Holmec, petnajst let pozneje

Na prvi strani Mladine, ki je izšla julija 1991, je bila objavljena srhljiva fotografija. Na njej si Jelko Kacin ogleduje zogleneli trupli ubitih pripadnikov JLA. Mladina je poročala o osamosvojitveni vojni. "Ko sva prišla na mejo, se je iz carinarnice še vedno kadilo," sta o bojih na Holmcu zapisala novinarja Ervin Hladnik - Milharčič in Ali H. Žerdin. "Zgradba je zgorela do tal, na ploščadi pred zoglenelo carinarnico so stali štirje skurjeni avtomobili. Družina, ki živi nekaj deset metrov nad carinarnico, nama je povedala, da so boji pod -njihovo hišo potekali vse jutro in dopoldne. Za skladovnico drv je padel vojak JLA iz bliž-nje stražnice. Povedali so nama, da bi se vojaki JLA iz stražnice vdali, vendar so dobili okrepitev iz sosednje stražnice in iz doline, zato so boji trajali več ur. Carinarnica je zagorela tik pred vdajo, ko je vojak JLA iz breztrzajnega topa ustrelil v poslopje. Teritorialci so stražarnico med bojem prerešetali."

Petnajst let pozneje je vojna daleč. Poletje je enako vroče, cesta, ki proti Holmcu zavija iz Poljan, kjer je leta 1945 potekala zadnja velika bitka druge svetovne vojne, pa enako strma kot nekoč. Tam proti vrhu, blizu avstrijske meje, strmina popusti. Mejni prehod stoji tako rekoč na ravnini, nekoč je malce nad njim stala stražarnica JLA, od koder so vojaki JLA napadali slovenske policiste. Petnajst let pozneje je na Holmcu potekala osrednja državna slovesnost ob dnevu policije. Kraj je bil izbran s premislekom. Datum policijskega praznika je neposredno povezan z bojem na Holmcu, hkrati pa je bilo v zvezi z bitko že nekajkrat slišati ugibanja, da naj bi bili na mejnem prehodu Slovenci streljali na pripadnike JLA, ki so se vdajali. Za obtožbe je kriv znameniti posnetek avstrijske televizije, sum o zločinih pa so že nekajkrat ovrgle preiskave različnih institucij. Ovrgli so ga tudi raziskovalci. V še sveži knjigi Vladimirja Prebeliča in Damijana Guština, vojaških zgodovinarjev, je zapisano, da pri spopadu na Holmcu med obema vojskujočima se stranema "ni bilo moč zaslediti prekoračitve veljavnih pravnih norm na področju mednarodnega vojnega in humanitarnega prava". Incident streljanja vojnih ujetnikov naj bi bil izmišljotina, vsi vdajajoči se vojaki - med njimi sta bila dva Slovenca - pa so, kot sta zapisala raziskovalca, "identificirani in še danes živi". Kršitev ni bilo niti na eni niti na drugi strani, kazenska ovadba pa ni bila vložena niti proti ostrostrelcu JLA, ki je ustrelil oba slovenska miličnika.

