Prestavljena šlamastika

Nedopustno cinično je, da rakavi plačniki zdravstvenega zavarovanja še hitreje hirajo zaradi birokratsko-mafijaških kolobocij, za katere je kriva kaotična zakonodajna regulacija javne nabave. Še huje pa je, če skuša vlada to zadnjo v dolgem in eksponentnem nizu nacionalnih sramot zlorabiti za dodatno širjenje svojih v zadnjem času že tako ali tako povsem povampirjenih pristojnosti in (tako opozicija) ustvarjanje bližnjic za lifranje posebej sočnih poslov naravnost v naročje svojih prijateljev in zaslužnikov. Ko začnejo zaradi načrtovanega zakonodajnega posega odstopati tudi kadri, ki so zadovoljili celo kriterije vladnega kadrovskega rešeta, in ko začne pravičniško vršati celo v vrstah SLS - potem je to verjetno tisti zadnji signal, da je nekaj res narobe. "Takšna ureditev ni v skladu z evropskim pravom, saj nad to odločitvijo po dosedanjih podatkih ne bi bilo zagotovljeno pravno varstvo neodvisnega ali sodnega organa," je prejšnji teden za Mladino izjavila Vesna Cukrov, ki je s funkcije nove predsednice državne revizijske komisije zaradi novele zakona o reviziji postopkov javnega naročanja odstopila, še preden jo je sploh prevzela. Tudi dosedanji predsednik Aleksij Mužina je načrtovano rešitev označil za "svetovni unikum".

Oba, Mužina in Cukrova, nadaljevanje svoje poti vidita v zasebnem odvetniškem sektorju - umirajoči ljudje s cevkami v nosu, ki jih, ker se umazana šarada pač lomi na njihovih hrbtih, od časa do časa vidimo pri večernih poročilih, pa izbire žal nimajo, saj so na državo Slovenijo dobesedno obsojeni. "Navadna šlamastika" - tako je predlagano vladno rešitev na tiskovni konferenci LDS označil Tone Rop. Vlada želi ob neposredni nevarnosti za življenje ali zdravje ljudi, izpolnjevanju nujnih mednarodnih obveznosti države ali veliki neposredni škodi za javna sredstva (torej ob treh postavkah, pod katere lahko s ščepcem uradniške dobre volje verjetno spraviš dobesedno vse) pristojnost za odločanje o nezadržanju postopka oddaje javnega naročila z neodvisne revizijske komisije prenesti kar sama nase. Po mnenju LDS gre ali za popolno nepoznavanje področja ali za željo predsednika vlade, da bi neposredno obvladoval tudi področje javnih naročil. To je po besedah Milana Cvikla po novem v nevarnosti, da postane področje političnih naročil za prijatelje SDS.

O sporni spremembi naj bi v državnem zboru odločali na torkovi izredni seji, a se je pošteno zapletlo že na predhodnem dopoldanskem zasedanju komisije za nadzor proračuna in drugih javnih financ, saj to matično delovno telo ni sprejelo niti enega samega člena predlaganega zakona. Ker komisija šteje šest članov (2 x LDS + SD proti 2 x SDS + NSi), je glasovanje po običajni dozi vrtičkarskega pričkanja obviselo pri 3 proti 3. LDS in SD sta pred tem umaknili svoji že vloženi dopolnili k zakonu: sami sta trdili, da sta to storili, ker dopolnili tako ali tako ne bi bili sprejeti, koalicijski poslanci pa so jima to strašno zamerili in ju obtoževali neresnosti ter izmikanja.

