Med ribolovom in turizmom

"Danes ponoči smo bili tam. Na tistem območju Tržaškega zaliva, kjer hoče španska družba Endesa postaviti svoj plinski terminal. Lovili smo sipe, mole ... tako kot vsako noč, vsaj šest mesecev na leto." Kapitan sedemnajstmetrske ribiške ladje La sfinge (Sfinga) je v torek zjutraj raztovarjal ulov ob kanalu sredi Gradeža. V belih zabojčkih so ležali najrazličnejši raki in ribe, kapitan jih je prekrival z zdrobljenim ledom in nalagal na manjši kamion. Od tam jih je njegov sodelavec odpeljal v beneško Chioggio, "kjer se ribe prodajajo po boljši ceni kot v Gradežu. Nekoč smo se vozili tudi v Trst, sedaj pa se ne splača. Po vstopu Slovenije v Evropsko unijo so se na tržaškem trgu pojavili slovenski ribiči: njihove ribe so cenejše. Za slovenske razmere so cene sicer poštene, za naše pa prenizke. Nič ne rečem, prav imajo, da svoje ribe prodajajo pri nas ..., mi pa jih raje vozimo v Chioggio."

Kapitan gradeške Sfinge ima devetintrideset let. Na morju jih je preživel zadnjih petindvajset, vsako leto od devet do deset mesecev, okvirno vsak dan od 22. do 12. ure. "Oče in nono sta bila ribiča in tako tudi oče in nono pred njima. Odkar pomnim, se je naša družina ukvarjala z ribolovom." V stoletjih so se seveda stvari spremenile, ljubezen do morja je ostala. Tako kot v številnih gradeških družinah, še danes se jih več kot dvesto ukvarja izključno z ribolovom.

Drugače od Sfinginega kapitana je večina ribičev včlanjenih v zadrugo, ki upravlja tudi občinsko ribjo tržnico. Neverjetno čudo, čeprav sta med sto osemdesetimi člani samo dve ženski, je direktor tržnice ... ženska. In to že petnajst let. "Naši člani se posvečajo vsem tipologijam ribolova in upravljajo okrog sto ladij," pravi Flavia Verginella. "Čeprav so se zadnja leta cene rib znižale, stroški pa zvišali, je ribolov še vedno pomemben dejavnik v mestni ekonomiji. Ne gre pozabiti, da se z njim preživlja prek dvesto družin ..." Člani zadruge se vsako noč odpravijo na lov, v jutranjih urah pa ulov prinesejo na tržnico. Približno polovico ulova kupijo gostinci in grosisti že zjutraj, drugo pa gre ob 15. uri na dražbo. "Tak tip dražbe smo povzeli po zgledu Nizozemcev. Ves postopek je mehaniziran, delno pa tudi elektronski. Kupci si ogledujejo ribe na tekočem traku: kdor najhitreje pritisne na svoj 'gumb' in ponudi najvišjo ceno, si zagotovi zaželene ribe. Cena pa ni nikoli v ribičevo škodo; če bi slučajno šla pod najnižjo dopustno mejo, bi ribe umaknili z dražbe."

Vse ribe, ki so naprodaj na gradeški tržnici, so tako rekoč tržaškega izvora. "Nihče se ne posveča tako imenovanemu migracijskemu ribolovu, saj nimamo dovolj velikih bark, da bi lahko odpluli na odprto morje, recimo šestdeset milj stran. Zato lovimo izključno v Tržaškem zalivu," pravi kapitan gradeške Sfinge. Je v zalivu torej še vedno dovolj rib? "Komaj dovolj za tukajšnje italijanske in slovenske ribiče. Ko se k nam pripeljejo tudi ribiči od zunaj, jih takoj zmanjka. A kaj hočemo, morje je last vseh ... nikomur ne moremo prepovedati, da bi lovil v 'našem' zalivu."

Kapitan gradeške Sfinge pa se boji, da bo v prihodnjih letih rib dokončno zmanjkalo. "Nekje na vrhu so se zmenili, da bodo v Tržaški zaliv postavili dva plinska terminala. Zakaj je javnost zanju izvedela pet minut pred dvanajsto, ne vem. Vem pa, da če bodo v morje res zlivali hektolitre klorirane vode, ribe ne bodo več prihajale k nam. Kjer naj bi stal Endesin terminal, je malo tokov, varekina in ohlajena voda bosta ostajali v zalivu. Ne vem, s čim se bomo potem preživljali tukajšnji ribiči. A to jih tam zgoraj ne zanima. Za terminali se očitno skrivajo ogromni interesi. Tudi vi bi morali paziti, kaj pišete, sredi minskega polja ste ..."

Kapitan gradeške Sfinge opozarja še na vprašanje varnosti. Že danes je zaliv prepoln trajektov in tankerjev. "Turški trajekti prihajajo v Tržaški zaliv tudi s hitrostjo tridesetih vozlov. Kaj če bi prišlo do trka med njimi in tankerjem? V Livornu se je to že zgodilo. Takrat je na trajektu Moby Prince umrlo prek sto ljudi ..." Zato se še bolj čudi, da se italijanski okoljevarstveniki tako malo zmenijo za morski terminal. "Kaj delajo na primer zeleni? Ko so pred leti hoteli postaviti podoben terminal v Tržiču, na kopnem, so zganjali vik in krik. Priredili so celo referendum proti terminalu, sedaj pa nič! Ali se jih terminal sredi morja ne tiče?" Res, človek ima celo občutek, da je za vprašanje plinskih terminalov bolj občutljiva slovenska civilna družba kot italijanska. "Bojim se, da nam to ne bo pomagalo. Tudi Italija je na primer pred leti nasprotovala jedrski elektrarni v Sloveniji, česar pa Slovenci niso upoštevali. Kdo ve, ali bodo sedaj v Italiji upoštevali slovensko mnenje ..."