Prireditveni prostor velike državne slovesnosti je bil pod velikim belim šotorom. Soparnim, odprtim, polnim veteranov, aktivnih udeležencev vojaških akcij na Koroškem, njihovih svojcev, policistov in policijskih poveljnikov, povabljenih, nepovabljenih. Ob velikem šotoru je bil še en manjši VIP-šotor, pa šank, kjer je veliko točeno pivo stalo samo 250 tolarjev. Poštena cena. V prvih vrstah so po protokolu sedeli povabljenci. Najprej najbolj zaslužna. Premier Janez Janša in gospodarstvenik Igor Bavčar. Prvi je prišel z državnim protokolom, ministrom Matejem in varnostno službo, drugi pa sam v velikem land roverju. Prišli so tudi drugi. Direktor slovenske policije Jože Romšek, Pavle Čelik, Marko Pogorevc, predstavniki verskih skupnosti, občinskih političnih struktur. Množice politikov državnega ranga ni bilo, kar je za državno prireditev sicer nenavadno, a po mnenju nekaterih Korošcev povsem primerno. Slovesnost na Holmcu naj bi bila namreč praznik policistov, teritorialcev, Korošcev in vseh Slovencev, ne pa praznik za kazanje politikov. Za takšne stvari je primernejša Ljubljana. Na Holmcu je bil tako samo Miro Petek, poslanec SDS, ki je doma iz bližnje Mežice. A vsi s sestavo poslušalcev niso bili zadovoljni. "Na slovesnost ni bilo povabljenih nekaj ljudi, ki bi jih morali povabiti," je bil prepričan Pogorevc. Nekdanji šef policije naj bi po protokolu sicer sedel v prvih vrstah, a je stol z njegovim imenom ostal prazen, Pogorevc je sedel zadaj, stisnjen v množici, po svojih besedah zgolj zato, ker so bili tam njegovi prijatelji in starši. "Na slovesnosti so manjkali Jože Kolenc, Ivan Hočevar, Alojz Kuralt, Franci Povše, Andrej Anžič, Bojan Potočnik in druga najpomembnejša imena slovenske policije tistega obdobja. Sprašujem se, zakaj ta šlamparija! Mi smo že dali uradni poziv, naj se pripravi uradni dokumentarni film o Holmcu, treba bi bilo pripraviti tudi sistematične preglede vsega dogajanja v različnih segmentih družbe med osamosvajanjem. Preučiti bi bilo treba delovanje medijev pa diplomacije, kulturnike, ja, in ne smemo pozabiti niti na tiste, ki so molili za našo državo," je dodal Pogorevc. Na proslavi je manjkal je recimo tudi Vinko Beznik. Nekdanji poveljnik specialne enote policije pravi, da je vabilo sicer dobil, a od regijskih in ne od državnih institucij. "Letos se zavestno ne udeležujem nobenih proslav, zato ker je dogajanje napačno predstavljeno, v vseh primerih se premalo poudarja policija. Na Holmcu se policijska zgodba ni rehabilitirala, premier se je tam pojavil zaradi političnih zdrah. Če bi res želel tisto, kar govori, o tem, da sta bili vlogi teritorialne obrambe in policije enakovredni, potem bi to lahko dosegel prek svojih ljudi. Ko je Erjavec govoril o Trzinu, ni omenil ranjenega policista, druge žrtve pa je; če bi se to zgodilo enkrat, bi verjel, da je nerodnost, tako pa se takšne stvari ponavljajo."

Janez Janša se je na vročo Koroško pripeljal v zoprnem času. V pokrajini, kjer je SDS v povprečju zbrala skoraj 5 odstotnih točk več glasov kot v vsej Sloveniji, nad vlado niso več tako navdušeni, kot so bili nekoč. Gradnja obljubljene avtoceste je še daleč, STO Ravne pa je pred kratkim izgubil posel tisočletja. Oklepnike bodo delali v Velenju, ne na Koroškem, zaradi te odločitve pa se lahko zgodi, da bo Koroška izgubila še nekaj sto delovnih mest. A Janše postrani niso gledali samo delavci, nezadovoljni so tudi policisti. Dokumentarni film Enotni v zmagi je namreč spregledal vlogo policije v osamosvojitveni vojni in od protesta policijskega sindikata se državni voditelji vseskozi trudijo in poudarjajo policijski delež. Pred govorom je imel Janez Janša torej tri pomembne naloge. Najprej je moral rehabilitirati Holmec, pohvaliti policijo in pomiriti Korošce, ki so izgubili vojaški posel.

