Oderuška dobrodelnost

Zasebno podjetje Aico-med ali po novem Medicoengineering je eden glavnih igralcev na področju trgovanja z medicinsko opremo v Sloveniji. V zadnjih petih letih je z javnimi zdravstvenimi ustanovami podpisalo tri pogodbe v skupni vrednosti skoraj 1,2 milijarde tolarjev. Njegove ponudbe na javnih razpisih so običajno med najdražjimi, pri ceni prodajnih artiklov pa podjetje praktično ne popušča. Ko se je na primer ljubljanski Klinični center pogajal za dobavo, montažo in servisiranje 38 operacijskih miz, je Aico-med pristal na pičel 1,5-odstoten popust, in to kljub dejstvu, da je celoten posel presegal milijardo tolarjev. Ko se takšno podjetje na lepem odloči, da bo štirim slovenskim bolnišnicam in ljubljanskemu Onkološkemu inštitutu brezplačno podarilo 18 novih operacijskih miz vrhunske nemške znamke Maquet, si človek ne more kaj, da ne bi sumničavo privzdignil obrv in se vprašal, v čem je "catch".

Če bi verjeli Tanji Frantar, prokuristki podjetja Medicoengineering, gre za altruistično dejanje, ki so ga navdihnile pretresljive zgodbe bolnikov in zdravnikov. Ali kot se je patetično izrazila na tiskovni konferenci: "S solzami v očeh ob vseh pretresljivih izpovedih najprej bolnikov in nato zdravnikov vam z veseljem v duši in nasmehom na obrazu sporočamo, da smo se odločili pomagati. Odločili smo se, da terorja manjšine, ki greni življenje večini, ne bomo več prenašali. Dovolj imamo sprenevedanja, laži in zavajanj posameznikov, ki niso vredni niti besede, še manj pogleda, kaj šele samopromocije, ki jo v javnost tako uspešno vnašajo. Odločili smo se za trenutno v Sloveniji najbolj humano in moralno dejanje." Presenetljiva preobrazba iz trgovca, ki skrbi predvsem za lasten dobiček, v humanista, ki na prvo mesto postavlja sočloveka, naj bi se zgodila pretekli teden, v noči s torka na sredo, ob treh zjutraj. Ura seveda ni prav nič pomembna. Zakaj so jo predstavniki Medicoengineeringa torej posebej poudarili? Zato da ustvarijo vtis predanosti. Nekdo, ki se je sredi noči pripravljen ukvarjati z operacijskimi mizami, si v javnosti avtomatično prisluži simpatije. Toda če so v Medicoengineeringu res tako razumevajoči do stiske bolnih, zakaj so se potem za donacijo odločili šele zdaj, po več kot dveh letih agonij okoli nabave 18 operacijskih miz? Če jim gre res za javno dobro, zakaj so se v mandatu ministra za zdravje Andreja Bručana kar trinajstkrat pritožili na razpisne postopke za dobavo različne medicinske opreme, tudi na razpis za operacijske mize? Samo za primerjavo povejmo, da se je konkurenčno podjetje Mollier v istem obdobju na razpise pritožilo 'le' šestkrat. Kdo se torej spreneveda?

Star pregovor pravi, da se podarjenemu konju ne gleda v zobe. To načeloma drži, razen če se konj imenuje operacijska miza. V tem primeru je previdnost mati modrosti. Kar se v javnosti prodaja kot veliko humanitarno dejanje, se lahko dokaj hitro izkaže za še en velik posel.

Ko je preteklo sredo v javnosti odjeknila novica, da Medicoengineering brezplačno podarja 18 operacijskih miz, smo za trenutek verjeli v spreobrnitev. Dokler sporočila za javnost nismo prebrali do konca. "Ker je omenjena donacija tudi za naše podjetje velik finančni zalogaj, smo k sodelovanju povabili ostala podjetja. Nekatera so nam podporo že ponudila," je pisalo v nadaljevanju sporočila. Katera podjetja so povabili k sodelovanju in katera so se na poziv odzvala, v Medicoengineeringu niso želeli razkriti. Poudarili pa so, da denar ne bo ustavil realizacije projekta. Mize naj bi dobavili in montirali najpozneje v šestih tednih. Če slovenska podjetja ne bodo pripravljena prispevati denarja, s katerim bi pokrili okoli 500 milijonov tolarjev vredno donacijo, naj bi Medicoengineering ogromen finančni zalogaj kril sam. Zgodba se na prvi pogled zdi trdna. A to je le vtis.

