, temveč tudi tujih: med katerimi so se najbolj izpostavili generalni sekretar Mednarodne zveze novinarjev Aidan White, vodja pravnega oddelka pri Evropskem združenju javnih radiotelevizij Werner Rumphorst in predsednik vodilnega odbora za medije pri Svetu Evrope Karol Jakubowicz. Predlog novega zakona so pod drobnogled vzeli tudi v medijskem oddelku Sveta Evrope, kjer so ugotovili, da bi bilo treba zakon proučiti in spremeniti, da bi bil v skladu s standardi Sveta Evrope.

Z očitki medijske stroke, da je zakon katastrofalno slab, si vladajoča koalicija, predvsem njena glavna aduta, Branko Grims in kulturni minister Vasko Simoniti, ni pretirano obremenjevala. So pa zagovorniki novega RTV-zakona strokovnjakom kljub temu vračali udarce z očitki, da so politično motivirani ali pa popolnoma nevedni. O Jakubowiczu iz Sveta Evrope so denimo navrgli, da je tretjerazredni uradnik. Ekspertizo Sveta Evrope pa je poslanec Grims spljuval kot "pravno nekorektno in nepravilno, politološko zgrešeno in popolnoma ničvredno stvar." Vladajoča koalicija je nato v zakon vnesla nekaj tehničnih popravkov in zakon v parlamentu brez težav sprejela. Uspeh so za nekaj časa skalili poslanci LDS in SD, ki so zahtevali referendum o novem RTV-zakonu. Ta je bil 25. septembra, na njem pa so zagovorniki novega zakona obljubljali nižjo naročnino in boljši program, čeprav sam zakon nima nikakršnega vpliva na program, in s temi obljubami za mišjo dlako zmagali. Zakon je podprlo 50,30 odstotka udeležencev referenduma, proti njemu jih je glasovalo 48,92 odstotka. To je bil za Janševo vlado kljub zmagi hud udarec. Mimogrede, vlada je pozneje od Sveta Evrope izsilila, da je s svojih spletnih strani odstranil kritični ekspertizo o novem zakonu o RTV. Minister Simoniti jo je celo razglasil za "neustrezen, nestrokoven, pomanjkljiv" dokument.

Novi zakon o RTV je začel veljati novembra. Naročnina se medtem ni znižala, kot je med referendumsko kampanjo obljubljala koalicija. Parlamentarnega kanala še dolgo ne bo. Zato pa je RTV dobil novo vodstvo. In kdo so RTV-jevski novi kadri? Ker so medijski strokovnjaki svarili, da bo novi zakon usodo RTV-ja povsem prepustil politiki, je bila njihova izbira več kot zanimiva. Na koncu smo namreč dobili nekakšno katoliško-demokratsko RTV. Predsednik nadzornega sveta je postal dr. Janez Jerovšek, nekdanji generalni direktor RTV ter nekdanji član predsedstva in strokovnega sveta SDS. Pred RTV-referendumom se je javno zavzemal za novi zakon o RTV Slovenija. Na septembrski javni tribuni Zbora za republiko je odkrito priznal, da želi vladajoča opcija z novim RTV-zakonom dobiti 51-odstotni delež v svetu javne RTV. Še več pozornosti je bila zato deležna izbira novega programskega sveta. Sploh izbira tistih predstavnikov, ki naj bi v tem organu predstavljali civilno družbo. Izbira civilnodružbenikov je na podlagi novega zakona tokrat prvič pripadla poslancem. Ti pa so na podlagi nejasnih meril in s pomočjo plonk listkov v programski svet izvolili večinoma tiste kandidate, ki so v preteklosti tako ali drugače podpirali sedanje vladajoče stranke ali pa jim je blizu sedanja vladajoča ideologija.

Tako ni presenetilo, da je predsednik programskega sveta oziroma Kocijančičev naslednik postal zgodovinar dr. Granda. Dr. Granda je bil leta 2003 med podpisniki izjave Nekaj je treba storiti, s katero so Barbara Brezigar, Aleksander Zorn, Vasko Simoniti in somišljeniki postavili načrt prevetritve medijev in gospodarstva, ki ga zdaj uresničuje Janševa vlada. Grandin namestnik je postal odvetnik Jože Hribernik, ki je v pravdah nekajkrat zastopal znana politična imena. V tožbi proti Mladini je denimo zastopal Marjana Podobnika in Ivana Bernika, v tožbi proti Ladislavu Trohi pa tudi sedanjega premierja Janeza Janšo.

