"Ne potrebujemo nobenega partnerstva"

Dr. Metka Tekavčič je profesorica na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, kjer je tudi prodekanica za gospodarske zadeve. Poleg tega se dejavno ukvarja s politiko, saj je predsednica strokovnega sveta Socialnih demokratov za znanost in izobraževanje, predsednica Mestne konference SD Ljubljana in članica predsedstva stranke.

Vam je bližje politika Milana Kučan ali Boruta Pahorja?

Kdo ti je v politiki bližje, se presoja predvsem po stališčih. Tudi sama sem se morala opredeljevati do njunih različnih stališč, v različnih obdobjih pač različno. Nedvomno pa bolje poznam Boruta Pahorja, ker sva vrstnika in sva bistveno več politično sodelovala. S Kučanom nisem veliko sodelovala, ga pa cenim in spoštujem. Z Borutom sva imela enaka stališča, kadar je bil govor o tem, da je treba okrepiti pozicijo naše stranke na levi polobli slovenskega političnega prostora. Seveda so bila tudi vprašanja, glede katerih nisva bila enakega mnenja. Če pa mislite konkretno na odnos do sodelovanja v partnerstvu za razvoj, imam sama bistveno več pomislekov kot naš predsednik.

Kako razumete pobudo Janeza Janše za partnerstvo za razvoj?

Zadeva se mi zdi konceptualno vprašljiva. Temeljno vprašanje je, čemu pobuda sploh služi. Besedilo partnerstva za razvoj, kot je napisano, vidim kot povprečno dobro kongresno resolucijo, kakršnih smo v Sloveniji prebrali že zelo veliko. V njem so besede kot moramo, treba je, a vse zelo splošno. Ni veliko konkretnosti. Če naredimo formalno-logično analizo ponudbe partnerstva za razvoj, lahko ta ponudba pomeni le dvoje: ali želi narediti predsednik vlade korak nazaj v obdobje SZDL-ja z avantgardno vlogo ene partije, sedaj naj bi to očitno bila SDS, ali pa priznava, da njegova vlada in koalicija, v kateri je vodilna stranka, ki jo vodi, nista sposobni reševati aktualnih vprašanj v Sloveniji, zaradi česar potrebuje vlado narodne enotnosti. V prvi možni zaključek ne verjamem, glede drugega pa sem prepričana, da je vlada narodne enotnosti potrebna le, ko se država znajde v veliki krizi. Slovenija pa sedaj v takšni krizi ni.

Mislite, da se program vaše stranke ujema s programom partnerstva za razvoj? Katere so skupne točke, kjer se vidijo vaša stranka in vaši volilci?

Naša stranka ima svoj program, sprejet na kongresu. Imamo tudi volilni program, s katerim smo šli na volitve. Dejstvo je, da se številni elementi tega programa bistveno razlikujejo od tega, kar se sedaj dogaja v parlamentu, in od tega, kar nakazujejo vladne reforme. Moramo vedeti, da ta koalicija reforme izvaja že ves čas od volitev. Navsezadnje je bilo v parlamentu sprejetih veliko zakonov z natančno takšno vsebino, kot si jo je zamislila vladna koalicija. Zato ne potrebujemo nič tako visokoletečega, kot je partnerstvo za razvoj. Dovolj bi bilo že, če bi vladajoča koalicija privolila v to, da bo spoštovala opozicijo v parlamentarni proceduri. Torej partnerstvo, ki bo omogočilo normalno delo parlamenta in sprejemanje zakonov ob spoštovanju parlamentarne vloge, ki jo ima opozicija. Ključno pa se mi zdi predvsem to, da se tako pomembne družbene spremembe, kot jih predvideva program reform, sprejemajo v sodelovanju s socialnimi partnerji. Ne znam si predstavljati, kako bi lahko reforme uspele, ne da bi s socialnimi partnerji imeli dialog in dosegli minimalno stopnjo soglasja.

