Severni Jadran bo energetsko območje

V prelepem Miramarskem parku, ki se na zahodni tržaški obali razteza med Barkovljami in Grljanom, je tudi sedež Miramarskega naravnega morskega rezervata. Vse od leta 1973 ga upravlja italijanska podružnica mednarodne naravovarstvene organizacije World Wide Found for Nature, leta 1986 pa je prešel pod pokroviteljstvo novoustanovljenega italijanskega ministrstva za okolje in varstvo ozemlja. V gradiču, nekdanji prvi tržaški rezidenci Maksimilijana Habsburškega, je zaposlen tudi morski biolog Carlo Franzosini. Navadno se posveča preučevanju rib in njihovega habitata. Rad se spušča v tržaško morje, opazuje in prešteva njegove prebivalce, minule mesece pa je nekoliko pogosteje ostajal v svojem uradu. "Ko se je v javnosti pojavil projekt družbe Terminal Alpi Adriatico, ki je napovedoval gradnjo uplinjevalnika tekočega zemeljskega plina sredi Tržaškega zaliva, smo ga na prošnjo WWF-ja preučili, ugotovitve pa sporočili pristojnim italijanskim ministrstvom in deželi Furlaniji - Julijski krajini," pojasnjuje Carlo Franzosini v svojem zavidanja vrednem uradu ...

Ker ste morski biolog, ste se ukvarjali predvsem z vplivi tržaškega off-shore terminala na okolje. Kakšne pomisleke imate glede tega?

Da bi razumeli vplive, ki bi jih terminal imel na kakovost morja in življenja v njem, moramo najprej doumeti njegovo delovanje. Negativni vplivi na okolje so namreč vezani na velike količine ohlajene in klorirane vode, ki se bo vsako leto iztekala v Jadransko morje. Kot je znano, bo naravni zemeljski plin, ki bo do terminala prišel v tekočem stanju, imel temperaturo minus 160 stopinj Celzija. Tu ga bodo z uparjalniki segrevali, dokler ga ne bodo spet uplinili. Uparjalnike bo poganjala predvsem morska voda. Po podatkih, ki so jih predložili predlagatelji projekta, naj bi šlo skozi uplinjevalnik v enem letu 5 odstotkov celotnega tržaškega morja. Načrtovalci so pozabili pojasniti, da bi to lahko imelo zelo negativne posledice za morsko floro in favno. Na ploščadi bi namreč vodo klorirali in torej v njej uničili vsakršno obliko življenja - nešteto ribjih jajčec, mehkužcev, rakcev, alg in ogromno planktona.

Bi klorirana voda ostala za vselej sterilna?

Ne, tega ne moremo trditi, alge in ribja jajčeca pa bi bili že mrtvi. Vsako leto bi se sicer v zaliv izlilo do 33 ton aktivnega klora, težko pa je napovedati, koliko časa po izlivu bi bil ta klor še aktiven in torej škodljiv. To je odvisno od zamenjave morske vode v samem zalivu, ta pa je odvisna od hitrosti tokov in količine nove vode, ki se izliva v morje. Nezanemarljivo je tudi to, da bi se voda s terminala izlivala v morje skozi 400 metrov dolgo in 2 metra široko cev. Ob izlivu bi imela hitrost od 2 do 2,7 metra na sekundo, srednja hitrost morskih tokov na istem mestu pa je 0,05 metra na sekundo. Voda bi torej ob izlivu pošteno razburkala morsko dno, tako da bi se z njega dvigovali razni onesnažujoči delci, na primer kovinski.

Marsikoga skrbi tudi ohladitev morske vode.

Voda, ki bi jo ponovno spustili v morje, bi bila do 5 stopinj hladnejša. Zaradi termične stratifikacije bi se na morskem dnu ustvarila plast ohlajene in klorirane vode, toplejša voda pa bi "splavala" proti površju. To bi lahko povzročilo precejšnje težave tamkajšnjim živim bitjem, saj bi jim zmanjkalo kisika.

