ekonomija / Razkorak med retoriko in dejanji

V zadnjih dveh tednih nas je slovenska vlada uspešno prepričevala, da je brez pravega makroekonomskega kompasa. Sprejela je makro fiskalni scenarij za obdobje 2007-2011, ponudila je osnutek državnih proračunov do leta 2008 in pred dnevi spustila novo meglo okoli davčne reforme. Če je bilo sprva modno govoriti o radikalnih reformah, ki naj bi spremenile tok dosedanjega razvojnega gradualizma, se je sedaj sama potopila v njegovem močvirju. Na eni strani v propagandni brošuri predsednik vlade obljublja evropski razvojni preboj, hkrati pa njegov finančni minister razlaga, kako ne gremo v dramatične spremembe. Razkorak med reformno retoriko in dejanji se tako skokovito povečuje. Politično-ekonomska verodostojnost vlade pa pada. In to preprosto ne more biti dobra popotnica za državo in želene spremembe.

Kaj se dogaja? Politični zapleti na makroekonomskem področju so pričakovani. Vlada se je očitno odrekla strateškemu ekonomskemu svetu, ne premore verodostojnega finančnega ministra in nima glavnega ekonomista, ki bi z avtoriteto stroke in podarjene politične moči usmerjal spremembe ekonomskega sistema. Načrtovani vstop v EMU in prevzem evra sta se dobro iztekla. Toda očitno pri tem nismo najbolje doumeli novih vzvodov in dometov makroekonomskih politik. Vlada, oprtana s političnim populizmom, pa s svojimi ukrepi vede ali nevede vse bolj ogroža srednjeročno finančno stabilnost države.

Sedanja polemika med profesorjem dr. Mojmirom Mrakom z Ekonomske fakultete in finančnim ministrstvom dodobra razkriva te težave. Mrak očita vladi, da ne želi zmanjševati napovedanih javnofinačnih odhodkov in da pri tem pretirano poudarja pomen davčne reforme pri prestrukturiranju proračunskih virov. Mrakov osrednji očitek je jasen. Vlada v svojih proračunskih napovedih zagovarja prociklično makroekonomsko politiko. Visoka gospodarska rast zagotavlja relativno udobno povečanje proračunskih prihodkov. Ti omogočajo obvladovanje proračunskega primanjkljaja kljub relativnem povečanju državnih izdatkov. Toda prava javnofinančna tveganja se pojavijo v obdobju potencialne recesije. Takrat bodo proračunski prihodki relativno manjši, javnofinančni odhodki pa bodo ostali relativno nespremenjeni. Rešitev je povečanje proračunskega primanjkljaja ali pa drastično zmanjševanje državnih izdatkov. Prva rešitev je v nasprotju s konvergenčnimi kriteriji in Paktom za stabilnost in rast, druga je povezana s političnimi problemi in zakonskimi omejitvami.

Nauk je v bistvu preprost. Dejansko reformo javnih financ je treba začeti pri državnih izdatkih in ne pri prihodkih. Težava je seveda v tem, da je obvladovanje državnih izdatkov povezano z vrsto strukturnih reform, od tehnološkega razvoja do sociale in zdravstva. Strukturne reforme so torej izhodišče, ki omogoča znižanje državnih izdatkov, in oboje je dejanska predpostavka davčne reforme. Rešitve morajo potekati ravno nasprotno od tega, kar želi početi vlada. Če vse stavimo zgolj na davčno reformo, smo se ujeli v past. Vsako želeno znižanje davčnih obremenitev podjetij in državljanov je namreč brez relativnega znižanja javnofinančnih odhodkov zgolj prevara, igra z ničelno vsoto. Znižanje enih davkov zahteva povečanje drugih, zgolj prestrukturiranje davčnih virov pa ne omogoča doseganja želenih ciljev blaginje, povečanja rasti in konkurenčnosti. Za nameček so takšne rešitve običajno tudi v nasprotju z večino zlatih davčnih principov dobrega fiskalnega sistema.

Vladni odgovor s finančnega ministrstva na Mrakove očitke je bil še bolj presenetljiv. Po njihovem mnenju so javnofinačni scenariji zgolj politična izhodišča za parlamentarno razpravo, proračun bo doživel rebalans takoj po sprejetju in proračunski primanjkljaj se kajpada zmanjšuje, kar je kronski dokaz zdravih javnih financ. Toda dejansko s tem niso odgovorili na nobeno od dilem o naraščajočih tveganjih finančne stabilnosti države. Sedanje razmere zahtevajo namreč proticiklično in ne prociklično delovanje fiskalne politike. To pomeni, da mora biti krčenje strukturnega primanjkljaja bistveno hitrejše in izdatnejše. Vsega tega nov predlog proračuna ne vsebuje. Če se želi Slovenija izogniti nepričakovanim šokom v obdobju skupne evropske denarne politike, mora poskrbeti za bistveno bolj prilagodljivo fiskalno politiko.

Trditev, da bo gospodarska rast omogočila večje državne izdatke in manjši proračunski primanjkljaj, je s tega vidika preprosto napačna. Vlada se zanaša na ciklično konjunkturo in obljubljene reforme, hkrati pa sistematično podcenjuje stroške svoje nove razvojne strategije, od naraščajočih vojaških izdatkov do investicijskega servisiranja želenih reformnih projektov. Stroškovne potrebe vladnih politik so preprosto večje od možnosti in pričakovanih prihrankov.

Finančna stabilnost pomeni usklajeno delovanje finančnih trgov, institucij in ekonomskih politik. Bistvo dobrih javnih financ je stabilnost in kredibilnost nosilcev ekonomske politike. Stabilnost ogrožajo nesorazmerja med viri in porabo, vladno kredibilnost pa napačno menedžiranje reformnih pričakovanj. Tipičen primer je davčna reforma, ki je začela z radikalnimi napovedmi in končuje z relativno skromnimi dopolnitvami sedanjega sistema. Problem niso toliko predlagane rešitve, temveč način vodenja davčnih sprememb. Časovna stiska in ustvarjanje večnih prehodnih rešitev povzročajo kaos, ne pa stabilizacijo in normalizacijo delovanja ekonomskega sistema.

V Sloveniji se spreminja pomen makroekonomskih politik. Vlogo stabilizacije povpraševanja in anticikličnega ravnanja prevzema predvsem fiskalna politika. S tem narašča ekonomska odgovornost vlade. To pa zahteva fiskalno demokracijo, kjer z odkrito razpravo o javnofinančnih rešitvah poskušamo doseči čim večje soglasje. Zato pa potrebujemo čas in argumente. Toda vlada zastopa stališče, da je treba vse v državi držati v tajnosti. Davčna reforma postaja tako podobna tajni operaciji obveščevalnih služb.

Logično je, da akademiki zahtevamo radikalnejše reforme in da se finančno ministrstvo temu upira. Toda nelogično je, da prvi minister vlade zgolj opazuje, kako ekonomska karavana, reformam navkljub, ubira stara pota. Nekako v slogu - delajte tako, kot vam govorimo, ne pa tako, kot ravnamo.