Pravite, da ni veliko skupnih točk med vašim programom in programom partnerstva za razvoj. Ali to pomeni, da boste izdali svoje volilce?

Ne. Ves čas smo poudarjali in tudi predsednik je bil glede tega v izjavah korekten, da odločitev predsedstva za pogovore med predsednikom vlade in predsednikom naše stranke ne pomeni odločitve o vsebini ponudbe. Nismo se pogovarjali o vsebini. Vljudnost narekuje, da se na ponudbo za pogovor odzoveš, vendar to nikakor ne pomeni, da sprejemamo vladne reforme. Ne verjamem v možnosti za uspeh takšnega partnerstva. Ne gre za predsodek, pač pa za presojo, ki temelji na tem, kar se je zadnje leto dogajalo v parlamentu, in na izkušnjah, ki jih imamo s sodelovanjem med koalicijo in opozicijo.

Ali sploh lahko rečemo, da je ta pobuda resna, ali gre samo za politično igrico?

Če bi predsednik vlade s pobudo mislil resno, najbrž že ima toliko vpliva na koalicijske poslance, da bi jim lahko priporočil, naj podprejo razpravo o partnerstvu za razvoj v parlamentu, namesto da so glasovali proti njej. V času, ko ponuja partnerstvo za razvoj, bi na primer lahko prisluhnil opoziciji pri azbestnem zakonu in zakonu, ki posega v financiranje zveze borcev. Na oba je dal veto tudi državni svet. To so dejanja, ki kažejo, da s ponudbo partnerstva za razvoj nihče ne misli prav resno.

Pahor je odigral za Janšo pri izbrisanih, šel je Janši na roko s tem, da ni podprl referenduma proti razpustitvi komisije za preprečevanje korupcije, Pahor je bil tudi proti referendumu o zakonu o RTV. Kaj pa vi pravite na vse to? Ste sploh opozicija?

Za stranko to ni najboljši položaj. Dejstvo pa je, da naša stranka je v opoziciji. Mislim, da to dokazuje delovanje naše poslanske skupine v parlamentu, prav tako tudi stališča naše stranke, ki jih oblikuje predsedstvo. Naša stranka spremlja delo vladajoče koalicije, daje drugačne predloge in skuša s svojimi predlogi uresničiti naš volilni program.

Če prav razumem, je stranka v opoziciji, vaš predsednik pa ne?

Večkrat se je zgodilo, da je imel predsednik javno drugačna stališča od strankinega predsedstva in je to sam odkrito priznal. Za nobeno stranko to ni najbolje. Prav zaradi tega je, ko se odločamo o obliki sodelovanja med opozicijo in vlado, za predsedstvo naše stranke še kako pomembno, da oblikujemo zelo jasna stališča glede vsebine reform.

Pahor je ob referendumu proti novemu zakonu o RTV nasprotoval referendumu, ker naj bi bile tudi pomembnejše teme, kjer bi lahko uporabili referendum, omenjal je razvoj. Zdaj bo poskusil sodelovati z Janezom Janšo ravno na temo razvoja, čeprav se stranki zavzemata za povsem drugačne rešitve?

Če se dotaknem prvega dela vprašanja, mislim, da se vsak dan bolj kaže, da je bil referendum o zakonu o RTV zelo pomemben in da ni šlo za obrobno tematiko.

To je rekel vaš predsednik, ne jaz.

Verjetno bodo dogodki potrdili še kakšno drugo večinsko stališče stranke.

Zakaj je predsedstvo stranke predsedniku sploh dalo mandat, da se pogovarja o partnerstvu za razvoj?

Stranka vendarle mora skrbeti za svojo verodostojnost. Ni spodobno, da bi predsedstvo stranke vselej dalo košarico svojemu predsedniku, prav tako tudi ne, da bi apriorno zavračali pogovore. Veste pa, da predsednik stranke spretno izkorišča medijski prostor in se predsedstvo marsikdaj znajde v škripcu medijskega primeža. Mediji vsakič že teden prej ugibajo, kaj se bo zgodilo na predsedstvu. Zato smo se za začetek postavili v nevtralen položaj, da se lahko pogovarjamo o proceduri, ne pa o vsebini. Vendar menim, da takšna rešitev predvsem ne bo povšeči predsedniku vlade.

