kriminal / Portret slovenske obsedenosti z umorom

Silvo Plut je pečen. Sojenje ne bo potrebno. Ljudstvo mu je že sodilo. Po hitrem postopku, se razume. Spletni forumi - ta ultimativni glas ljudstva in zadihane anonimnosti... ee, "tihe večine" - niso puščali nobenega dvoma: "Za take ljudi, kot je Plut, bi takoj uzakonil smrtno kazen." Ali pa: "Take ljudi bi bilo za na električni stol dat." Dalje: "Za take iztrebke je edina vzgojna kazen smrt!" Dalje: "Take samo pred zid." Pa: "Take je treba zradirat!" Še bolj lakonično: "Smrtna obsodba!" Nekateri so bili bolj taktni, toda le na prvi pogled: "Pri takem profilu morilca se človek resno vpraša, če ne bi bila smrtna kazen res primerna." Ali pa: "Za take ljudi bi morali uvesti dosmrtno kazen." Nekateri so skušali ostati v okviru tega, kar predpisuje naša zakonodaja, toda z dodano vrednostjo: "Če bo dobil 30 let zapora, upam, da ga bodo prebutali trikrat dnevno." Variacija: "Zapret za 30 let brez možnosti izpusta, pa vsak dan šok terapija." Pred tem pa: "Upam, da ga bo odvetnik potunkal s slabim zagovorom." Ljudstvo je bilo polno idej, kaj bi se dalo početi s Plutom. Prvi: "Ustrelit bi ga bilo treba." Drugi: "Metek v sredino čela!" Tretji: "Metka bi morala biti dva. Na vsako stran čela po enega - za vsak slučaj." Četrti: "Morali bi ga trikrat ubit!" Peti: "S štilom od metle skozi oko v možgane." Kot ameriškega kanibala Dahmerja. Šesti: "Razstrelit bolno lobanjo." A to ni še nič: "Vi pojma nimate, kaj je to psihopat. Dajte mi Pluta in topo žiletko, pa boste videli!" Ona: "Pustila bi ga Srbiji, tam bi pa z njim po hitrem postopku." On: "Jaz bi ga osebno peljal v Aleksinac. Tam bi vsaj dobil, kar si zasluži - potolkli bi ga kot podgano, kar tudi je." Nekdo drug: "Jaz bi ga izvozil v Iran, dal na štadionu folku kamne v roke, pa obmetavat, dokler ne izdahne." Spet tretji: "Zaslužil bi si smrt v Sibiriji!" Z eno besedo: "Plut si zasluži linč." Polovica forumske "tihe večine" je kriknila: "Zob za zob." Druga polovica pa: "Klin za klin."

Tako je govorila Slovenija. In kaj je o Sloveniji povedal Plut? Za začetek, pri "tihi večini" je izzval napihovanje, junačenje in mačistično poziranje, ki mu ni bilo ne konca ne kraja. In glede na vse to junačenje je bilo že kar presentljivo, da na lov za Plutom ni krenilo tudi ljudstvo - saj veste, z lovskimi puškami, električnimi stoli, štili od metle, šok terapijami, žiletkami, enosmernimi vozovnicami za Iran in drugimi slabimi izgovori za strah, ki je v urah po umoru na Jančah stresel in paraliziral nacijo. Ljudje so zaklepali vrata, klicali na pomoč, trepetali - niti zaspati si niso upali. "Se je kdo vprašal, kaj doživljamo!!!!" Ulice so bile prazne. Panične, šokirane, ogorčene. Plut - "pošast", "serijski morilec", "iztrebek", "izrod", "izmeček", "internacionalni klavec", "psihopat", "zver", "nečlovek" - je prestrašil nacijo. In jo obenem zrevoltiral. Zadel je živec nacije. Kar pa ne čudi: Slovenija je trenutno v hudi živčni vojni - sama s sabo. Ali bolje rečeno: Slovenija je ravno sredi konzervativnega preurejanja svoje samopodobe. Sredi čiščenja, sredi retuširanja svoje samopodobe. In Plut je motnja - sam po sebi je dokaz, da obstajajo mračne usedline, ki jih skuša to konzervativno preurejanje slovenske samopodobe prikriti. Razglasili so ga za "demona", toda če že ravno je "demon", potem je v svojim brutalnim, morilskim odnosom do žensk prav "demon" tiste dobro znane konzervativne, patriarhalne, seksistične, arhaične, retardirane ideologije, ki žensko vedno vidi tako moteno in tako sprevrženo, da je od legalnega posedovanja/obvladovanja ženske pa do legalnega posilstva le korak. In onstran te sive cone legalnosti je brezno, v katerem ždijo "demoni", o katerih pripovedujejo ženske, ko so same - v varnih hišah. Je Slovenija ženske kdaj zaščitila pred to ideologijo?