Bi ohladitev zaznali tudi kopalci?

To pa ne. Govorice, da bi se s časom ves Tržaški zaliv ohladil, niso utemeljene.

V dokumentu, ki ste ga predstavili pristojnim italijanskim ministrstvom, ste nakazali tudi nekatere drugačne rešitve.

Problem ohlajanja in kloriranja morske vode bi lahko rešili s tem, da bi uparjalnike na terminalu poganjala elektrika. Na ploščadi je predvidena manjša električna centrala, ki naj bi rabila za osvetljevanje in druge dejavnosti. Če bi povečali njeno moč, bi utekočinjeni plin lahko segrevali na električni pogon, to se pravi, da bi bilo ohlajanje in kloriranje vode povsem nepotrebno. Kot vidite, so ekološko obarvani pomisleki glede projekta povsem rešljivi.

Ostajajo pa drugi, na primer ali bo terminal sredi Tržaškega zaliva jasno prepoznaven tudi z obale.

Prav gotovo bo viden, predvsem zaradi višine tankerjev, ki bodo pristajali ob njem. Ti so namreč visoki kot desetnadstropna stavba. Ena naših pripomb je bila ravno ta, da bi bilo dobro preučiti, kako in koliko bi terminal vplival na pokrajino in razgled z obale. Predlagatelji načrta bi morali upoštevati tudi te vidike projekta, žal pa se vanje niso dovolj poglobili.

V svojem dokumentu ste večkrat jasno obsodili odsotnost energetske strategije.

V Italiji smo prišli iz faze, ko je družba Eni imela popoln monopol nad energijo, v fazo prostega trga, v kateri lahko vsak predstavi svoj načrt. Vmes pa nič! Nobenega energetskega razvojnega načrta, ne na državni ne na deželni ravni. Nihče ni preučil realnih potreb Apeninskega polotoka in določil, da potrebujemo pet, deset ali dvajset uplinjevalnikov.

V Italiji naj bi jih sicer v prihodnjih letih zgradili kar deset.

Toliko je prošenj, ki so jih zasebniki vložili pri pristojnih italijanskih ministrstvih. In ravno v tem je težava. To so zasebni investitorji, ki seveda skrbijo za svoje interese, nihče pa se ni vprašal, ali res potrebujemo toliko terminalov. Če bi zgradili teh deset uplinjevalnikov, bi na leto proizvajali okrog 80 milijard kubičnih metrov naravnega plina, toliko pa zdaj znaša celotna italijanska poraba. Te potrebe smo doslej krili prek svojih plinovodov, zato je očitno, da ne potrebujemo še enkrat toliko plina. So naše cevi in strukture sploh sposobne prenesti podvojeni tovor? Tu je ponovno očitno pomanjkanje državnega načrta. Da ne govorimo o tem, da je na primer načrt za uplinjevalnik na kopnem (pri Žavljah) celo tako nepopoln, da ne pojasnjuje, kam naj bi usmerili uplinjeni plin. Načrtovalci so pozabili zapisati, v katero plinsko omrežje naj bi se priključil. V italijansko? Slovensko? Bi plin izvažali kdo ve kam, edini dobiček, ki bi ga imeli tamkajšnji prebivalci, pa bi bil "lep razgled" na terminal?

Nekateri so prepričani, da bosta oba tržaška terminala prinesla nova delovna mesta.

Mislim, da bo teh malo. In da ne bodo rešila tržaškega gospodarstva.

Zagovorniki terminala opozarjajo, da je Italija preveč odvisna od tujega plina.

To drži, velika večina plina prihaja v Italijo prek plinovodov iz Alžirije, Rusije in Tunizije. Tudi za uplinjevalnike naravnega tekočega plina, ki bi bili na italijanskih tleh, bi morali plin dobavljati iz tujine. Res pa je, da ne bi bili več vezani na plinovode, temveč bi ga lahko odkupili tam, kjer bi bil najcenejši, in ga nato s posebnimi ladjami pretovorili do terminalov. Energetski trg bi postal nedvomno fleksibilnejši.