Dvom o humanosti

Začnimo z denarjem. Mize bi bilo brez dvoma mogoče kupiti, če bi denar prispevala nekatera večja slovenska podjetja. Zagata bi nastala, če podjetja denarja ne bi bila pripravljena prispevati ali če bi prispevala le manjši delež. V tem primeru bi moral finančno breme nositi Medicoengineering. Tu pa se zgodba zaplete. Obstaja namreč resen dvom, da je zasebno podjetje iz Trzina na svoja ramena sposobno prevzeti pol milijarde tolarjev. Poglejmo, zakaj. Do marca letos sta obstajali dve podjetji: Medicoengineering, ki se je ukvarjalo s projektiranjem, in Aico-med, ki je trgoval z medicinsko opremo. Medicoengineering, ki je bil nekoč TOZD Kliničnega centra, je bil še januarja letos v stečajnem postopku. Dva meseca pozneje ga je Aico-med s pripojitvijo rešil pred dokončnim potopom. Da bi si torej ustvarili pravo finančno sliko, moramo pogledati v bilanco podjetja Aico-med. In kaj ugotovimo? Podjetje je lani ustvarilo 9,5 milijona tolarjev dobička. Ob takšnem uspehu je težko verjeti, da bi bili iz lastnega žepa sposobni kriti pol milijarde tolarjev vredno donacijo. Razen če seveda med ministrom Bručanom in podjetji, v katerih ima država pomemben lastniški delež, ne obstaja tihi dogovor, da priskočijo na pomoč Medicoengineeringu. Minister bi s takšnim scenarijem ubil dve muhi na en mah. Bolnišnice bi rešil stiske, hkrati pa bi prikril lastno odgovornost za zavlačevanje pri nabavi miz. Spomnimo naj, da je Bručan prvi razpis za 18 operacijskih miz razveljavil februarja lani, nov razpis pa je objavil šele štiri mesece pozneje. Novembra lani je razpisna komisija kot najugodnejšo izbrala ponudbo podjetja Sanolabor, čeprav je bila za približno 200 milijonov tolarjev dražja od ponudbe izločenega podjetja Mollier, hkrati pa je bila tudi za 200 milijonov dražja od cene, ki jo je v razpisnem postopku kot okvirno določilo ministrstvo za zdravje. Dvom o poštenosti izbire je zasejala informacija, da naj bi se minister Bručan v času razpisa srečal z Markom Bokalom, direktorjem zmagovalnega podjetja Sanolabor. Bručan je srečanje sprva priznal, že dan pozneje pa zanikal. Ko smo preverili ministrov osebni urnik, smo zasledili, da sta se z Bokalom vendarle srečala, in to 23. decembra 2004 ob osmih zjutraj. Ali je bil polurni sestanek namenjen operacijskim mizam, ni znano. Minister to odločno zanika. Nedvomno pa je srečanje potekalo še v času prvega razpisa. Pod ostalimi datumi v ministrovem urniku Bokalovega imena ni zaslediti, pri čemer pa je treba povedati, da je večino zaznamkov zapisanih z navadnih svinčnikom. Če bi torej dvom o poštenosti razpisnega postopka želeli ovreči, bi morali imeti na voljo knjigo obiskov, kamor vratar s kemičnim svinčnikom zapisuje vse osebe, ki vstopajo ali izstopajo iz prostorov ministrstva. Toda na ministrstvu za zdravje imajo shranjeno le evidenco obiskov po 10. avgustu 2005. Vse evidence starejšega datuma so - kako prikladno - izginile.

Vrnimo se k razpisu. Sanolabor bi posel z mizami zelo verjetno dobil, če ne bi sledil dodaten zaplet. Decembra 2005 je Mollier na državno revizijsko komisijo vložil revizijski zahtevek, Bručan pa je šele pet mesecev pozneje na isto komisijo naslovil pobudo, ki bi kljub vloženemu revizijskemu zahtevku omogočila takojšen nakup miz. Ker je z rešilnim receptom čakal predolgo, manever ni uspel. Revizijska komisija je ugodila Mollierovemu zahtevku in razpis razveljavila. Bručanov poskus, da bi krivdo za dolgotrajne postopke nabave operacijskih miz prevalil na ramena ponudnikov, češ da se ti neupravičeno pritožujejo, se je izjalovil. Odločitev revizorjev je razkrila, da je bila Mollierova pritožba povsem upravičena. Še več. Razkrila je, da je ministrstvo za zdravje kot naročnik posla kršilo postopek javnega naročanja, saj je za zmagovalca razglasilo Sanolabor, čeprav to podjetje sploh ni oddalo pravilne ponudbe. Mollierova zmaga ni poceni. Stroški revizijskega postopka, ki jih bo moralo pokriti ministrstvo za zdravje, dosegajo skoraj milijon tolarjev. Ker takšne napake načenjajo ministrovo verodostojnost, jih je seveda treba čim prej pomesti pod preprogo. To pa je najlažje storiti s takojšnjo nabavo operacijskih miz.