Bistvo in najpomembnejša točka reforme je sprememba davčnega sistema in uvedba enotne davčne stopnje. Kaj se glede tega lahko pogajate? Ali pa bo vaša stranka naredila tako, kot ji bo rekel predsednik?

Strinjam se, da se reforme v Sloveniji dogajajo, so se dogajale in se bodo dogajale. Izvajale so jih vse dosedanje vlade. Če pogledamo zadnji reformni paket, ki ga ponuja sedanja vlada, pa pomeni najkorenitejši poseg v družbenosocialno dogajanje ravno predlog za uvedbo enotne davčne stopnje. Naša stranka se je že jasno opredelila, da enotne davčne stopnje ne podpira. Enako velja za zdravstveno reformo. Tako korenitih sprememb, ki bodo povzročile velike prerazporeditve med posameznimi sloji prebivalstva, ne moremo sprejeti brez soglasja socialnih partnerjev. Ne znam si predstavljati, da bi tako pomemben projekt peljali na silo in z vedno novimi in novimi protesti sindikatov na ulicah.

Verjetno premier računa, da bo protestov manj, če se bo vaša stranka oziroma vaš predsednik pridružil reformam!

Naivna nista niti premier niti predsednik naše stranke. Oba zelo natančno vesta, da se zakonodaja sprejema v parlamentu. Tam štejejo glasovi poslancev. Tam Socialni demokrati delujemo kot vsaka urejena stranka. To pomeni, da predsedstvo stranke daje politična izhodišča za ravnanje strankinih poslancev. Zdaj smo pa že tolikokrat povedali, da enotne davčne stopnje ne podpiramo, da si ne znam predstavljati, kako bi, tudi če bi predsednik stranke ta predlog podprl, poslanci glasovali za enotno davčno stopnjo. Ne bi glasovali. Sicer pa je tudi predsednik stranke že povedal, da ne podpira enotne davčne stopnje in predloga zdravstvene reforme.

Zato je ta sporazum toliko bolj čuden. Kaj se bodo sploh pogovarjali?

To se vsi sprašujemo. Poudarjanje tega, da želimo vplivati in da želimo biti poleg, samo po sebi ne pomeni nič. Vplivaš lahko tudi iz opozicije.

Predsednik vaše stranke Borut Pahor se nekako ne najde v idejah stranke. Zmeraj ima ločeno mnenje. Je sploh smiselno imeti predsednika, ki se v ničemer ne strinja s svojo stranko? Zakaj ga ne zamenjate oziroma zakaj ste ga sploh izvolili?

Vsaka resna stranka je organizirana tako, da njen predsednik zastopa stališča stranke. Zato bo tudi naša stranka morala začeti delovati v teh okvirih. Res pa je, da smo v času, ko je potekal kongres, poznali predsednikova stališča. Ne samo nam, ampak tudi širši javnosti je večkrat povedal, da bo ravnal tako, kot je ravnal. In imel je predvsem široko medijsko podporo. Vedeli smo, o čem odločamo. Okoliščine so bile pač takšne, da v tistih razmerah nihče ni bil pripravljen na frontalni medijski spopad. Ker to bi bil predvsem medijski spopad. Bistveno bolj spopad z mediji kot pa volilni spopad v stranki.

Se vam zdi v redu, da Borut Pahor podpira Danico Simšič bolj kakor vi? Ali se za tem skrivajo kakšne zarote?

Ne verjamem v zarote. Predsednik stranke je že velikokrat povedal, da županji Ljubljane Danici Simšič zaupa in jo podpira skoraj brez zadržkov, čeprav se zaveda, da bi lahko nekatere stvari potekale tudi drugače. Kar zadeva mojo podporo, jo je županja nedvomno imela, saj smo jo za kandidatko vendarle predlagali v mestni organizaciji, vodili njeno kampanjo in se veselili njene zmage. Tudi sodelovanje z županjo je bilo zelo tesno vse do lanskega leta, ko so bile v županstvu sprejete nekatere odločitve, ki so vodile v smer razbijanja koalicije.