Ni kaj, Plut je zadel živec nacije - in to v "napačnem" času, pač v času, ko se Slovenija predstavlja kot obljubljena dežela za Slovence, potemtakem kot dežela, v kateri so se Slovencem končno uresničile vse sanje. Toda kot se je izkazalo, se v tej deželi uresničujejo tudi vse nočne more. Plut je bil na spletnih forumih - in ne le na forumih - prikazan kot nekaj nadnaravno morastega in pošastnega. Reakcija je bila tako asimetrično histerična, da se je zazdelo, kot da je Plut le sprožil strahove, fobije in tesnobe, ki so bili v nekem smislu že nastavljeni - da je torej Slovenijo prestrašil zato, ker je itak že prestrašena: ker jo je strah negotovosti, prihodnosti, brezposelnosti, socialne osamljenosti, boja za preživetje, davčne reforme, evra, "partnerstva za razvoj", odhod naših vojakov v Irak in trga, ki postaja vse bolj srhljiv in za mnoge vse hujša mora. Zato ne preseneča, da so na spletnih forumih mnogi poudarjali, da je Plut "klošar", ki živi v zemljankah in ki komaj čaka, da ga bodo zaprli: Hej, tako bo imel vsaj hrano in toplo prenočišče! Je Plut ubijal zato, da ne bi bil več reven? Je ubijal zato, da bi imel socialno varnost? Ne. Takih reči ne počneš iz strahu pred revščino. Toda ironično, Plut je na spletnih forumih postal prav groteskno zrcalo strahov "tihe večine", ki se boji, da bo postala revna - ali pa da bo izgubila socialno varnost. Da jo bo torej trg izvrgel in zavrgel, da bo ob nirvano in objem srednjega razreda, da bo izgubila dostop do nakupovalnih centrov, ki so zadnji okop "lepe duše", zadnji azil samospoštovanja in zadnji dokaz, da je z nami še vse v redu, da še nismo outsiderji in da še nismo izpadli iz igre. Strah "tihe večine", da ne bo več mogla konzumirati, je upravičen - tako kot je upravičen njen strah, da bo pokonzumirana. Da bo izgubila lovski nagon, ki jo drži nad vodo. Da jo bo trg preprosto požrl, ubil. "Pred kom smo sploh še varni?" In ta strah je le negativ varnosti, ki jo je Plut ogrozil v več kot enem smislu. Zato ni čudno, da je šel gnev forumske "tihe večine" še dlje - socialni strah, ki ga je "prebudil" Plut, je očitno še globlji, kot se je zdelo na prvi pogled. Specifično: je Plut psihopat, so se spraševali. In si odgovarjali: "Niso vsi morilci psihopati in niso vsi psihopati morilci, veliko jih je med direktorji, kjer uspešno uresničujejo zahteve kapitalističnega trga." In dalje: "Napačno je, da hvalimo uspešne direktorje, ko so mnogi uspešni zato, ker so psihopati." Hecno, kako je ogorčenje "tihe večine" prek Pluta oplazilo tudi direktorje, služabnike trga. Ta asociacija ni naključna: strah pred izgubo varnosti, ki ga je prebudil Plut, je očitno povezan s strahom pred izgubo socialne varnosti, ki ga prebujajo direktorji. Plut se "tihi večini" kaže kot pošast - in trg tudi. "Tiha večina" sporoča: Strah nas je!

Človeški umor

Toda Plut živca nacije ni zadel le zato, ker je prišel v času vse hujših socialnih strahov, vse hujše socialne polarizacije in vse hujšega retuširanja slovenske samopodobe, ampak tudi zato, ker je prišel v času, ko se nam je zazdelo, da smo se EUropeizirali, pozahodnjačili in dokončno ločili od "kontinuitete" in Balkana, da smo se torej dokončno ločili od "primitivnosti" in "divjine". Plut je kompromitiral našo samopodobo - predstavo o naši človeškosti, civiliziranosti, kultiviranosti in superiornosti, saj veste, predstavo, da smo boljši od Romov, ki v šolah nočejo segregacije, od samskih žensk, ki hočejo umetno oploditev, od izbrisanih, ki se hočejo zdaj - "ko nam je uspelo" - ponovno vpisati, od istospolnih, ki hočejo imeti pravice, od azilantov, ki hočejo normalno življenje. To, da je Plut blodil tudi po Srbiji, pride prav: to namreč dokazuje, da je bil nagnjen k "neslovenskosti". In "nečloveškosti", ki je le drug izraz za isto reč. Vsi so poudarjali, da je to, kar je storil, "nečloveško". Da je "nečloveški", pomeni, da ni "naš". Kaj so hoteli reči? Da umor, ki ga je zagrešil, ni "slovenski"? Da obstaja tudi "slovenska" oblika umora, ki je človeška in sprejemljiva? Lepo prosim, kaj je človeškega in sprejemljivega v tem, da mož ubije ženo, ker ga je varala, da oče ubije sina, ker je bil pijan, ali pa da sosed ubije soseda, ker je parkiral na njegovi zemlji? Kaj je človeškega - oh, in kaj je sprejemljivega - v tipičnih "slovenskih" umorih?

