zdravstvo / Darilo, ki ga ni bilo

Koliko skupnega imata dobrodelnost in kapitalizem, je razkrila farsa, ki smo ji bili priča v zadnjih dneh. Najprej smo bili obveščeni, da bo zasebno podjetje Medicoengineering iz Trzina štirim slovenskim bolnišnicam in ljubljanskemu Onkološkemu inštitutu zastonj in "z nasmehom na obrazu" podarilo 18 operacijskih miz. Kmalu se je izkazalo, da sploh ne gre za brezplačen dar, ampak za kupčijo, saj naj bi pol milijarde tolarjev vredno donacijo pokrila različna slovenska podjetja, zelo verjetno tista, ki so v delni ali večinski lasti države. Mize bi bile tako posredno kupljene z javnim denarjem. Pa ne le to. Mize bi bile tudi občutno preplačane. Najdražja bi stala kar 39,7 milijona tolarjev, za tretjino več, kolikor za enako operacijsko mizo zaračunava avstrijski posrednik. Primerjava z Avstrijo ni edini dokaz oderuštva posrednikov. Splošna bolnišnica Slovenj Gradec je leta 1995 kupila dve operacijski mizi znamke Maquet z dvema ploščama in številnimi dodatki. Za prvo so brez davka plačali 15,6 milijona, za drugo pa 15,9 milijona tolarjev. Čeprav je od takrat minilo dobrih deset let in se je vmes tehnologija izpopolnila, je kljub temu mogoče reči, da je cena, ki jo za mize danes zahteva Medicoengineering, prenapihnjena. Če bi torej podjetja v državni lasti za mize darovala pol milijarde tolarjev, bi dobesedno skozi okno zmetala davkoplačevalski denar. Medicoenginering po drugi strani s takšno donacijo ne bi imel praktično nobenih stroškov. Prav nasprotno. Svoj finančni položaj bi si izboljšal, saj bi kot edini pooblaščeni serviser Maquetovih miz v Sloveniji nekaj milijonov tolarjev zaslužil z vzdrževanjem in servisiranjem miz.