Luknja na levi strani

Zadnja javnomnenjska raziskava na spletnih straneh kabineta predsednika vlade nosi datum 16. maja. Opravil jo je Aragon, obsega pa samo osem strani. Ali pet vprašanj. Bolj pridni so v Centru za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij. Institucija, ki je konec lanskega leta izgubila vladna sredstva za pripravo Politbarometra, javnosti vsaj za zdaj še ni nehala meriti utripa. Zaradi finančnih težav je zmanjšala tempo preverjanja, tako je letos opravila le štiri raziskave. Zadnjo med 12. in 14. junijem. V primerjavi z Aragonovo je ta raziskava bistveno obsežnejša, bolj poglobljena, a verjetno zadnja, ki je bila narejena pred začetkom jesenske volilne bitke.

Kaj pravijo ugotovitve tokratnega merjenja? Najprej temeljna dejstva. Pri raziskavi je sodelovalo 28 izšolanih anketarjev, korespondentov je bilo 723, bruto čas trajanja ankete pa je bil 430 ur. Rezultati vsaj na začetku anketnega vprašalnika ne kažejo večjih razlik v primerjavi s tistimi, ki jih je Politbarometer redno opravljal vrsto let. Ljudje so načeloma zadovoljni z demokracijo, razen običajnih nihanj, ki so lahko posledica tako banalnih razlogov, kot je začetek svetovnega prvenstva v nogometu ali pa prihod poletja, večjih odklonov ni. Stvar pa postane zanimiva že pri drugem vprašanju. Pri Politbarometru so primerjali zadovoljstvo s stanjem demokracije za polletno obdobje leta 2005 in polletno obdobje leta 2006. Torej čas konstituiranja in čas aktivnega delovanja Janševe vlade. Razlike med merjenjema so statistično opazne. V polletnem obdobju leta 2005 je bilo skupno z demokracijo zadovoljnih 46 odstotkov vprašanih, leto kasneje pa samo še 39 odstotkov. Razlike so še posebej značilne pri nekaterih skupinah. Tako je bilo leta 2005 z demokracijo zadovoljnih 61 odstotkov študentov, danes pa jih je samo še 47 odstotkov. Velika razlika je tudi pri tistih z višje- in visokošolsko izobrazbo, včasih 52 odstotkov, sedaj samo še 40 odstotkov, ali pri ljudeh iz Maribora in Ljubljane, kjer se je zadovoljstvo z demokracijo zelo zmanjšalo. Pred letom je bila zadovoljna okrogla polovica vprašanih, sedaj samo še 32 odstotkov. Smer upadanja zadovoljstva je vidna pri skoraj vseh opazovanih skupinah, razen, kar je logično, pri navijačih vladajočih strank.

Zanimiva je tudi primerjava razmer v Sloveniji pred volitvami in po njih. Raziskovalci so korespondente povprašali, kaj menijo o nekaterih družbenih pojavih pred Janševo zmago in po njej. Tako recimo 51 odstotkov vprašanih meni, da je danes položaj delavcev slabši, kot je bil pred volitvami in pred Janševo zmago. Samo 12 odstotkov jih je nasprotnega mnenja. Velik del prebivalstva torej meni, da vlada ne izvaja dobre socialne politike. Podoben je odstotek pri presojanju vpletanja politike v gospodarstvo. Petdeset odstotkov vprašanih meni, da je vpletanja več, kot ga je bilo za časa Toneta Ropa, samo 10 odstotkov, da ga je manj. Razlika je očitna tudi pri zdravstvu; 43 odstotkov vprašanih meni, da so razmere v zdravstvu danes slabše, in samo 16 odstotkov, da so boljše kot pred zadnjimi volitvami. Prav tako jih je 43 odstotkov prepričanih, da je danes več korupcije, in samo 10 odstotkov, da je je manj, kot je je bilo nekoč. Zadnja ugotovitev je še posebej presenetljiva, saj je sedanja vlada kampanjo in predvolilne obljube začinila ravno z gesli o boju zoper korupcijo. Morda pa je presenetljivo, da je slika obrnjena pri vprašanju objektivnosti medijev. Kritičnosti ni, 25 odstotkov vprašanih meni, da so mediji danes objektivnejši, kot so bili nekoč, 19 odstotkov jih je nasprotnega mnenja. Odgovor na vprašanje, zakaj so pri drugih vprašanjih korespondenti do vlade kritični, pri tem pa ne, je verjetno večplasten. Eden od razlogov je lahko ta, da vlada vseskozi napada poročanje medijev in da zato korespondenti menijo, da so ti objektivni. Drugi je morda specifičnost vprašanja, objektivnost medijev je kompleksnejši pojem kot na svoji koži merljivo poslabšanje socialnega položaja. Tretja možnost je seveda ugotovitev, da so mediji danes vsaj deloma objektivnejši, kot naj bi bili pred dvema letoma.