Je pa res nekaj drugega: za nekoga lahko rečeš, da je nečloveški, če sam ravnaš človeško. Smo ravnali človeško? Je bilo detajlno, perverzno, morbidno popisovanje tega, kar je Plut počel z žrtvijo, človeško? Je človeško to, da v umoru vidimo spektakel? So bili človeški pozivi k linču in izvensodnemu poboju? Ponavljam: pozivi k izvensodnemu poboju! Hja, skoraj bi rekel, da je v tem nekaj arhaično slovenskega. In mar ni v svojih TV nastopih rekel, da se je po materini smrti hudo zapil in da je svojo prvo žrtev umoril pod vplivom alkohola? Je kaj bolj slovenskega? Bolj ko Pluta izrivamo in bolj ko ga razglašamo za nekaj "nečloveškega", bolj nas tepe dejstvo, da je "eden izmed nas". In to, da je "eden izmed nas", samo "tiho večino" tako žre in tako histerizira, da mu je voljna soditi brez sojenja. Direktno. Po hitrem postopku. S televotingom. To - pot maščevanja, linča, izvensodnega poboja - pa kompromitira ravno našo civiliziranost, našo kultiviranost in našo človeškost, če je ne kompromitira že naša obsedenost z morilcem, ta morbidna kombinacija ogorčenja in fasciniranosti, ki se kaže v potrebi po medijskem podoživljanju tega, kar naj bi doživel Plut, ta "nečloveški" Slovenec, ki je izgubil kontrolo nad svojimi prvinskimi nagoni. In kar je najbolj srhljivo: tudi "tiha večina" je izgubila kontrolo nad prvinskimi nagoni - predvsem nad morilskim nagonom. Pluta hoče izvensodno zradirat - z metki, električnimi stoli, štili od metle in žiletkami. Lahko potegneš Pluta iz Slovenije, toda ne moreš potegniti Slovenije iz Pluta.

Da najbolj moralizirajo tisti, ki so najbolj krvoločni, je pripomnil tip, ki se na enem izmed forumov ni strinjal s tem, da je treba Pluta likvidirati po hitrem postopku. In tipično: vse tiste, ki se niso strinjali s pozivom k linču, so razglašali za udbaše, komunajzerje, titoiste, mirovnike, amnestyjevce, varuhe človekovih pravic in psihične bolnike, zrele za "popravno taborišče". V glavi "tihe večine" se je vse pomešalo. Kar je problem. Recimo: nekdo - očitno parodija jugonostalgika - je oznanil, da je bilo v Jugi bolje, to pa zato, ker "zdaj v Sloveniji gledamo samo na človekove pravice in svoboščine." Nekdo drug je dodal: "Mirovniki in drugi, ki so delovali v cilju večje demokracije, so nas pripeljali v anarhijo, kjer ima policija zvezane roke." Strah, ki ga je prižgal Plut, je nevaren in srhljiv, ker vemo, kaj potegne za sabo: zahtevo po hujši represiji. Totalitarne fantazije. Varnost je pred pravicami in svoboščinami! Ni naključje, da je "tiha večina" takoj ugotovila: policija je premehka, pravosodje je neučinkovito, kazni so prenizke. In politiki, ki živijo od populizma, ji bodo z veseljem ustregli: Tako ne gre več! Pravice in svoboščine ne smejo ogrožati varnosti - zakonodajo je treba zaostriti, policiji je treba dati večja pooblastila! Le zakaj ne: "V tej državi je med nami že kup nevarnih ljudi, pa jih žal ni mogoče odstraniti." Tako kot je fobija neločljiva od histerije, je kriminalno nasilje neločljivo od nasilja, ki vodi k večji varnosti.

Z eno besedo: od umora do histerije, od moraliziranja do krvoločnosti in od retuširanja slovenske samopodobe do odstranjevanja "nevarnih" je le korak. Kar seveda le dokazuje, kako slabo smo Slovenci pripravljeni na reči, ki so v življenju neizogibne - na tragedije, žalost in kompleksnost.