Bi se s tem znižala tudi cena plina?

Ni rečeno. Lahko bi se preprosto zvišali dobički tistih, ki bi plin proizvajali, končna cena plina pa bi ostala nespremenjena.

Nekateri so prepričani, da bi domači uplinjevalniki Italijo rešili odvisnosti od tujega plina.

Ne bi rekel, vsekakor bi lahko o tem spregovorili šele čez kako desetletje. Zato pa je še toliko nujnejše vsedržavno načrtovanje. Mislim, da potrebujemo za energijo zelo jasno in točno določeno strategijo. Zato se mi zdi še toliko absurdneje, da jo prepuščamo dobri volji investitorjev. Ljudem bi morali povedati, da želijo Trst in ves Severni Jadran spremeniti v energetsko območje. Kajti ne gre pozabiti, da bo poleg dveh tržaških terminalov zrasel še uplinjevalnik v bližini Benetk, podobnega pa načrtujejo tudi na Krku. Če bi vedel, kaj me čaka, bi lahko sam presodil, ali naj še naprej delam kot morski biolog ali naj grem raje za kapitana gigantskih tankerjev, ki bodo v zaliv dovažali naravni tekoči plin... Ljudi bi morali obvestiti, ne da jim od zgoraj vsilijo svoje odločitve. Politična akcija ne more biti odvisna od tega, da je Riccardo Illy nekega jutra spoznal, da bodo uplinjevalniki donosnejši od turizma, naftovoda v Karniji ...

... ali pristanišča ...

Take odločitve nedvomno vplivajo tudi na tovorni in potniški promet celotnega zaliva. Tu se postavlja vprašanje koprskega pristanišča, delovanje katerega bi bilo zaradi gradnje obeh terminalov okrnjeno. Odločiti se moramo, ali želimo to upoštevali ali ne. In ne pozabimo, da ladje, ki prevažajo naravni tekoči plin, navadno spremlja vojaška mornarica, to pa bi še dodatno omejilo prosto plovbo v zalivu.

Zaradi tega se marsikdo boji militarizacije celotnega Severnega Jadrana.

Mislim, da bi se to res zgodilo. Dovolj je pomisliti, kako lahko bi bilo z majhnim turističnim letalom izpeljati samomorilski napad na terminal. Prijavilo bi se za pristanek na letališču v Ronkah ali Kopru, namesto na pristajalni stezi pa bi dve minuti pozneje pristalo v terminalu. Da bi se temu izognili, bi morali najbrž zapreti zračni prostor nad njim. Vprašanje varnosti je sploh zelo žgoče. Poleg obeh terminalov (tistega na morju in onega na kopnem) so tu osredotočeni še nekateri nevarni objekti, razni plinovodi, naftovodi itd. Mislim, da bi ob nesreči realno tvegali tako imenovani učinek domin ...

V ameriških študijah je navedeno, da ima gigantski tanker, ki prevaža naravni tekoči plin, enako energijsko moč kot 55 hirošimskih atomskih bomb (brez sevanja)!

Tudi sam sem prebral te študije. Ne vem sicer, ali res lahko tako kvantificiramo njegovo moč, podatki, ki so jih zbrali v Kaliforniji, pa so strah zbujajoči. Ko so pred čudovito kalifornijsko obalo želeli postaviti podoben terminal, so tamkajšnji prebivalci dvignili veliko prahu. Tam živijo vplivni in premožni ljudje, zato se jim je uspelo dokopati do podatkov, ki so navadnim smrtnikom nedostopni. Razne študije ameriškega Pentagona so pokazale, da bi bile posledice eksplozije ali izhlapevanja plina lahko katastrofalne ...

Teh študij najbrž niso pisali ekološki fundamentalisti, danes pa nekateri ekologom vseeno očitajo, da spet nasprotujejo razvoju.