Ker matično delovno telo ni pripravilo mnenja, je opozicija navdušeno bila plat zvona, da je pred poslance priromal "prazen zakon", torej zakon brez besedila, sploh razpravljati o takem zakonu pa bi pomenilo kršitev poslovnika. Edini iz opozicije, ki ni kazal pretiranega navdušenja nad takšno elegantno in javne pike prinašajočo rešitvijo, je bil predsedujoči podpredsednik DZ Marko Pavliha, ki je kislo, a neomajno razložil, da lahko točka, ko je bila enkrat že uvrščena na dnevni red, z njega odroma samo z izrecno glasovalno odločitvijo poslancev. "Če niso izpolnjeni pogoji za obravnavo, obravnave ni možno izvesti!" je trdil Tone Rop, Rudolf Petan pa mu je nazaj očital, da se nekateri vse preradi "igrajo z življenji in zdravjem ljudi". Nekateri LDS-ovci (najbolj izrazito Cvikl in kasneje Jožef Školč) so bili tako prepričani o svojem prav, da so se nazadnje celo javno sprli s svojim Pavliho, češ da napačno vodi sejo, podpredsednik pa jim je nazaj zabrusil, da so njihove izjave "nekonstruktivne in brezpredmetne".

S prvim glasovanjem je bil zavrnjen predlog, naj se točka dokončno umakne z dnevnega reda, so pa predstavniki ljudstva kar s 63 proti 1 določili, da se prestavi na eno izmed prihodnjih sej. Po eni interpretaciji naj bi SDS uvidela, da z glavo skozi zid preprosto nima smisla (predlagano rešitev so kar ostro kritizirali pri DeSUS in pri SLS, "pomisleke" pa so imeli celo pri zvesti NSi) in se je tako raje odločila za kako drugo pot, morda nov predlog zakona ali pak nemara celovitejšo reformo celotnega področja javnih naročil; po drugi interpretaciji pa naj bi vladajoča koalicija odlog preprosto izkoristila za "uravnoteženje", najverjetneje "dopolnitev" sestave komisije za nadzor proračuna. Če se zdi to komu morda vendarle nekoliko preveč orwellovsko, se je treba spomniti samo na to, da ne bi bilo prvič: pred letom so tako "rekonstruirali" komisijo za peticije ter človekove pravice in enake možnosti, ki je bila ob natanko enakem razmerju moči natanko enako neodločena glede ombudsmanovega posebnega poročila o izbrisanih. Odkar so šestim članom na suho dodali še krasotno Evo Irgl, ima predsedstvo DZ s komisijo seveda bistveno manj težav.

Edini med 64 poslanci, ki je v torek glasoval proti prestavitvi točke, je bil Aleš Gulič. Kasneje je razložil, da si želi dokončno rešitev nevzdržnega položaja, saj ima dovolj "tega flikanja". Kakega navdušenja po izglasovanem odlogu v parlamentarni avli ni kazala ne ena ne druga stran. Aleksij Mužina je previdno sodil, da je odlog sicer razumna odločitev, da pa bi bilo še boljše, če bi zakon dokončno zavrnili. Poslanci koalicije so se strinjali, naj LDS, ki je absolutni krivec za trenutno veljavno obupno zakonodajo, najprej raje pomete pred svojim pragom. Jože Tanko, SDS, je bil na govorniškem odru rekel, da je zelo vesel, da je bila vlada, drugače od prejšnje, sposobna sestaviti vsaj slab predlog. Evropski finančni minister leta Andrej Bajuk je novinarjem povedal, da se mu zdijo nekateri predlogi LDS vredni upoštevanja, da pa se mu ne zdi v končni fazi prav nič narobe, če bi imela zadnjo besedo pri odločitvah o zadržanju revizijskih postopkov v posebnih primerih vlada: "Saj za to pa sploh imamo vlado! Da je sposobna prevzeti odgovornost in jo potem tudi speljati!" Milan Cvikl, predsednik komisije za nadzor proračuna, se s tem seveda ni strinjal: "Kako bo vlada prevzela odgovornost, če pa hoče po pregovoru 'Kadija tuži - kadija sudi' sama sebe razglasiti za sodnika? Operacijskih miz ta zakon itak ne bi rešil: Bručan naj pač že enkrat zaključi postopek in izbere najboljšega ponudnika, pa ne bo več nobenega problema. To bi bil lahko naredil že februarja 2005, a kaj, ko so želeli z manipulacijo in demagogijo raje zakon spremeniti tako, da bi vlada sama odločala o več kot 500 milijard vrednih javnih naročilih!"