Sodniški upor

Učinkovita in cenejša država spada med pet razvojnih prioritet, ki jih postavlja v ospredje vladna razvojna strategija. Če odštejemo domala svetopisemsko zahtevo o umiku države iz gospodarstva, takšen cilj zajema predvsem reformo državnih regulacijskih mehanizmov, delovanje javne uprave in izboljšanje delovanja pravosodnega sistema.

Plačni zaplet na področju sodstva pa je pred dnevi razkril nekatere pomembne in značilne probleme vladne reforme. Gre za trojno protislovno vijačnico reformnih prizadevanj, ki velja domala kot splošna zakonitost. Na splošni ravni so reforme potrebne in želene in morda celo dobro zamišljene. Toda njihovi izvedbeni koraki v naglici pripravljenih sprememb postanejo nedodelani, zapleteni in protislovni. Pri ljudeh zbujajo nezaupanje in porajajo vse bolj odkrit odpor. Zato je zaključek reformne prakse običajno povsem kaotičen. Reforme se sprevračajo v svoje nasprotje. Namesto da bi reševale razvojne probleme, povzročajo nove zaplete. Reformni socialni inženiring je tako sklenjen. Reforme in reformatorji postajajo žrtve svoje lastne zgodovine.

Zgodba o reformi plačnega sistema v javnem sektorju je stara že več kot deset let. Z njo so želeli spodbuditi organizacijske spremembe in predvsem motivacijo ljudi za boljše in bolj učinkovito delo v javnem sektorju. Toda reforma plač je sredi devetdesetih predvsem pospeševala inflacijske pritiske, manj pa je prispevala k izboljšanju delovanja javnega sektorja. Levosredinske vladne koalicije niso imele pravih sistemskih rešitev in so običajno klonile pod pritiski različnih lobijev in interesnih skupin.

Težava je najprej sistemska. Sodobna socialna država po naravi reči nesorazmerno povečuje obseg svoje regulacije. Zadnjih sto let se je njen delež v BDP samo v evropskih državah povečal za petkrat. Rezultat je tudi znan. Končali smo v fiskalni krizi države, ker preprosto ni dovolj sredstev za financiranje njenih storitev in ustrezno plačevanje javnih uslužbencev. Na drugi strani pa, presenetljivo, socialno državo ogroža njen demokratični primanjkljaj. Državna ponudba javnih storitev ni dovolj odprta za javnost, prijazna do uporabnikov, partnerska do svojih državljanov. Sodobna birokratizacija je preprosto predraga za davkoplačevalce in premalo prijazna do svojih državljanov.

Zato vse državne reforme želijo pomiriti obe plati. Trik je preprost. Vsaka dodatna regulacija, kot jih poraja reformna logika, zahteva na drugi strani določeno deregulacijo, poenostavitev sistema. To je edini način obvladovanja naraščajočih stroškov uveljavljanja reform. Toda vsako izboljšanje javnih storitev temelji na dodatnem spodbujanju uradnikov in izvajalcev in to zahteva dodatna dodatna finančna sredstva. In na koncu vsaka reformna dejavnost zahteva socialni dialog, vključenost akterjev, sporazumevanje in dogovarjanje glede učinkov. Legitimnost reforme je tako končni in odločilni kriterij njenega uspeha.

Skorajda ničesar od tega ne najdemo pri predlagani plačni reformi sodnikov. Prva tipična napaka je bila izhodiščna neusklajenost vlade. Ministrstvo za sodstvo s programom Lukenda sodnikom nalaga povečan obseg dela. Na drugi strani ministrstvo za javno upravo s plačno reformo prerazdeljuje plače sodnikom. Predlaga prerazdelitev plač znotraj razmeroma nespremenjenega plačnega sklada, povečan obseg dela in še posebej pričakovanja sodnikov pa zahtevajo povišanje plač.

Ministrstvo za javno upravo se je domislilo popravkov plačnega sistema po načelu igre z ničelno vsoto. Dodatna finančna sredstva v plačnem skladu želi dobiti z odpravo dodatka na delovno dobo in popravki plač posameznih skupin sodnikov. Sredstva na vrhu sodnega sistema porazdeljuje proti dnu, od starejših ga seli k mlajšim sodnikom. Toda takšna redistribucijska pravičnost je že vnaprej obsojena na neuspeh. Rešitev je znana. Zahteva igro s pozitivno vsoto in upoštevanje Paretovega načela blaginje. Pri reformi plač v bistvu nihče ne sme izgubiti, dobri in uspešni pa morajo pridobiti.

To je politično sprejemljiva, toda ekonomsko problematična igra. Zahteva namreč dodatna sredstva. In prav v teh dodatnih 100 milijardah tolarjev do leta 2009 tiči jedro spora med novo konfederacijo sindikatov javnega sektorja in vlado. Toda kako rešiti problem, ki je spravil na kolena tudi prejšnje vladne koalicije?

Rešitev je dvojna, toda nikakor lahka. Najprej zahteva jasno postavitev meril, kriterijev in procedur za opredelitev plačne diferenciacije. Problem niso toliko preglednost in enotnost plač, temveč plačna nesorazmerja in notranja plačna diferenciacija. Tu tičijo prave spodbude za spremembe in razvoj, povečanje dela in njegove učinkovitosti. Toda merila in način merjenja delovne uspešnosti so nočne more vsakega menedžerja človeških virov. V sedemdesetih letih so bili z vidika celovitega nagrajevanja po delu s tem obsedeni tudi komunisti. Ne glede na težave in stranpoti veljajo merila še vedno za magno carto vseh plačnih reform. Toda tega vladna reforma pri sodnikih ni rešila in se je kajpada spotaknila.

Druga rešitev zadeva politično spretnost. Pri reformah plačnega sistema je prvo pravilo vzpostavitev političnega dialoga. Toda tu trčimo na zanimiv paradoks. Reforma javne uprave na eni strani poudarja svojo odprtost do državljanov kot uporabnikov, hkrati pa je dialoško zaprta do lastnih proizvajalcev. Marketinški zasuk javne uprave je dobrodošla novost, toda ne na račun zanemarjanja dialoga znotraj javne uprave. Vlada je očitno spremembe plačnega sistema na področju sodstva pripravljala brez konsenza sodnikov. In tu je v svoji oblastni objestnosti politično povsem zgrešila.

Sklep je jasen. Reforme brez jasnih finančnih okvirov, socialnega konsenza in politične spretnosti nimajo možnosti za uspeh. Reforma sistema javnih plač se za nameček ni zaustavila na ulici, temveč v labirintih pravne države. To je celo njena dobra stran.

Nenavadni sodniški upor na ladji Bounty je razkril, kako lahko slabo pripravljena redistributivna logika reform poenoti njene nasprotnike. Legitimacijska kriza pa je zadnje ogledalo, v katerem se običajno vidi oblast. In celo v pravljicah ni rešitev v tem, da razbijete ogledalo in potem upate, da boste vladali do konca svojih dni.