Kisel revolt

Džej Džej ima v neki temnici očitno vprežen vod elitnih meteoromancerjev, ki mu v skrbno določenih terminih nad prestolnico kliče taktične ujme. Ko so mu, nad enotno davčno stopnjo zgroženi, pobezljali sindikati, so bili od vsepovsod prihajajoči avtobusi ukleščeni v enega bolj pasjih snežnih metežev v novejši zgodovini - in ko so zdaj zarožljali študentje, se je po nekaj tednih relativne miline s popolnim tajmingom utrgal oblak. Temperatura je v enem dnevu padla za petnajst stopinj.

Do poldneva se je sicer vsaj za prvo silo umirilo, a večina škode je bila že storjena. Ob pol dveh, pol ure po uradnem začetku, je bil videti Trg republike napol poln, a ko je človek zakoračil v prostor proti odru, so med vrstami zijale praznine. Za ogrevanje sta skrbela Right Said Fred in Will Smith, aktivistke v oranžnih majčkah so delile ŠOS-ove naglavne rute in lično zapakirane pelerine, med transparenti so prevladovali šesterokotni rdeči znaki STOP ŠOLNINAM. Večino drugih transparentov so protestniki preprosto prenesli iz nedavnega opozorilnega shoda, tokrat pa so si na puloverje napopali še oranžne nalepke Hvala, mama, da lahko študiram.

Manko kritične mase so navzoči skušali nadomestiti s toliko bolj čustvenim trobljanjem, neki fant je prižgal fluorescenčno navijaško baklo in bil zato odstranjen. "Pogajanja z vlado so zašla v slepo ulico, zato smo danes na ulici mi!" je štirim vrstam pod odrom zanosno zaoril predsednik dijaške organizacije Jernej Štromajer in siknil čez vlado, ki ponuja obdavčitev danes, štipendije in postelje pa šele jutri. "Nočemo vladnih špagetov bolonjeze, hočemo kvalitetno reformo visokega šolstva! Če ni škoda denarja za vojno v Iraku, potem ga ne more biti škoda za študentsko prehrano!"

Prva skupina, ki je nastopila, pravzaprav sploh ni imela imena (špiker jo je napovedal: "Prosim en aplavz za ... za ... zanje!"), venček pa je začela s Hej, brigade. Par baby-punkerjev pod odrom je sicer skušalo zapogati, a vztrajati se je ljubilo le enemu - nič čudnega, glede na to, da je sledil Jaz, pa ti, pa židana marela, jaz, pa ti, pa ena gajba pera. Petdeset metrov stran od lokacije po napovedih največjih in najbolj utemeljenih mladinskih demonstracij v moderni slovenski zgodovini je po Dunajski precej nemoteno tekel promet. Ob 14:00 je še največ čustev kazal neki po naključju mimoidoči družinski oče, ki je brez marele stal v dežju, si k prsim stiskal oranžno ŠOS-ovo rutko in z ustnicami sledil besedilu pesmi Slovenskega naroda sin.

Nasploh je bila večina pesmi tisto popoldne odigrana akustično, tako da so imele ja še manj mobilizacijskega potenciala. Slednjega ne manjka že izpred meseca dni znanemu gostu, enemu izmed organizatorjev velike francoske insurekcije Victorju Vidillesu. S svojim sijajnim rezkim glasom je navzoče dodobra vzdignil in jim povedal, da skupaj s francoskimi kolegi bijejo natanko isti fajt: fajtajo se za boljši položaj, fajtajo se za vizijo sveta, v katerem je študij pravica in ne privilegij. Na koncu je spet zapel svojo učinkovito pesmico Re-zis-TONS, re-zis-TONS!!!, kar so šibkejši oratorji kasneje poslovenili v Ne-po-PUŠ-čamo, ne-po-PUŠ-čamo!!!.

Viktor je prijazno obljubil, da pride naslednjič spet, vmes pa se je težišče na najštevilnejši točki prireditve, recimo tisočih protestnikov, premaknilo pred zabarikadirani glavni vhod v parlament, kamor je ŠOS postavil resnično impresivno vedro bolonjskih špagetov. Barikade so bile postavljene na drugi strani ceste, tako da bi lahko osovražena okna zadevala le jajca lokalnih atletov. Protestniki so ob tem premiku pozornosti prvič opazili gručico kontraprotestnikov. ZA REFORME se je glasil eden izmed obeh transparentov, drugi pa je dajal vedeti: NISMO VSI (ZA) ŠOS. E v prvem je bil izrisan kot evro, S v drugem pa kot dolar.

Nad marsičim, gotovo tudi nad bornostjo svojega števila razjarjeni protivladniki so se iz demonstrantov prelevili v demon-strante in svoje travme stresli nad temi recimo desetimi pogumnimi ubožci, ki so tako čez barikade najprej pokasirali par jajc, potem tri marele, potem par transparentov, nakar sta jih začela dva mladeniča na daljavo s svojima transparentoma dejansko mlatiti. Po nekaj minutah so prileteli trije aktivisti in razgrete kolege fizično zvlekli stran, kričeč pozive tipa "Slabo luč mečete na nas!" in "Tako samo preusmerjate pozornost nanje!". Nazadnje so jih z dobro usklajeno akcijo preprosto zagradili z vrsto svojih na barikade privezanih transparentov, tako da jih s trga sploh ni bilo mogoče videti, in naslednji hip jih tudi že ni bilo več ... A srčki jim nedvomno vse do danes toplo prasketajo ob misli na vse tiste spektakularne zgodbe, ki jih bodo lahko razodevali zvezdookim kmetičnam na naslednjem poletnem taboru NSi. "Vlada jim je itak ponudila preveč!" je tik pred izginotjem v kamero dahnil eden izmed njih. "Študij bi bil v celoti zastonj, in če jim to ni dovolj, potem res ne vem, kaj hočejo!"