In smo spet pri donaciji. Če bi med ministrom in podjetji, ki so v delni ali večinski lasti države, obstajal tihi dogovor, bi bilo donacijo zelo preprosto speljati. Toda to bi hkrati pomenilo, da operacijske mize ne bi bile brezplačne, ampak bi bile posredno kupljene z javnim denarjem. Medicoengineering bi odigral zgolj vlogo poštnega nabiralnika. Dokaza za tak dogovor vsaj za zdaj ni. Bo pa vsekakor zanimivo spremljati, katera podjetja se bodo odzvala na poziv Medicoengineeringa.

Dvom o humanosti Medicoengineeringa vzbuja tudi vrednost donacije. Ne pozabimo, da je donacija vredna približno 500 milijonov tolarjev. Če k temu prištejemo še DDV, dobimo ceno, ki jo je Aico-med ponujal na zadnjem razpisu za 18 operacijskih miz. Ta cena pa je za približno 200 milijonov tolarjev višja od cene, po kateri je skoraj enako kakovostne operacijske mize znamke Trumpf na zadnjem razpisu ponujal Mollier. Nekdanji minister Dušan Keber se zato sprašuje, ali Medicoengineering slovenska podjetja poziva k plačilu oderuške cene.

Težave so tudi z dobavnimi roki. Po trditvah poznavalcev je običajni dobavni rok za operacijske mize od šest do osem tednov. Dodatnih deset do štirinajst dni pa je potrebnih za montažo miz. V najboljšem primeru bi z operacijami na novih mizah lahko začeli v sedmih do osmih tednih. Pa še to je vprašljivo. Direktor Onkološkega inštituta dr. Zvonimir Rudolf na primer pravi, da bi nove operacijske dvorane lahko začeli uporabljati jeseni. Takšno časovno razliko je mogoče premostiti samo v primeru, če bi bile operacijske mize že dobavljene v Slovenijo. Vodstvo Medicoengineeringa takšno možnost odločno zanika. Toda naši viri trdijo, da naj bi bile mize vendarle že pripeljane v Slovenijo. Če to drži, ima donacija še eno razsežnost. Znano je, da se je podjetje Aico-med udeležilo tako razpisa za 18 operacijskih miz, ki ga je začel Keber, kot tudi razpisa, ki ga je začel minister Bručan. Na obeh razpisih je bila njihova ponudba najdražja, zaradi česar se je ustvaril vtis, da bitko želijo namenoma izgubiti. Zadeva se je začela jasniti šele, ko je Sanolabor svojo razpisno ponudbo nenadoma spremenil. Medtem ko je na Kebrovem razpisu ponudil mize italijanskega proizvajalca OPT, je na Bručanovem razpisu na lepem ponudil mize nemškega proizvajalca Maquet. Torej iste mize, za katere ima Aico-med ekskluzivno zastopstvo. Kaj to pomeni? Sanolabor Maquetovih miz ne more kupiti neposredno od proizvajalca, ampak jih lahko kupi le prek podjetja Aico-med. Še več. Aico-med oziroma po novem Medicoengineering je edini pooblaščeni serviser Maquetovih miz v Sloveniji. Servisiranje je sicer res manjši kos pogače, vendar ga ne smemo spregledati. Čeprav sta bili ponudbi Aico-med in Sanolaborja dražji od ponudbe podjetja Mollier, je razpisna komisija kot najugodnejšega ponudnika izbrala Sanolabor. Za Aico-med je bila to odlična novica. Toda sledil je udarec. Državna revizijska komisija je razpis zaradi nepravilnosti razveljavila. Minister Bručan je kmalu za tem napovedal, da bodo mize kupili z neposrednimi pogajanji. To pa bi lahko pomenilo, da bi kupili cenovno ugodnejše mize znamke Trumpf, ki jih prodaja Mollier. Predstavljajte si, v kakšni zadregi se je znašel Aico-med, če je iz prepričanja o zmagi Sanolaborja mize slučajno dobavil že med čakanjem na razplet! V takšni situaciji je donacija odlična rešitev, še posebej, če ti pol milijarde tolarjev težko finančno breme uspe preložiti na ramena drugih slovenskih podjetij. Donacija pa ima še eno veliko prednost: mogoče jo je uveljavljati kot davčno olajšavo. Obstoječa zakonodaja namreč podjetjem omogoča, da sredstev, doniranih v višini 0,3 odstotka od celotnih letnih prihodkov, ne vključijo v svojo davčno osnovo. Medicoengineering nas skuša prepričati, kako se žrtvuje za javno dobro, zelo nerad pa pove, da bo kot edini pooblaščeni serviser Maquetovih miz v Sloveniji vsaj nekaj milijonov tolarjev zaslužil na račun servisiranja podarjenih 18 operacijskih miz.