Politbarometer meri tudi podporo vladi Janeza Janše. Ta je, podobno so izmerili drugi merilci javnega mnenja, po začetni evforiji lani jeseni začela naglo upadati. Delež podpornikov in nasprotnikov je sedaj približno enak in se giblje znotraj standardne napake. Ugotovitev junijskega Politbarometra je podobna, izsledki raziskave celo nakazujejo, da se je končal zimsko-pomladni cikel izrazite nepodpore vladi Janeza Janše.

Zanimiv je prikaz podpore po različnih skupinah. Vlado izraziteje podpirajo najstarejši, tisti, ki imajo končano samo osnovno šolo, upokojenci, zaposleni v gospodarstvu, verniki, podeželani in seveda preferenti vladajočih koalicijskih strank. Vlade Janeza Janše pa ne marajo mladi, študenti, višje- in visokošolsko izobraženi, brezposelni, neverni in preferenti opozicije. Izraziteje ji nasprotujejo tudi politično neopredeljeni in tisti, ki leta 2004 niso volili. Morebiti (za)ustavljen padec podpore Janševi vladi je viden tudi v časovni primerjavi. Podpora vladi je junija 2006 očitneje manjša, kot je bila pred letom dni, nad svežo vlado nekoč navdušeno mnenje pa so spremenili predvsem študenti, meščani, pa tudi ženske.

Nezadovoljni levičarji

Pri vprašanju strankarskih preferenc se je izrisala dolgočasna slika velike SDS, ki se je ustalila okoli petine, srednje velikih LDS in SD, ki bijeta boj nekje okoli kote 13 odstotkov, Kacin pa je od Pahorja še vedno močnejši za nekaj centimetrov, in majhnih, nepomembnih strank, katerih izid je že nekaj časa zanemarljiv, blizu praga in pod pragom vstopa v parlament. Raziskovalci so si tokrat privoščili tudi eksperiment. Želeli so izmeriti, kako trdni so volilci v svojem političnem prepričanju in kakšna je pripravljenost za strankarske menjave zunaj obsega parlamentarnih strank. Volilce so vprašali, kako bi se odločili, če bi na državnozborskih volitvah nastopil Milan Kučan s svojo imaginarno stranko. In kako bi se odločili, če bi Janez Drnovšek na državnozborske volitve poslal svoje Gibanje. Eksperimentalni položaj je rodil zanimive ugotovitve. Če bi na volitvah nastopila Drnovškova stranka, bi jo volilo 28 odstotkov korespondentov. Milan Kučan pa bi pobral še za 4 odstotne točke več glasov. Mnenje bi bolj spremenili korespondenti, ki so volilci levih strank, pa tudi tisti, ki so strankarsko neopredeljeni. Za Kučana in Drnovška so najmanj "občutljivi" volilci SDS. Merjenje je skratka pokazalo, da je znaten del volilcev prepričan, da je levosredinski politični prostor še prazen oziroma je napolnjen s strankami, ki volilcev ne prepričajo.

Že omenjeno jesensko zmanjšanje priljubljenosti Janševe vlade je v neposredni zvezi z izbruhom reformističnega zanosa. Ko so pol leta kasneje raziskovalci merili odnos do reformističnih ukrepov, so ugotovili, da je splošno nasprotovanje reformam še vedno močno, a ne tako izrazito kot pozimi. Skrhana ost kritike naj bi bila posledica politične spremembe v delovanju slovenske vlade. Za reforme se zdi, da so vsaj začasno izginile z dnevnega reda, od vlade pa se je poslovil tudi neoliberalni minister Jože P. Damijan, ki je reforme zagovarjal z retoriko fundamentalističnega pridigarja.

Končni rezultat? Velikih, izrazitih sprememb v zadnjem času ni. Upadanje podpore vladi se je ustavilo, podpora, čeprav ne ravno visoka, ustalila. Analiza pa je tudi pokazala, da strankarske opredelitve niso dokončne, da dopuščajo alternative, da volilci spuščajo sidra, svojih središč pa ne najdejo. Ta ugotovitev velja predvsem za podpornike levih strank, ki bi hitro zbežali k morebitni Drnovškovi ali Kučanovi stranki. Zraven bi potegnili kar nekaj strankarsko neopredeljenih. Raziskava je skratka pokazala, da je kritični potencial javnosti visok, višji, kot kažejo strankarske reference, in da ga zadušene, neartikulirane, nespretne in med sabo sprte opozicijske stranke za zdaj ne znajo izkoristiti. Kar je seveda dobro za Janševo vlado. A samo, če se ji ne bo zgodil Drnovškov falcon. V času nakupa nesrečnega vladnega letala je namreč analiza razpoloženja javnosti prvič nakazala padec velike LDS.