26-minutna epopeja

Janša si je vzel čas. Njegov govor je trajal dolgih 26 minut. Terjal je tudi eno žrtev. Zaradi vročine se je po dobrih petih minutah Janševe pridige zgrudil policijski zastavonoša; oblečen v toplo protokolarno uniformo in obtežen s slavnostnim praporom pač ni zdržal slavnostnih obveznosti. Z odra so ga hitro odnesli policijski prijatelji. Janše padec ni zmotil, govora ni prekinil niti za trenutek. OK. Kaj je premier rekel o Holmcu? Bitka za mejni prehod je del širše zgodbe, a hkrati "ena najpomembnejših posamičnih bitk v vojni za Slovenijo, ne samo zaradi konkretnega pomena tega mejnega prehoda ali poguma, ki je bil tu izkazan, ampak zaradi širšega sporočila, ki ga je ta bitka dala slovenski javnosti v času najtežje preizkušnje. Ko je ta vest, da ste na Koroškem osvobodili mejni prehod Holmec, da je ponovno v naših rokah, prispela v koordinacijsko skupino, je bila to poglavitna pozitivna vest tistega dne za nas ter za celotno Slovenijo." Na Koroškem je bilo po strokovnem mnenju nekdanjega ministra za obrambo veliko poguma, veliko vojaškega in policijskega znanja. Nato je Janša nadaljeval o vlogi slovenske policije, o "absurdnih patoloških poskusih diskreditacije" slovenske osamosvojitve, o lažeh o vojnih zločinih, ki jim mediji namenjajo preveliko pozornost, o tem, kdo je bolj in kdo manj zaslužen za slovensko osamosvojitev. "Ne morejo biti za slovensko državo enako zaslužni tisti, ki so se zanjo borili, ali tisti, ki so v časopisu pisali Samostojna Slovenija, ne hvala," je zažugal nekje sredi govora. Hm, s tehtanjem zaslug je zmeraj križ, kdo ima recimo več zaslug za samostojno Slovenijo, ali tisti Demosovi politiki, ki so malo pred časom plebiscita predlagali, naj na njem velja samo večina oddanih glasov, ali oni drugi, ki so menili, da bo resnično legitimnost slovenskega osamosvajanja prinesla le absolutna večina vseh volilcev? Kdo je bolj zaslužen, ali oni, ki so bili napihnjeni kot jastrebi, ali morda tisti, ki so se delali golobe. Janša je imel sicer v mislih članek Tomaža Mastnaka, ki je maja 1991 v Mladini podvomil o tem, da bo kdo priznal samostojno Slovenijo. Mastnakova skepsa se je deloma izkazala za upravičeno, saj je samostojna Slovenija kar nekaj dolgih mesecev čakala na mednarodno priznanje.

Na Holmcu so tekle vroče minute, premier pa je počasi nadaljeval z osamosvojitvenim epom, zgodovinskostjo trenutka, enotnostjo, s pomenom slovenske samozavesti, nadaljeval je zgodbo o pogumu naših prednikov in o končni osvoboditvi pred petnajstimi leti. "Iskrene čestitke ob dnevu policije, nosite uniforme in značko slovenske policije s ponosom. Leta 1991 se je na tem mestu dokazalo, da je ta ponos upravičen. Hvala lepa!" je končal Janša. Prislužil si je kratek aplavz, brez ovacij, vzklikanja in odobravanja. V 26 minutah so ga poslušalci s ploskanjem prekinili samo enkrat, pa še takrat je bil aplavz malce izsiljen. Janez Janša posla z oklepniki in vojaške industrije na Ravnah na Koroškem ni omenil niti z besedico. Slovesnost trenutka in svetost osamosvojitvenega kraja očitno nista primerna za konfrontacije.

Peščica delavcev, zbranih zadaj, v samem kotu velikega šotora, oblečenih v majice, na katerih je bil natisnjen nesrečni oklepnik krpan, ni bila zadovoljna. Na Koroškem so začeli zbirati podpise proti oklepnikom iz Gorenja. Janši pa se lahko zgodi še nekaj drugega. "Koroška veliko trpi, veliko je brezposelnih, če nam ne bodo dali teh delovnih mest, kolikor nam jih obljubljajo, bodo pogoreli na volitvah, naj to že sedaj vedo!" je jezno dejal eden izmed njih.

