Kdo je kriv za zaostanke

Razlogov za prikaz dejanskega stanja glede sodnih zaostankov je več. Eden od njih je gotovo politizacija problema sodnih zaostankov. Pri uporabi besedne zveze "sodni zaostanki" brez argumentacije in analize poleg pravosodnega ministra Lovra Šturma v zadnjem času prednjači kar predsednik vlade Janez Janša, ki je v svojih izjavah kot krivce za sodne zaostanke navedel edinole sodnike. Pomemben razlog za podrobnejši vpogled v problematiko zaostankov pa je tudi dejstvo, da sodna veja oblasti v javnosti nikakor ne zmore učinkovito predstaviti svojih pogledov o zadevi. V nasprotju z vrhunsko kadrovsko in materialno opremljenostjo služb za odnose z javnostmi izvršilne oblasti sodna veja oblasti namreč obveščanju javnosti ne namenja praktično nobene pozornosti.

Bistveni razlog za nastanek sodnih zaostankov je gotovo reforma sodstva leta 1995. Ta je odpravila temeljna sodišča, iz katerih so nastala okrajna in okrožna sodišča. Ob tej razdelitvi so okrajna sodišča postala nekakšna prva stopnica, težje in zahtevnejše zadeve pa naj bi reševala okrožna sodišča. Tako so izkušenejši sodniki zasedli mesta na okrožnih sodiščih, manj izkušeni pa na okrajnih. Hkrati pa je bila večina zadev - in tudi pripada - dodeljena okrajnim sodiščem, kar je hitro akumuliralo sodne zaostanke. Poleg tega so bila prva leta po osamosvojitvi na zakonodajnem področju izredno produktivna. Veliko število novih in spremenjenih zakonov sodnikom ni omogočalo rutinskega odločanja. Ta problem pa se je ohranil do danes, zakonodaja se hitro in pogosto spreminja, kar še vedno otežuje rutino pri sodnikih in tako tudi učinkovitost, ki si jo politika tako želi. Seveda pa so za nastanek sodnih zaostankov krivi tudi sodniki, predvsem zaradi neaktivnosti. V preteklem desetletju so namreč skoraj apatično sprejemali spremembe, ki sta jih velevali zakonodajna in izvršilna veja oblasti. Tudi kadar so v javnosti predstavljali svoje pomisleke, so to počeli prepotiho in preredko. Sodstvo je pač ena izmed treh vej oblasti in kot drugi dve bi tudi samo moralo poskrbeti za ustrezno mesto znotraj sistema delitve oblasti.

Ko se govori o sodnih zaostankih, se večinoma operira s številom nerešenih zadev, teh je bilo konec leta 2005 524.016. Enačenje nerešenih zadev z sodnimi zaostanki pa ne ustreza dejanskemu stanju, med nerešene zadeve se namreč štejejo tudi vse tiste, ki so na sodišče prispele recimo v lanskem letu in še niso bile rešene. Za tiste, ki so prispele v zadnjih mesecih, tednih in dneh pred novim letom, je jasno, da jih ni mogoče razumeti kot sodne zaostanke. Sodni red sicer v 50. členu točno določa, katere zadeve spadajo med sodne zaostanke, in sicer glede na čas, ki je potekel od vložitve nerešene zadeve na sodišču. Ti roki se razlikujejo glede na vrsto zadeve, gibljejo pa se od 6 do 18 mesecev. Sodnih zaostankov konec leta 2004 je bilo 314.922. Očitno skoraj pol manj, kot štejejo nerešene zadeve, ki se popularno uporabljajo za dokazovanje velikanskih sodnih zaostankov.

Sicer je konec lanskega leta ostalo kar 7,5 odstotka manj nerešenih zadev kot konec leta 2004. In to kljub temu, da se je pripad novih zadev povečal. Kot rečeno, le polovico te številke pomenijo sodni zaostanki. Iz povedanega sledi, da sodišča rešujejo več zadev, kot jih šteje pripad.

Zelo ugodna slika glede zmanjševanja sodnih zaostankov nastane, če pogledamo zgolj stanje na področju t. i. pomembnejših zadev. Pomembnejše zadeve so tisti ostanek, ki ga dobimo, če od števila nerešenih zadev odštejemo zemljiškoknjižne zadeve in izvršilne zadeve. Točneje, gre za kazenske zadeve, preiskovalna dejanja, pravdne zadeve, zapuščinske in nepravdne zadeve. Pri teh se sodni zaostanki letno rapidno zmanjšujejo. Še leta 2001 so sodni zaostanki znašali 70.530 zadev, predlani recimo 53.003 zadeve in lani 48.319 zadev.

Ker povprečni državljan zaradi pomanjkanja informacij vidi le skupno število nerešenih zadev, je zelo zanimiv vpogled v strukturo nerešenih zadev. Med nerešenimi zadevami konec lanskega leta je že omenjenih, pomembnejših zadev, le 24 odstotkov, zemljiškoknjižnih je 20 odstotkov, kar 54 odstotkov nerešenih zadev pa je izvršilnih! Seveda prav delež izvršilnih zadev v strukturi nerešenih zadev narašča, delež pomembnejših zadev že skoraj desetletje konstantno upada, zadnjih pet let pa upada tudi delež zemljiškoknjižnih zadev.

Da za počasno zmanjševanje sodnih zaostankov niso krivi predvsem sodniki, dokazuje prav trend padanja sodnih zaostankov glede pomembnejših zadev, saj so sodniki vendarle bolj ali manj isti, kot so bili recimo pred petimi ali desetimi leti. Seveda ne gre zanikati, da imamo dobre in slabe sodnike, tako kot imamo dobre in slabe odvetnike, dobre in slabe novinarje in ne nazadnje dobre in slabe poslance in ministre. V prid sodnikov pa govori vsakoletna analiza povprečne storilnosti sodišč, po kateri sodniki povprečno opravijo prek 150 odstotkov obsega dela glede na merila sodnega sveta.

Glavni akumulator sodnih zaostankov so izvršilne zadeve, torej tiste, v katerih se odloča o udejanjanju in izterjavi že dosojenih odškodnin, kazni ipd. Prav na tem področju, tudi glede zemljiške knjige, pa sodni zaostanki niso v neposredni povezavi z delom sodnikov, pač pa z neustrezno sistemsko in zakonsko ureditvijo. Glede izvršilnih zadev, ki jih je v strukturi nerešenih zadev kar 54 odstotkov, problem pomeni že zakonska ureditev, ki dolžnikom omogoča dolgotrajno izmikanje dejanski izvršitvi sklepov o izvršitvi. Poleg tega so problem tudi množične izterjave zelo nizkih zneskov. Sodišča tu nimajo zadrege pri odločanju o predlogih za izvršbo, pač pa z obsežno administracijo, ki te postopke spremlja. Poleg tega del zaostankov nastane že izven sodišč, pri izvršiteljih samih. Pomemben premik pa vendarle obeta informatizacija poslovanja na področju izvršbe, torej podoben projekt, kot je elektronska zemljiška knjiga.

Morda bi lahko bilo del rešitve vsaj simbolično povišanje sodniških plač, kar bi na dolgi rok gotovo pomenilo, da bi se za sodniški poklic odločali v povprečju kakovostnejši pravniki, kot se to dogaja sedaj. Znižanje sodniških plač je korak v nasprotno smer, podobno kot tudi poteza pravosodnega ministrstva, ki je pred dvema letoma prevzelo izobraževanje sodnikov, ki ga je dotlej vodilo vrhovno sodišče. Prej dokaj zgledno delovanje t. i. sodniških šol je sedaj povsem zamrlo.