Pustni urednik

Pusti torek je dolgo pričakovano kadrovsko spremembo prinesel tudi časniku Delo. Zadnje leto so vidni predstavniki politične oblasti prav Delu najpogosteje očitali, da časnik ni uravnotežen. Proces doseganja ustreznega ravnovesja se je začel sredi lanskega poletja. Avgusta lani se je časopisno podjetje Delo znašlo sredi širšega prerazporejanja ekonomskih in političnih razmerij v Sloveniji. Podjetje je v zadnjih mesecih dobilo nove lastnike, upravo, nadzornike in prejšnji teden še odgovornega urednika časnika Delo. Obstajajo jasni indici, da se je širokopotezno prerazporejanje lastniških deležev začelo po sestanku v vladni palači , ki se je pripetil 12. avgusta lani, ko so se pri predsedniku vlade Janezu Janši sestali državna sekretarka Andrijana Starina Kosem, predstavnika Pivovarne Laško in Istrabenza, praktično ob istem času pa je vladno palačo obiskal tudi direktor KD Group Matjaž Gantar. Sestanku so sledile orjaške finančne transakcije, med katerimi so gostje vladne palače kupovali in prodajali delnice Mercatorja in Dela. Hkrati s finančnimi transakcijami so sledile menjave v nadzornem svetu in upravi. Še pred tem, sredi julija 2005, pa je bila že najavljena zamenjava odgovornega urednika Dela Darijana Koširja - tedanja uprava časopisne hiše Delo je objavila, da se je za odstavitev odgovornega urednika odločila "zaradi različnih pogledov na uredniško politiko".

Prvi kandidat za novega odgovornega urednika, Jani Virk, je potem, ko ga je vrh aktiva Delovih novinarjev podprl, celoten novinarski aktiv pa je z minimalno večino nasprotoval njegovemu imenovanju, začel pogajanja z upravo Dela. Ko se je izkazalo, da z upravo Dela ne more najti skupnega jezika, je od kandidature odstopil. Oktobra 2005 je nadzorni svet Dela presenetil z novo potezo: za člana uprave je imenoval Danila Slivnika, nekoč namestnika odgovornega urednika Dela, zadnje desetletje pa odgovornega urednika tednika Mag. Slivnik se je sicer preizkušal tudi v politiki; bil je član CK ZKS, na volitvah let 1990 je neuspešno kandidiral na listi SZDL, nato pa je prešel k demokratom, saj je leta 1996 kandidiral na listi SDS. V zadnjem desetletju je mnogokrat kritiziral Delove novinarje, med drugim jim je očital dogmatske napade na denacionalizacijo, branitev "reformističnega" šolstva, anatemiziranje Cerkve in nadškofa Rodeta, postavljanje na stran monopolnih podjetij, obračune z intelektualci Nove revije, dvomljivo pisanje o pridruževanju EU ... Najbolj pa se je na svoje nekdanje sodelavce spravil v knjigi Potnikovo poročilo. Na Delu so ob Slivnikovem come-backu protestirali, predsednica aktiva Delovih novinarjev Ženja Leiler pa je izjavila, da ni daleč od ugotovitve, da za njegovim imenovanjem najbrž "stoji izjemno močen in grob politični pritisk, tako na nadzornike Dela kot na upravo in uredništvo Dela". Delo je takoj zatem kupilo tednik Mag.

Januarja je odstopil predsednik Delovih nadzornikov Robert Šega, hkrati z njim pa tudi uprava Dela s Perovičem na čelu. Funkcijo prvega nadzornika našega največjega časopisa je prevzel Boris Zupančič, direktor podjetja Flamma, ki ne sicer ne sodi (med omembe vredne) lastnike Dela. Zakaj torej nekdo, ki ni solastnik Dela, sedi v nadzornem svetu in ga tudi vodi? Nadzorni sveti, kot določa zakonodaja, niso sestavljeni po delegatskem sistemu, ko bi imeli lastniki v nadzornem svetu avtomatično svojega človeka. Je pa vseeno zanimivo, da sta z odhodom Šege dva velika lastnika Dela, ki ju je predstavljal Šega, Holding KD in Pivovarna Laško, ostala brez svojega predstavnika v nadzornem svetu. Novi šef nadzornikov Zupančič je bil sicer na tekmi košarkarskega kluba Union Olimpija opažen v družbi pomembnih predstavnikov SDS. Še dva nova Delova nadzornika, Dejan Jelovac in Žan Jan Oplotnik, pa sta povezana z vladnim odborom za reforme.