Kako se zdaj razumete z županjo Ljubljane Danico Simšič?

Moram reči, da že od lanskega poletja nisva imeli nobenega prepira.

Kako pa je s pogovori?

Nujne delovne pogovore, vezane na delovanje mestnega sveta, v stranki imamo. Res pa je, da je županjin kabinet zadnje mesece skoraj popolnoma ločen od stranke. Razmere niso najboljše, vendar to ni nikakršna skrivnost.

Jo boste podprli pri vnovični kandidaturi?

V stranki sedaj izvajamo postopke za letošnje lokalne volitve. Vsaka odgovorna stranka pri tem ravna tako, da če je imela ključne nosilce oblasti, to pa župan nedvomno je, najprej temeljito oceni rezultate mandata, pogleda, kaj o delu županje ali župana menijo volilke in volilci, in se šele na podlagi te ocene odloči, kako bo ravnala.

Se vam zdi, da je bil to uspešen mandat?

Delo v mestnem svetu in upravi MOL bi lahko potekalo drugače, kot je. Ne govorim, da je bilo zato neuspešno, lahko pa bi potekalo drugače. Ta mandat je bil precej obremenjen s preteklimi dogodki, kljub temu pa mislim, da ni bilo smiselno, da je lani razpadla koalicija, kar je zame izraz neodgovornega ravnanja do volilk in volilcev. Volilni izid v Ljubljani je bil leta 2002 dovolj jasen. Pokazal je, da so si volilke in volilci predstavljali nadaljnje vodenje Ljubljane v okviru dotedanje koalicije. Razmere pa so se zadnje leto zelo zapletle. Sedaj, ko ni koalicije, tudi ni potrebnega usklajevanja za nemoteno delo mestnega sveta, to pa povzroča veliko težav.

Zakaj se je to zgodilo?

V javnosti se je o tem že veliko govorilo. Županja se je odločila za nekatere poteze, ki niso bile usklajene s stranko in niso bile usklajene s koalicijo. Posledica tega je bil izstop LDS iz koalicije. V naši stranki smo menili, da smo odgovorni za to, da mandat končamo in da zagotovimo normalno delovanje mestnega sveta. Za to si zelo prizadevamo, ne glede na to, da koalicije ni več. Skupaj z LDS in z drugimi svetnicami in svetniki skušamo zagotavljati potrebno večino za sprejemanje pomembnih odločitev. To je še dodatno težko, ker se je razdelila svetniška skupina LDS.

Kaj se dogaja pri sprejemanju novega proračuna MOL?

Upam, da bo proračun po vseh porodnih mukah zagledal luč sveta. Ne glede na vse razprtije v mestnem svetu in razrahljano mestno upravo smo vsi tisti, ki sodelujemo v ljubljanski politiki, dolžni poskrbeti za normalno delovanje institucij, ki so odvisne od proračuna. Mislim, da bo proračun sprejet.

Kdaj?

Računam, da približno v štirinajstih dneh. Seveda pa bo bistveno drugačen od predloženega, predvsem kar zadeva zemljišča.

Kaj to pomeni?

Mestni svet bo predvidoma sprejel dopolnilo odloka k proračunu, ki bo določilo, da o konkretnih programih prodaje mestnega premoženja odloča mestni svet. Županja je že povedala, da s tem soglaša.

Zakaj je v Ljubljani sploh treba prodati toliko zemljišč?