Sam nisem zagovornik strategije "ne na mojem vrtu", mislim pa, da moramo na državni ravni začeti razpravo o tem, kaj res potrebujemo, koliko terminalov in zakaj. Poiskati moramo najprimernejše lokacije, morda eno samo, kjer bi koncentrirali vse potrebne uplinjevalnike. Od države pričakujem, da bo izbirala pametno, da bo upoštevala varstvo okolja in interese ljudi. Da bodo novi energetski viri res znižali stroške prebivalcev, ne pa samo večali dobiček vlagateljev. Morda bi morali tudi ponovno premisliti o jedrski energiji, ki smo jo pred leti, zaradi splošne histerije, zavrgli ...

Pa smo spet pri pomanjkanju strategije in jasnih informacij.

Ljudem morajo jasno razložili, katere so prednosti novih terminalov. Samo tako bodo sposobni presoditi, ali so zanje pripravljeni tudi kaj žrtvovati, na primer "čist pogled" z domačega dvorišča ...

Zato pa potrebujemo neodvisne raziskave, ne da o najprimernejši lokaciji uplinjevalnika odloča gospod Endesa ali kaka druga multinacionalka, v kateri so nekega dne razgrnili zemljevid in s prstom pokazali na Tržaški zaliv. Kaj pa jaz, ki sem si včeraj kupil zemljišče v Bertokih ali na Dolgi Kroni? Kdaj mi mislijo sporočiti, da bo že jutri izgubilo vsaj polovico vrednosti? Poleg ekoloških pomislekov, ki pa so, kot smo videli, rešljivi, me najbolj straši to pomanjkanje jasnih informacij, to napol skrito dogovarjanje.

To so močno občutili tudi v Sloveniji.

Zdi se, da je ravno te dni predsednik Illy končno priznal meje svojega mandata. V pismu slovenskim poslancem je sporočil, da jim lahko dežela za zdaj zagotovi samo podatke o projektu; to je v resnici njena edina naloga. Dežela je ta hip samo posrednik med prebivalstvom in ministrstvom in nima nobene vloge pri ocenjevanju primernosti projektov ...

V pismu sicer tudi piše, da dežela samo opazuje dogajanje ...

Tako bi moralo biti, vemo pa, da ni res. In da je deželna finančna družba že podpisala sporazum s predlagatelji off-shore terminala. Kakorkoli že, Illy ne more biti uradni sogovornik slovenskega zunanjega ministrstva. To ni njegova naloga. Pogovori morajo potekati na ministrski ravni. Tu pa se je zataknilo, sodelovanja ni bilo, čeprav bi morala Italija o svojih načrtih obvestiti Slovenijo, saj bodo vplivi obeh terminalov prav gotovo čezmejni. Zato sem tudi poslal slovenskim kolegom integralni različici obeh načrtov. Prav lahko bi se namreč zgodilo, da bi v Slovenijo prišli le prevodi krajših izvlečkov, v katerih navadno ni obravnavana tehnična plat (in pomanjkljivosti) načrtov.

Medtem se je v Rimu sestala komisija.

V njej sedijo izvedenci z različnih italijanskih ministrstev, deželni referenti in predstavniki krajevnih uprav z območij, ki bi jih gradnja terminalov tako ali drugače prizadela. Ta komisija lahko edina odobri gradnjo terminala, predlaga izboljšave, različne spremembe. Končno dovoljenje pa mora dati tudi odbor za finančno načrtovanje.

Prebivalstvo se lahko njihovi odločitvi upre samo z referendumom?

Tako je bilo pred približno desetimi leti v Tržiču, ko je španska družba Endesa želela postaviti podoben uplinjevalnik, takrat na kopnem. Tedanji župan je bil zelo naklonjen načrtu, občinski svet pa se je odločil, da bo pri izdaji občinskega gradbenega dovoljenja upošteval izid referenduma. Referendum je uspel, občina ni mogla izdati gradbenega dovoljenja in načrt o tržiškem uplinjevalniku je propadel. Endesa pa je projekt skrbno hranila, ga iz on-shore spremenila v off-shore in ga deset let kasneje z nekaterimi popravki spet predstavlja ...