Afterparty

"Govor je bil OK, a politiki znajo lepo govoriti, življenje pa gre naprej svojo pot in mi sami si moramo z dokazi in argumentirano izbojevati položaj," je o Janševem govoru pozneje dejal Pavle Čelik. Pod vročim šotorom se je slovesnost po medli Janševi pridigi nadaljevala. Prišel je moški pevski zbor in se na odru poklanjal domovini in se spominjal materinih besed, državna delegacija pa je položila venec padlima na Holmcu in si pod prisilo ogledala razstavo o osamosvajanju. Pod prisilo zato, ker sta morala Janša in Bavčar zaradi vljudnosti še enkrat poslušati stvari, o katerih sta odločala tudi onadva, ogledovala sta si dokumente, ki sta jih podpisovala, in gledala tudi svoje slike. Tam nekje na sredi vodenega ogleda je Bavčar siknil, "no, tukaj smo pa že zmagali", a procesija skozi zgodovino osamosvajanja se je v popoldanski pripeki nadaljevala še nekaj minut.

Za konec državne slovesnosti so poskrbeli otroci, ki so trenutku primerno pregretim policistom predstavili performans o soncu. "Ljubim sonce, ker nam daje življenje," je deklamiral eden od njih. Vročina v šotoru pa se je približevala vrelišču. Nekaj neustrašnih policistov je v čast domovine enourno pečenje preživelo v dolgih hlačah, suknjiču in kapi. Nato se je končalo. Janez Janša na Holmcu ni bil dolgo, odpeljal se je na Ravne na Koroškem, kjer si je še enkrat ogledal razstavo o osamosvojitvenih zmagah. "Čestitke za nazoren prikaz poguma Korošcev v vojni za Slovenijo," je zapisal v knjigo obiskovalcev koroškega muzeja in se počasi odpravil proti Ljubljani.

Na Holmcu se je medtem že pripravljalo novo slavje. Tokrat je bila na vrsti regionalna, koroška proslava ob dnevu policije, kjer so najzaslužnejše policiste počastili z medaljami in s priznanji. Poveljniška smetana se je odpeljala v Ljubljano, vročino pa je za šanki preganjalo nekaj domačinov. Med njimi je bil tudi Jože Kreuh, izganjalec izbrisanih, velik domoljub in privrženec slovenske desnice. "Eh, Mladina, lahko pišete vse, kar hočete, čisto vse, samo ne hvalite Neve Miklavčič Predan. Samo nje ne." Kreuh pravi, da je velik prijatelj Mira Petka, ki naj bi se potegoval za položaj župana Mežice. Naloga bo sedaj težja, ker Janševa vlada za oklepnik ni izbrala koroškega podjetja. "Petek mi je obljubil, da ne bo kandidiral, če se na kakšen drug način ne bodo zagotovila ta delovna mesta. Tukaj, na Koroškem, je že sedaj zelo, zelo težko." Kreuh se ne moti, Miro Petek namreč resno razmišlja, da bi odstopil od kandidature za mežiškega župana, pa četudi naj bi mu ankete javnega mnenja napovedovale gladko zmago. "Zakaj? Zato, ker sem našel nekega drugega kandidata, in na neki način tudi zaradi solidarnosti do teh ljudi, ki se bodo morda znašli na ulici, ker je vodstvo Sistemske tehnike naredilo tako slabo ponudbo. Pričakoval bi, da bo vodstvo, ki pošilja ljudi na ulice, razmišljalo o svoji odgovornosti," je pojasnil Miro Petek. A nazaj h Kreuhu, lokalnemu veljaku, ki je iz stražarnice, tiste, iz katere so začeli streljati na mejni prehod Holmec, naredil gostilno. "Politika? Veste, Kacin bo podrl LDS, najbolj všeč pa mi je Pahor. Povem vam, Pahor je dober, dober je." Kreuh je med pogovorom častil pivo, pridružil pa se je še neki starejši domačin. "Politika, vse to je politika. Kar se je na Holmcu dogajalo leta 1991, je podobno, kot se je v Sloveniji dogajalo leta 1945. Nismo se znali dogovoriti. Pa smo se streljali."

Petnajst let pozneje na Holmcu ni bilo streljanja. Čas je veliko spremenil. Osamljeni mejni prehod bodo kmalu podrli. Ne bo ga podrla JLA, pač pa Evropska unija. Na Holmcu je leta 1991 umrlo pet ljudi.