Ura resnice šele prihaja

Sredi julija je v javnost pricurljala vladna resolucija o največjih nacionalnih razvojnih projektih. Strogo oštevilčeni izvodi dajejo novim dolgoročnim razvojnim projektom v teh poletnih tednih pečat domala orwellovske državne skrivnosti. Ministrstva in uradniki jih ne smejo komentirati, celo elitna politična združba v Partnerstvu za razvoj je morala brzdati svoje začetno navdušenje. Toda informacije o resoluciji so že v javnosti. In še preden jo bodo dodobra opremili in javno predstavili, bo zaradi piarovskih nespretnosti doživela novo javno polomijo.

Vladna reformna logika je vedno bolj čudaška in nerazumljiva. Neutrudno proizvaja nove in nove razvojne dokumente, hkrati pa se zatika pri uresničevanju in vodenju celotnega reformnega projekta. Namesto konkretnih korakov uresničevanja strategij in vedno natančnejše instrumentalizacije ukrepov vlada ponuja vedno bolj megalomanske in v prihodnost odmaknjene projekte. Razliko med prvim in drugim pa maši z nespretnim političnim marketingom, nekakšno razvojno koalicijo političnih strank in vsakdanjo reformno retoriko. Zdi se, da je vedno novo kreiranje prihodnosti predvsem dokaz vladne nesposobnosti in nemoči uradnikov po posameznih ministrstvih, da bi obvladovali spreminjanje sedanjih razmer.

Predsednik vlade je že od samega začetka oblikovanja gospodarskih in socialnih reform zahteval konkretne projekte. Že izhodiščna Strategija razvoja Slovenije je govorila o petih razvojnih prioritetah, nanje pa se veže 67 domala pozabljenih reformnih ukrepov. V vladni službi za razvoj so že spomladi risali razvojne kroge na zemljevidu Slovenije, kamor so umestili pomembne razvojne projekte. Medtem je vlada potovala po regionalnih središčih in obljubljala razvojno podporo vsem in vsakomur. Potem so križali razvojne prioritete z lokalnimi načrti. Dodali so nekatere infrastrukturne, zdravstvene in energetske projekte ter vse skupaj začinili s futurističnimi turističnimi zamislimi. Tako smo dobili 34 nacionalnih projektov, vrednih domala 26 milijard evrov. Vse skupaj so porinili v časovne okvire do leta 2023, določili nosilce in domislili okvirno porazdelitev finančnih virov. Toda dokument ne ponuja nobenih meril, zakaj in kako so projekti prestopili prag nacionalnih prioritet. V njem ne najdemo niti najpreprostejših vrednostnih analiz ali vsaj zametkov poslovnih načrtov. Edini resen argument za takšen dokument so evropska pogajanja za financiranje projektov v obdobju 2007-2013. Toda ali je evropski nacionalni strateški referenčni okvir (NSRO) dovolj dober alibi za takšno početje?

Dejstvo je, da se s takšnim pristopom nismo premaknili niti za ped na reformni fronti sprememb. Dobili smo zgolj nov izdelek v sračjem gnezdu navzkrižnih razvojnih dokumentov. Letos se izteka državni razvojni program (DRP) za obdobje 2001-2006 in vlada bi morala globoko tičati v pripravah na novega. DRP je dejansko dolgoročni indikativni izvedbeni dokument, ki usklajuje in prikazuje državne prioritete, programe in izvedljive projekte. Po svoji naravi zajema obdobje prihodnje evropske finančne perspektive (2007-2013). To bo dejansko temeljni okvir za črpanje vseh strukturnih sredstev EU, vključeval bo tudi domačo proračunsko porabo in druge vire vedno modnejšega javno-zasebnega partnerstva.

DRP bi moral torej vsebovati tisto, kar je dolgoročna realna perspektiva sedanjih 34 velikih nacionalnih projektov in predlaganih reformnih ukrepov. Zato je nekakšna resolucija o razvojnih projektih razmeroma nesmiselna obvoznica, ki povečuje razvojne iluzije in vnaša dodatno zmedo pri konkretnem menedžiranju sprememb. Ura resnice šele prihaja. Prvi preizkusni kamen bo razvojna naravnanost obeh proračunov, drugi sposobnost vrednotenja in financiranja razvojnih dejavnosti. Toda najpomembnejša bo absorpcijska sposobnost vladne administracije, da prebavi določeno količino razvojnih projektov. Vladni problem niso razvojni dokumenti, temveč sposobnost vladnega aparata, da izpelje svoje razvojne načrte.

Janševa vlada je ponudila drugačno rešitev od dosedanjih modelov aktivne razvojne politike, ki so jim botrovali profesorji z ekonomske fakultete kot gospodarski ali razvojni ministri. Namesto širokih horizontalnih podpornih mrež in institucij, ki so zbirokratizirale razvoj in zaprle enostavne poti med podjetniki in finančnimi viri, sedanja vlada ponuja projektni pristop, skupaj z novo filozofijo javno-zasebnega partnerstva. To je zagotovo boljša rešitev, toda tudi zahtevnejša. Zahteva obvladovanje razvojnih tehnik in menedžiranja sprememb. In tu naši administraciji na vseh ravneh vedno znova spodrsne. Zatakne se že pri banalnih zgodbah, ko je treba projekte umestiti v prostor, nadaljuje se z menedžersko nesposobnostjo projektnega vodenja in financiranja, podobno velja za kasnejšo kritično evalvacijo projektov. Preprosto nimamo veščih uradnikov, ki bi znali voditi zahtevnejše projektne razvojne posle, kakršni delajo preglavice tudi menedžerjem na podjetniški ravni. Zato bo pot javno-zasebnega partnerstva, ki ga vlada ponuja kot odrešilno bilko financiranja prihodnjega razvoja, izjemno težavno opravilo.

Ekonomska zgodovina nam ponuja zanimivo vzporednico. Na začetku šestdesetih let je v zahodni Evropi postalo moderno planiranje razvoja. Oxfordski profesor Colin Clark je leta 1961 objavil Growthmanship, študijo o mitologiji investiranja in ekonomske rasti. Politiki so bili vedno obsedeni z rastjo, razvojnimi projekti in medijsko politično podporo. Toda za učinkovito rast in blaginjo so pomembnejše, pravi Clark, liberalne strukturne reforme, poleg teh pa še spodbujanje podjetništva in tržne konkurence. Sporočilo je jasno. Za učinkovito planiranje razvoja so najboljše zdravilo dobro delovanje trga in strukturne reforme.

Ekonomisti poznamo zanke planiranja. Načrtovalci razvoja preprosto nimajo dovolj informacij, znanja in interesov, da bi bili učinkoviti. Prav desne vlade že desetletja povsod po svetu bolehajo za isto boleznijo, kako s centralnim planiranjem obuditi liberalno tržno ekonomijo. In ta virus je okužil tudi sedanjo Janševo administracijo. Še dobro, kot je preroško zapisal J. M. Keynes davnega leta 1923, da smo na dolgi rok vsi mrtvi.