Vstop v evroobmočje

Slovenija je pred tednom dni samozavestno zaprosila ECB in Evropsko komisijo za predčasno oceno glede izpolnjevanja meril za prevzem evra v začetku prihodnjega leta. Poteza je seveda politična. Ekonomski trik glede pravočasne kakovostne priprave za prevzem evropske valute pa je hkrati dovolj inteligenten in prepričljiv, da bo najverjetneje sprejemljiv za evropske politične akterje.

Slovenija se je že leta 2004 skupaj s šestimi drugimi novimi članicami odločila za monetarno bližnjico in takojšen vstop v pripravljalni monetarni mehanizem (ERM 2). Po slabih dveh letih je jasno, da dejansko edina med novimi članicami izpolnjuje nominalne konvergenčne kriterije za prevzem evra. Biti prvi med enakimi in prej kot drugi izpolniti te ali one evropske kriterije, že dolgo velja za najpomembnejši politični dosežek tranzicijskih držav. Ekonomskih koristi ali škod pri tem nihče posebej ne prešteva. Pomembnejše so politične zmage in potrditve, da ste napredovali v nekakšni namišljeni ligi EU.

Toda nedvomna slovenska uspešnost pri prevzemu evra je v precejšnjem nasprotju s splošnim reformnim prepričanjem, da Slovenija v veliki meri izgublja konkurenčno sposobnost in razvojno bitko na globalnih trgih. Ali gre pri tem zgolj za razkorak med stabilnostjo in razvojem, o čemer radi razpredamo ekonomisti? Ali pa je v ozadju zgolj politični boj za tranzicijsko ekonomsko dediščino in prerazdelitev politične moči?

Najpomembnejši vzvodi slovenske razvojne uspešnosti so v vseh zadnjih letih zagotovo temeljna makroekonomska ravnotežja. Slovenija med vsemi tranzicijskimi državami dosega relativno največjo gospodarsko rast ob stabilnih javnih financah, relativno uravnoteženi plačilni bilanci, več kot zgledni umirjenosti cen ter trdnih dolgoročnih obrestnih mer. Primerjalna analiza postsocialističnih ekonomskih sistemov prav tu ponuja dober dokaz za uspešnost slovenske gradualistične razvojne strategije. Navidezno spektakularna tranzicija velikih, kot so Poljska, Češka in Madžarska, je v zadnjih letih razkrila problematična razvojna neravnotežja. Tem problemom se kljub pogostim zgledom glede ekonomskih reform niso izognile niti Latva, Litva, Estonija in Slovaška. In vse po vrsti so v začetku devetdesetih ubirale razvojne poti, ki so bolj ali manj sledile nenapisanim pravilom washingtonskega sporazuma. Edino Slovenija ni ubogljivo sledila nasvetom glede "optimalne podobe" tranzicijskih politično-ekonomskih sprememb.

Toda bolj kot zunanji dokazi so pomembnejša nekatera notranja politično-ekonomska sporočila. Priprave za vstop v evropski monetarni sistem so zgleden primer strokovnega dela in političnega sodelovanja med državnimi institucijami, zlasti med finančnim ministrstvom in Banko Slovenije. Tu se s spremembo politične oblasti ni ničesar spremenilo. Politične zaveze ob vstopu v EU, dobre strokovne podlage in jasno določeni cilji ter ukrepi so najboljša pot do potrebnega političnega konsenza in končnega reformnega uspeha. In prav na tej točki je to dober zgled za sedanje vodenje reform. Vedeti pa moramo, da je politično veliko lažje voditi monetarne kot pa fiskalne in razvojne reforme. Tu se preprosto veliko bolj neposredno križajo različni interesi in merijo politične moči. Toda preigrana politična formula je kljub temu več kot uporabna pri iskanju politično-ekonomskih poti iz sedanjih reformnih zadreg.

Pri tem pa ne smemo pozabiti na nekatere druge pasti. Prevzem evra na eni strani razlagamo kot proces, ki dejansko nima prave alternative in kjer koristi daleč presegajo stroške. Na drugi strani te ekonomske ideologije stoji prevladujoči tehnični pragmatizem. V ospredju je skrb za dvojno označevanje cen in vseh vrednosti, prilagajajo se informacijski sistemi, v ozadju tečejo zahtevnejše priprave pri poslih na finančnih trgih, državljani pa bodo tudi dobili na dom priročne kalkulatorje za lažje preračunavanje med tolarji in evri. Sedanja vladna reformna logika je presenetljivo podobna. Ekonomske reforme so neizbežne, njene dolgoročne ekonomske koristi daleč presegajo kratkoročne socialne stroške in tudi tukaj prevladuje tehnicistični pristop nad političnoekonomsko logiko.

Toda reči niso tako preproste in to najbolje vidimo na evropski ravni. Nemški sociolog Georg Simmel je v svoji Filozofiji denarja že v začetku prejšnjega stoletja opozoril, da je denar podobno kot jezik ali pravo pravi družbeni cement tržne družbe. Evro v EU simbolizira ekonomsko združevanje, politično enotnost in zaupanje, predvsem pa prvo pravo evropsko prevlado nad nacionalnimi pristojnostmi. Toda evropska monetarna suverenost kljub temu nima jasne politične legitimnosti. Evro je sicer plačilno in menjalno sredstvo, ne pa tudi prava mera vrednosti. EU v sedanji obliki preprosto ne izpolnjuje politično-ekonomskih kriterijev optimalnega denarnega območja. Navidezna apolitičnost evra, odprava valutnih špekulacij, liberalizacija trga kapitala in skrb neodvisne ECB za stabilnost cen ne morejo prikriti zadreg, ki nastajajo zaradi slabe koordinacije z drugimi ekonomskimi politikami na nacionalni ravni članic EU. In tudi zato ni pravega razvojnega preboja znotraj EU, ki ga na strani realne evropske konvergence zahteva lizbonska strategija.

Slovenija z odločilnim korakom v evroobmočje pridobiva več političnega prestiža kot neposrednih ekonomskih prednosti. Zagotovo bo s tem povečala nekatera makroekonomska tveganja pri uravnavanju ponudbenih šokov, toda glede tega je evropski čoln poln podobnih nesrečnikov. Pridobila pa bo pri enostavnosti in preglednosti poslovanja in privlačnosti za tuje investitorje. Hkrati pa bo morala bolj kot doslej izostriti lastne preživetvene in razvojne sposobnosti.

Makroekonomski manevrski prostor se zožuje, podjetniški razširja. Novo ravnotežje med obema je lahko pomembno vodilo novih reform. Ogrozi ga lahko morebitna časovna, institucionalna in politična neusklajenost med monetarnimi spremembami (prevzem evra) in ponudbenim šokom, ki ga lahko povzročijo ukrepi novih ekonomskih reform (davčni sistem).

Za mnoge je nekajletni obstoj evra na evropski sceni uspeh sam po sebi. Pri nas to logiko prevzema politična oblast. In že danes se lahko veselimo trenutka, ko se bo oboje združilo.