Pridiga na gori

Traraaa! Slavnostna državna proslava ob obletnici... Ne, kakšna obletnica neki! Danes sploh ni pomembno, kaj se je na današnji dan tam pred leti zgodilo, je dejal slavnostni govornik, danes praznujemo dan upora proti okupatorju, temu ali onemu. Okupatorju nasploh. Ker je slovenski narod uporniški narod. Samo naj nas poskusi kdo okupirati, pa bo koj videl, kako se bo ljudstvo dvignilo - nič ga ne bo treba organizirati, kar dvignilo se bo. Kdo ne pozna partizanskega osvobodilnega boja, je rekel govornik, ki se mu organizacije OF sploh ni zdelo vredno omeniti. Kot se mu ni zdelo vredno omeniti heroja Vojka z imenom - navsezadnje je bil tudi pod njegov spomenik položen nič manjši venec, torej bodi dovolj. Saj partizanščina sama po sebi ni bila nič slabega, a kaj, ko so zmagovalci potlej spoznali, da so se borili za neko čisto drugo svobodo. Zato so bili pa najmanj toliko vredni tisti korajžni domoljubni slovenski fantje, ki so, seveda kar sami od sebe ustanavljali vaške straže, hvaljen Jezus, čreva na plot, pa je govornik brž pritaknil še domobrance, ki so menda res prisegli zvestobo okupatorju, ampak pardon, sploh ne okupatorju, temveč "samo" svojim nadrejenim - kako pa naj bi bili ubogi fantje vedeli, komu so bili njihovi nadrejeni podrejeni? In tako se je zgodila ta njihova tragedija, da so se ob koncu vojne osupli zavedeli, da so se, hopla, Ueberraschung! Znašli v objemu okupatorja... Da ne smemo pozabiti domobrancev, je dejal Cukjati. Brez skrbi, ne bomo jih pozabili.

Če pa bi komu vseeno opešal spomin, mu ga bo prav gotovo osvežila podobna državna proslava, ko bo leto naokrog. Le da bo takrat kraj proslave še bolj posrečeno izbran - recimo na Urhu pri Ljubljani bi bilo prizorišče več kot primerno. In če se letos še ni pela domobranska himna, se bo pa takrat, pa najbrž niti ne bo treba borcem NOB skrbno zapreti poti na goro, kot so vrli organizatorji prefrigano storili letos. Borci si ne bodo pustili več srati na glavo, temveč bodo organizirali svojo proslavo, kjer jim ne bo treba spet poslušati, kako bo kdo s polizanim fajmoštrskim glasom čvekal o nekakšni narodni spravi.

Kljub neslani nanoški komediji pa sem se letos prav istega dne mogoče prvič v življenju počutila na neki način praznično. Dopoldne sem namreč po naključju ujela radijski pogovor s partizansko zdravnico, doktorico Zoro Konjajevo. Z osebo, ki ve in je mirno in jasno povedala tudi nam, kaj je resnični upor proti zlu, kaj je resnično tovarištvo in požrtvovalnost. Ki je med drugim govorila tudi o delu nekaterih plemenitih in iznajdljivih katoliških sester usmiljenk, ki so z neverjetnim pogumom reševale življenja ilegalcev in partizanskih borcev - ampak samo toliko časa, dokler jim tega katoliška cerkev ni prepovedala. Taista cerkev, ki je po direktivah iz Vatikana pošiljala v bratomorni boj tudi mlade mulce, med katerimi so bili zagotovo tudi taki, ki jim ni bilo čisto jasno, v kaj se podajajo, med tem ko so kleriki škofa Rožmana to še kako dobro vedeli. Seveda pa se tega dejstva danes dosledno nikjer ne omenja, kajti katoliška cerkev je zmeraj nedolžna, zmeraj sveta in se tudi ob omembi povojnega poboja domobrancev niti malo ne čuti kriva. Svojih zločinov ni in jih tudi nikoli ne bo priznala, temveč jih bo imenovala kvečejmu "deviazioni e sbagli", kot se je lakonično izrazil prejšnji papež.

Preživeli borci NOB so torej naslednji dan imeli svojo lastno proslavo. Nacionalna TV je seveda ni prenašala - samo mimogrede jo je omenila. Vendar je zdaj še bolj jasno, da je po Cukjatijevih izrečenih nesramnostih njegov licemerski poziv k nekakšni spravi in enotnosti več kot absurden. Kakšna sprava neki? Človek bi mislil, da bodo tisti domobranci, ki so zaradi svojih vplivnih zvez pa tudi zaradi Judeževih grošev imeli možnost, da so se rešili čez lužo in tako ušli maščevanju zmagovalcev, več kot zadovoljni, če jih pustimo pri miru in ne načenjamo več mučnih vprašanj. Ampak ne, sami kar naprej opozarjajo nase, trmasto zanikajo kolaboracijo, hočejo biti ne samo rehabilitirani, ampak celo promovirani kot nekakšni moralni zmagovalci; ravno oni, ki nimajo pravice česar koli predlagati, si dovoljujejo predlagati nekakšno spravo?

Pred leti je skupina slovenskih literatov na svoji turneji po Južni Ameriki imela recital v španskem prevodu za špansko govorečo publiko v Buenos Airesu. Pa je za to izvedelo neko slovensko domobransko društvo, in nekaj se jih je, sicer nepovabljenih, pojavilo na večeru - in smola, stari zakonski parček je najprej naletel ravno name. Oh, koliko smo pretrpeli, je stara gospa poskušala omehčati naša trda pesniška srca, pa oh, kdaj bo resnica prišla na dan... in šele moj nedvoumni odgovor jo je končno prepričal, naj se raje umakne. Kajti nekaj nas je, ki nas domobranski vzdihi zmeraj manj ganejo - naj se raje mečejo okoli vratu kakšnemu narodno zabavnem ansamblu, kot so to počeli že leta poprej.

Da jih ne smemo pozabiti, smo slišali v pridigi na gori. Prav. Ne bomo jih pozabili.