"Pozdravljeni vsi, ki ne bi radi živeli v bedi in temi!" je mokri bataljon z odra pozdravil Miha Ulčar. "Dragi ministri, vam je tovariš Tito sponzoriral študij ... Ste se kdaj vprašali, zakaj moramo študentje delati? Ker se igrate ekonomske eksperimente, pod ceno prodajate državna podjetja in krpate proračunske luknje! Uničili boste visoko šolstvo, uničili boste zdravstveni sistem, razprodali boste Slovenijo - poti nazaj pa ne bo več!"

Obljubil je pripravljenost tako na dialog kot na boj - a kaj, ko je imel na voljo tako malo soldatov. Obljubljeni avtobusi se niso in niso materializirali, publike pod odrom pa je bilo vsakih deset minut prej manj kot več in tudi tistih recimo 150 pod Maximarketovo strehico vedrečih mlačnežev ni kaj bistveno prispevalo k skupni stvari. "Rupel nas hoče zastrupiti, Janez pošilja fante v Irak ... Takim lahko pomaga le Alah! Alah je velik!" je pozval Vanja Alič, naslednji komad pa je špiker napovedal s: "Slišim, da je eden od naših ministrov prava Zver ... Tej Zveri pa bi sporočil, naj raje proba ukrotiti svojo domačo malo Zver, ki je očitno ne more ukrotiti in je že zdavnaj rekla Odoh ja u rokere!"

Jani Kovačič je zapel en minister - ena kača, ena vlada - tisoč kač. Od časa do časa je blago zavelo po skanku, zaplapolala je majhna rdeča zastava s srpom in kladivom. "Vsi so se tako veselili in se pumpali - JA! JA! TO BO KOT V FRANCIJI!" je bentila kisla, a še vedno upajoča aktivistka. "Pa pač ne bo, a ne? Nismo Francozi. Slovenci smo."

Podporo je prišel izreč Branimir Štrukelj, za njim Dušan Semolič: "En stavek pove vse - vaše zahteve so naše zahteve, vaši cilji so naši cilji!" Program je končal Zoran Predin, organizatorji pa so pred barikade postavili študentsko posteljo, češ naj vlada vidi. Nekaj sto najzagretejših protestnikov je potem pritisnilo na barikade in tam ostalo dobro uro. Tresli so ograjo, se neuspešno skušali v en glas dreti "PIČKE!" in kasneje "MALO VAS JE, MALO VAS JE, PIČ-KI-CE!!", kar je bil seveda višek ironije. Aktivistke so skočile v bližnjo delikateso po dvajset jajc, priletela je tudi kaka napol prazna piksna uniona ... Z vso silo so zalučali nekaj kartonastih STOP-znakov, ki so kot kombinacija frizbija in bumeranga praviloma leteli manj kot pet metrov. Par jajc je priletelo v robocope, posebej razgret protestnik pa jim je ponosno kazal to, kar je kolegica zgoraj v parlamentarni novinarski sobi, od koder je imela kraljevski razgled, opisala kot "svoje premoženje". Če bi se bila zbrala dovoljšnja kritična masa za samozavest, bi v sredo pred parlamentom zelo možno prišlo do pravega nasilja.

Trdo jedro re-zis-TONSA je sčasoma sicer krenilo po Ljubljani in nekaj časa s transparenti hodilo sredi Dunajske. Bil je to pogumen, duha poln poskus reševanja tistega, kar se rešiti da, a kaj, ko jih je bilo na končni destinaciji toliko, da so komajda lahko obstopili Prešernov spomenik. Ko sem aktivistke povprašal, kako je torej z napovedanimi demonstracijami naslednji dan, so šle vprašat v glavni štab in se vrnile z novico, da vse odpade. To se je zdela precej modra generalska odločitev, saj je postalo na tej točki ime igre damage control - minimiziranje škode, ne pa širitev območja boja. Poklical sem Miho Ulčarja in ga vprašal, kako se lahko izogneva uporabi besede krah. "No, vplivalo je vreme," je dejal. "A po naših podatkih se je čez dan izmenjalo pet tisoč ljudi! Ob tem je treba vedeti, da so se danes zjutraj s številke 1919 množično pošiljali mesidži, da demonstracije odpadejo: ne samo študentom in dijakom, temveč tudi šoferjem avtobusov, ki naj bi peljali iz drugih krajev. Prišla je tudi direktiva države za srednje šole - Zver je trdo pritisnil na ravnatelje, naj dijakov ne pustijo od pouka. Številne srednje šole so se odločile, da bodo imele ravno danes športni dan. A kljub vsem tem dejavnikom sem prepričan, da bi prišlo - če bi bilo le vreme - vsaj dvakrat toliko ljudi."

Da imajo v državi, ki sodi po obdavčitvi dela v sam vrh EU, študentje absolutno pravico do tako rekoč vsega, kar hočejo - to bi moralo biti jasno še tako zarukanemu Jolbetu ... A mu žal ni, saj ni očitno žal jasno niti inteligenci. Štiriindvajseti maj 2006 je bil popolna priložnost za širši revolt proti vladi in vsemu, kar v tem trenutku predstavlja, a kaj, ko je deževalo. Z nedavne ŠKIS-ove tržnice, kjer je bilo suho in se je bistveno prizadevneje tankal cviček, so poročali o deset tisoč udeležencih, torej jih je bilo desetkrat več kot v sredo pred parlamentom. Karantanska ovčka pridno tovori naprej, od časa do časa zavije v gostilno in malo zableja - tistih nekajkrat, ko bi se res splačalo, pa niti ne.