Žena drugega gradeškega ribiča ima več zaupanja v uspeh slovenskih protestov. "Upam, da boste zmagali. To sem že prvi dan povedala svojemu možu," pravi, medtem ko za sabo vleče voziček, poln rib. Italijanskim (pre)tihim protestnikom očitno ne zaupa preveč ... "Sprašujemo pa se, zakaj želijo naše morsko dno prekriti s cevmi; že danes smo prisiljeni 'voziti slalom' med njimi, tako da je naš manevrski prostor omejen. Naša barka se ukvarja s kočarjenjem, to pomeni, da lovimo s kočami, vlačilnimi mrežami. Kje bomo lovili, ko bo treba paziti še na dvanajst kilometrov dolg plinovod, ki bo povezoval terminal s kopnim? In mimogrede: se je kdo vprašal, ali v Trstu res potrebujejo dva plinska terminala?"

Gradeški ribiči se z vprašanjem potrebnosti dveh plinskih terminalov ne obremenjujejo preveč. Večina sploh ne ve, da obstaja tudi načrt za kopenski uplinjevalnik, ki naj bi stal v Žavljah, le nekaj kilometrov od slovensko-italijanske meje. Razumljivo, veliko bolj jih skrbi terminal sredi morja. "Mislim, da smo skoraj vsi ribiči prepričani, da je Tržaški zaliv neprimeren za take objekte," trdita Gianni in Luca, "poleg tega se je proti gradnji izrekla tudi naša občinska uprava. Morski terminal je nevarna grdoba, ki je ne potrebujemo. Ohladila bi morsko vodo, zaradi nje bi dobesedno zaprli del morja, kjer bi bil iz varnostnih razlogov morski promet prepovedan. Negativne posledice bi tako najbolj občutili ribiči; po našem mnenju bi se dejavnost velikih bark, tistih, ki ribarijo v globljih vodah, prepolovila. Zanima me tudi, kdo je sploh pripravljen prevzeti odgovornost za upravljanje tega terminala, ko pa je tako nevaren ..."

Družbe Terminal Alpi Adriatico, v kateri sta zastopani španska Endesa in finančna družba Friulia, očitno ni strah nevarnosti, saj si upravljanja morske ploščadi srčno želi. Sodelovanje družbe Friulia, v kateri ima večinski delež dežela Furlanija - Julijska krajina, pri morskem projektu je marsikoga spravilo v slabo voljo (mimogrede: po zadnjih novicah deželnega predsednika Illyja spravlja v slabo voljo poročanje slovenskih medijev, ki naj bi bilo polno predsodkov). Med tistimi, ki jih je početje deželne uprave vsaj presenetilo, je tudi Allan Tarlao, upravitelj priznane ribje restavracije v starem mestnem jedru. "Pri Friulii so najbrž podcenjevali vpliv, ki bi ga tak terminal lahko imel na okolje. Njeno vodstvo morda ni pravilno presodilo, kje naj bi stala ploščad. Da bi bilo okrog nje morje, da so tam ribiči, turisti. Deželna ribiška in turistična ekonomija bi gotovo občutili posledice te gradnje. Ne pozabimo, da imamo v Severnem Jadranu, od Dalmacije do Gradeža, najboljše ribe na svetu. In da bi terminal vplival na njihovo kvaliteto in kvantiteto.

Vem, da je danes vprašanje dobavljanja energije zelo žgoče. Ne gre več za problem mikroekonomije, to je problem, ki presega meje naše dežele in verjetno države. Mislim pa, da tega izrednega stanja ne moremo rešiti s terminalom pred Gradežem, ki je predvsem kopališko, turistično središče. Zanj moramo najti primernejšo lokacijo. Ne čutim se sicer poklicanega za to, da nakažem morebitno rešitev, morda pa bi ga lahko postavili bolj na odprto morje, kamor ribiči ne hodijo na lov; tam ga tudi z obale ne bi videli ...

Bi vi hodili na Sejšele, če bi pred njimi stal plinski terminal? Jaz ne bi šel nikamor, kjer bi imeli tak objekt."

Turistična promocija pa je sektor, v katerega je sedanja deželna uprava vložila veliko truda in finančnih sredstev. "V treh letih je ta uprava investirala petinštirideset milijonov evrov v turistično promocijo dežele. Na številnih trgih je skušala prodati tako imenovani paket Friuli, v prihodnjih letih bo, upam, premislila tudi o paketu Severni Jadran in se povezala z bližnjo Slovenijo oziroma Hrvaško. Očitno je, da nas časi vodijo v to smer.

Kako naj še rečem: zdi se mi, da je vsa zadeva v rokah tistih, ki trenutno vodijo Furlanijo - Julijsko krajino. Odločiti se morajo, v kaj želijo vlagati. In tej smeri tudi koherentno slediti. Kakorkoli se bodo odločili, pa je menda vsem jasno, da plinski terminali ne bodo koristili turistični promociji naših krajev ..."