Ko gre za prodajo zemljišč, je treba temeljito premisliti, zato se mi zdi dobra odločitev, da o konkretnih programih prodaje odloča mestni svet. Prodaja zemljišč zbuja toliko dvomov in nezaupanja v to, kako deluje mestna uprava, da se mi zdi, da je zaradi higiene v mestni politiki nujno, da te stvari potekajo skrajno pregledno. Zelo sem zadovoljna, da je mestna uprava z županjo na čelu prisluhnila vsaj tistim delom opozoril iz razprave o osnutku proračuna, ki so klicala k umiku odprodaje Kresije in še drugega mestnega premoženja.

Kakšna pa je bila vaša vloga pri nakupu banke SIB?

Čigav projekt je bila banka SIB, še danes ne vem. Zanesljivo to ni bil koalicijski projekt. Ni bil projekt naše stranke. Še najmanj pa moj projekt. Sama sem za ta projekt izvedela šele takrat, ko se je v veliki meri že izvajal. Dejstvo pa je, da sem bila v tistem času članica nadzornega sveta Holdinga in da je javno podjetje Energetika, ki je kupovalo banko SIB in je eno od podjetij v okviru Holdinga, sredi oktobra 2001 zaprosilo NS Holdinga za spremembo na videz zelo nedolžnega sklepa, ki je govoril, da smejo javna podjetja sredstva plasirati samo v največje banke po seznamu Banke Slovenije. Sklep smo sprejeli 5. oktobra 2001, težava pa je bila, da so bile ključne odločitve v zvezi z nakupom banke SIB, tega takrat seveda nismo vedeli, sprejete že septembra. To zdaj proučuje tudi sodišče. Iz dokumentov NS Holdinga jasno sledi, da so odgovorni iz javnega podjetja Energetika govorili, da gre za institucijo, ki ima bilančno vsoto 4 milijarde. Dvakrat sem jih vprašala, kakšna je bilančna vsota. Odgovorili so, da 4 milijarde, in to je zapisano tudi v zapisniku, a bila je 40 milijard. Če bi bila bilančna vsota 4 milijarde, bi govorili o približno 400 milijonih kapitala. Seveda je NS Holdinga poslovodstvo Energetike opozoril tudi na nujnost zakonitosti in gospodarnosti ravnanja. Kasneje, ko od Energetike nismo dobili zahtevanih poročil, smo pritiskali na direktorja Holdinga Marjana Rekarja, da zamenja direktorja Energetike Igorja Pogačarja. Zakaj tega ni naredil, vprašajte njega. Res pa je, da je imel NS Holdinga zelo omejene pristojnosti. Morate tudi vedeti, da je NS Holdinga tedaj, ko je končno dobil ustrezna poročila, vso dokumentacijo izročil kriminalistom, še preden je zadeva izbruhnila v javnosti. To sem sicer že večkrat povedala, a tega nihče ni hotel zapisati, ker ni nikomur koristilo.

Komu ni koristilo?

Banka SIB je bila zelo ponesrečena tranzicijska zgodba, v katero smo bili vmešani številni akterji, ki smo bili blizu političnim krogom tako takratne vlade kot takratne opozicije. Potem pa je postala banka SIB žoga na terenu medstrankarskega preigravanja, s katero so se zabijali politični goli, včasih so to bili tudi avtogoli. Nikomur pa ni bilo do tega, da bi se zadeva razčistila. Ni normalno, da je projekt, vreden 3 milijarde, čeprav je to zelo veliko denarja, prerasel v afero takih razsežnosti. Če malo parafraziram, je to vrednost enega krila falcona. Kar se je dogajalo, se je zgodilo zato, ker sta se srečali politični volji takratne vladajoče stranke in vodilne stranke v opoziciji. Mnogi so bili prepričani, da se bo afera končala na mestnem političnem odru in da bo vladajoča politična stranka doživela nekaj katarze, ker bo pokazala, da je rešila enega od problemov. Načeloma pa se zadeve niso razpletle tako, kot so si režiserji afere želeli. Takratna opozicija je ugotovila, da je banka SIB lahko dober element preigravanja v državnem zboru. To, da sem bila med ključnimi akterji ob nakupu banke SIB, je smešno. Nihče mi ne zna povedati, kaj konkretno naj bi bila naredila in kje naj bi bila nastopala, le veliko mogočnih besed je bilo uporabljenih.