Delovo hišo je bolj kot imenovanje novih nadzornikov pretreslo, da se je na položaj predsednika Delove uprave zavihtel Danilo Slivnik. Ta se je nato lotil iskanja novega odgovornega urednika Dela. Pri tem je imel precejšnje težave, saj je položaj ponujal več kandidatom, a ti niso bili pripravljeni sprejeti ponudbe. Na ponudbo je pritrdilno odgovoril šele Peter Jančič, ki je do takrat vodil notranjepolitično uredništvo na Večeru. Potem ko je Jančič predstavil svoj program, pa se je vrh aktiva Delovih novinarjev izrekel odločno proti njegovemu imenovanju. Delov aktiv je ocenil, da Jančič pri predstavljanju načrtov ni bil konkreten. Tisti novinarji Dela, ki so se udeležili glasovanja, so Jančiču namenili le 13-odstotno podporo. Upravi pa so predlagali, naj odgovornega urednika poišče znotraj Delove hiše. Sledil je nov zaplet. Jančič je pred glasovanjem novinarjev dejal, da bo, če bo proti njemu nastopila velika večina novinarjev, od kandidature odstopil. Potem ko se je proti njemu izreklo 87 odstotkov novinarjev, pa ni nepreklicno odstopil od kandidature, ampak je upravi le ponudil odstop od kandidature. Odločitev je torej prepustil Slivniku in nadzornemu svetu. Ker mnenje novinarjev ni obvezujoče, je Slivnik vztrajal pri svoji odločitvi, nadzorni svet pa mu je le pritrdil. Jančič je dogajanje med drugim pospremil z besedami, da mu bo delo v izziv. Po potrditvi pa je tudi odločno zanikal, da bi kdaj govoril o tem, da je treba uravnotežiti medije. V programu, ki ga je predstavil novinarjem Dela, je besedo "uravnoteženost" res uporabil izključno v kontekstu Dela. Zapisal je: "Kriterij za objavo poročil in zgodb je: natančnost, poštenost in uravnoteženost."

Naslednji tedni bodo pokazali, ali uravnoteženost predpostavlja tudi partnerski odnos med časopisom in politično oblastjo. Peter Jančič je med predstavitvijo programa najavil, da bi časopis med bralci občasno preveril, kaj si mislijo o delu novinarjev in urednikov. Hkrati pa je najavil, da bo mnenje o časniku preverjal tudi "pri najpomembnejših osebnostih na različnih področjih, ki se v časopisu pojavljajo".

Pustna klofuta

Vendarle: zakaj je bil mikrofon novinarke Katje Šeruge žrtev ministrovega napada? Očitno novinarka ni povsem razumela znamenj časa, v katerem dela. Na pustni torek so se odvrtele pomembne etape vzpostavljanja partnerskega odnosa med mediji in politično oblastjo. Partnerski odnos med mediji in politično oblastjo ne predpostavlja zgolj tega, da mediji ne bodo postavljali zoprnih trditev. Predpostavlja tudi, da mediji ne bodo postavljali zoprnih vprašanj. Zdi se, da je minister Drobnič na pustni torek domneval, da je novo pravilo o partnerskem odnosu med politično oblastjo in mediji že stopilo v veljavo, novinarka pa z novim redom še ni bila seznanjena. Zato je benigno vprašanje ministra vrglo s tira.

S tem, ko je minister treščil po mikrofonu, je bil vzpostavljen tudi nov kulturno-politični standard. To, da se politični funkcionarji bolj ali manj spretno izmikajo neprijetnim vprašanjem, je del globalne politične folklore. To, da se politični funkcionarji kregajo z novinarji, ni nič novega. Tudi to, da politično moč uporabljajo za bolj ali manj subtilne pritiske na medije, ni nič novega. Fizični kontakt med politikom in mikrofonom pa predstavlja pomembno novost. Zato se je ob pomembni kulturno-politični inovaciji zastavljalo vprašanje, kako bo ravnanje ministra Drobniča ocenil ministrski predsednik. Ministrovo ravnanje je bilo neprimerno je prek kabineta sporočil predsednik vlade Janša.

Pustni torek letos ni bil zgolj pustni torek. Bil je tudi 28. februar. 28. februar se je pred petimi leti v zgodovino zapisal kot dan poskusa umora novinarja Večera Mira Petka. Nekaj minut zatem, ko je minister Drobnič klofnil mikrofon, sta ista kamera in isti mikrofon snemala Mira Petka, sedaj poslanca. Miro Petek, ki očitno še ni vedel, kaj se je zgodilo pred par minutami, je ob obletnici kriminalnega napada povedal, da ga ne glede na vse vendarle veseli, da se v teh petih letih ni zgodil še kak napad na novinarja. "To je dobro. Če sem jaz držal glavo tudi za to, za ta del avtonomije novinarstva, da so novinarji po fizični plati nedotakljivi, potem je to dobro."

Novinarka Katja Šeruga se je na Večeru zaposlila marca 2001, nekaj dni po napadu na Mira Petka. Lani se je zaposlila na nacionalki. Mira Petka smo kasneje prosili za komentar dogodka, ki se je pripetil 28. februarja 2006. Dogodka ni želel komentirati.