Sive eminence vlečejo niti iz ozadja?

Ponavljam. Kljub veliko besedam nihče ne zna povedati, kaj se je zares dogajalo in kakšna naj bi bila moja vloga. Mestni politiki smo bili v aferi predvideni kot kolateralna škoda. To ni mogel biti zgolj projekt Vike Potočnik.

Čigav pa?

Ne vem.

Kdo pa ve?

Samo tisti, ki so ga pripravili in izvajali. Pogačar, ljudje v banki SIB in tisti, ki so se z njimi dogovarjali. Morda bo kdaj kdo spregovoril.

Kaj je bila večja napaka ljubljanskih oblasti, nakup ali prodaja banke?

Večja napaka je bila, da se je banka sploh kupila. Tisti, ki danes govorijo, da je bila prodaja velika napaka, pozabljajo, da smo imeli dolgo razpravo v mestnem svetu, v kateri so vsi nasprotovali dokapitalizaciji. Še danes mislim, da je bilo prav, da ni bilo dokapitalizacije. Nihče v mestnem svetu ni podprl dokapitalizacije. Če ni bilo dokapitalizacije, je bila seveda logična posledica prodaja. Vprašanje pa je, ali bi se lahko banka SIB prodala drugače. V tistih okoliščinah in takšnih časovnih pritiskih banke ni bilo mogoče bolje prodati. V zvezi s tem bo moral nekatere stvari pojasniti tudi guverner Banke Slovenije Mitja Gaspari, na primer, zakaj je tako pritiskal z roki za posamezne aktivnosti in jih krajšal. Če bi bilo nekoliko več časa in nekoliko manj pritiska, bi se lahko zgodba s prodajo končala bolje.

Ali ni malo čudno, da je NLB, kjer ste bili članica nadzornega sveta, kupila banko SIB?

Nadzorni svet NLB o nakupu banke SIB ni odločal, ker je bila to za NLB tako majhna transakcija, da po njenem statutu ni bilo potrebno, da bi o njej odločal NS. Res pa je, da sem kasneje, ko so se začeli napadi, da je NLB kupila banko SIB zato, da bi nekdo obogatel, še kot članica NS NLB zahtevala od uprave NLB o tem natančno poročilo. In sem ga dobila. To vesta tudi predsednik vlade in finančni minister. Poročilo je zanimivo, a je poslovna skrivnost.

Kako vidite spore med LDS in SD, pa znotraj LDS, pa spore med SD in županjo? Se vam ne zdi to voda na mlin opoziciji?

To ni le malo vode na njen mlin. To je veliko darilo zdajšnji mestni opoziciji. Gre pa tudi za prestrukturiranje političnega prostora na levem delu slovenskega političnega spektra. Mislim, da se bodo ta trenja in tresljaji hitro umirili. Politične stranke na levici se morajo konsolidirati in potem na državni ravni odigrati vlogo opozicije.

Bi podprli kandidaturo Zorana Jankovića za župana?

Če sprašujete, Janković zanesljivo ne bo kandidat naše stranke na volitvah, čeprav so se v zvezi s tem že pojavile špekulacije. Dejstvo je, da v številnih kontaktnih oddajah gledalci in poslušalci podpirajo zamisel, da bi Janković kandidiral za župana. Dejstvo je tudi, da ljubljanski župan mora postati nekdo, ki zna voditi velike sisteme, ki ima vizijo in je učinkovit, in prav tako je dejstvo, da je bil Janković dober direktor. Sprašujem pa se, ali je mogoče pričakovati, da bo nekdo, ki je uspešno vodil velik gospodarski sistem, lahko z enakimi metodami enako uspešno vodil mestno upravo in usklajeval mestno in državno politiko, za kar je sicer potrebna visoka strokovna in osebnostna avtoriteta, a z mehkim načinom vodenja in z veliko občutljivega usklajevanja različnih interesov.