sodstvo / Pravnomočni fiasko

Miro Petek je bil ogorčen. Pred petimi leti je bil žrtev brutalnega napada. Pred dvema letoma se je na sodišču v Murski Soboto začel proces proti domnevnim napadalcem. Med letošnjimi sodnimi počitnicami pa je v javnost pricurljala novica, da je peterica zdaj tudi pravnomočno oproščena. Avgusta lani je murskosoboško okrožno sodišče peterico obtožencev oprostilo. Zdaj je sodbo murskosoboškega sodišča potrdilo tudi mariborsko višje sodišče. Sodba tožilstvu in odvetnikom še ni bila vročena. Novica o oprostilni sodbi pa je vseeno švignila v javnost.

Ob novici, da je peterica osumljencev zdaj tudi pravnomočno oproščena, je Miro Petek kritiko namenil sodstvu. Trdil je, da je bil proces farsa, da imajo kriminalci v tej državi imuniteto, da gre za zaroto, da je med sojenjem prišlo do množice procesnih napak, da zapisnik sojenja sploh ne obstaja in da je namesto zapisnika narejen magnetogram, ki je mestoma pomanjkljiv.

Ogorčenje Mira Petka, ki je bil domnevno zaradi novinarskih člankov februarja 2001 brutalno pretepen, je razumljivo. Vprašanje pa je, ali je prst kritike res smiselno uperiti v sodstvo. Natančneje, ali bi v državah s primerljivo pravno kulturo lahko našli sodišče, ki bi na osnovi izvedenih dokazov in načina zbiranja obremenilnega gradiva obsodilo peterico obdolžencev? Je dogajanje v Murski Soboti farsa zaradi ravnanja sodišča ali morda zaradi gradiva, ki so ga zbrali organi pregona in ga predložili sodišču?

Organi pregona so zbrali niz elementov, te elemente pa so skušali povezati v smiselno celoto. Ker je šlo ob napadu na novinarja Petka za zapleteno preiskavo, druge metode niso imeli na voljo. Težava te preiskovalne metode je v tem, da se lahko že v primeru, ko med sojenjem iz mozaika izpade en sam element, podre celotna slika. Bolj konkretno: policija je, denimo, v nekem avtu našla kij, s katerim naj bi napadalci skušali umoriti novinarja Petka. Ob tem so organi pregona našli tudi pričo, ki je trdila, da je v Selnici ob Dravi videla, kako je eden od osumljencev iz stanovanja prinesel kij in ga na parkirišču nekega stanovanjskega bloka spravil v avto. In policija je kij našla prav v opisanem avtu. S tem, ko so organi pregona našli kij, domnevno morilsko orožje, in ga vsaj navidez smiselno povezali z osumljencem, naj bi sestavili pomemben del mozaika.

Na sojenju pa se je zgodila katastrofa. Zgodbo o kiju je med preiskovalnim postopkom organom pregona prodala anonimna priča. Na sojenju pa se je izkazalo, da je zgodba očividca vprašljiva. Obramba je trdila, da se s terase gostilne, kjer naj bi se zadrževala anonimna priča, parkirišča, kjer naj bi kij spravili v avto, ne vidi. Vmes namreč stojijo garaže, ki zastirajo pogled. Murskosoboški sodnik Branko Palatin je člane senata, odvetnike in tožilce odpeljal do Selnice ob Dravi. In potem si je nenavadna ekipa ogledala prizorišče. Ekipa je lahko pridelala zgolj en sklep. Da se s terase gostilne res ne vidi na parkirišče, kjer naj bi se odvrtel prizor primopredaje domnevnega morilskega orožja. S tem pa je del mozaika razpadel na nepovezane, pisane kamenčke. Teorija, da je kij v avto spravil domnevni napadalec, je izpuhtela. Torej je izpuhtel tudi eden redkih materialnih dokazov.

Če je med procesom v Murski Soboti po eni strani razpadel mozaik, ki naj bi rekonstruiral dejansko stanje, se je po drugi strani pod žarometom znašel tudi sam postopek zbiranja dokazov. Policija je več kronskim pričam zagotovila status anonimne priče. Hkrati pa je več anonimnim pričam za pričanje plačala visoke denarne zneske. Najbolje plačana anonimna priča je od policije dobila štiri milijone tolarjev gotovine. Podatek, da je policija anonimnim pričam plačevala, je zaveden tudi v sodnem spisu. In v državah s primerljivo pravno kulturo bi ne bomo našli sodišča, ki bi obdolžence obsodilo, če bi razpolagalo zgolj z dokazi, ki so jih posredovale plačane anonimne priče.

Besedilo sodbe višjega sodišča javnosti sicer še ni na razpolago, zato lahko o njeni vsebini zgolj sklepamo. Višje sodišče sodbo potrdi, če ugotovi, da je že sodišče prve stopnje korektno ugotovilo dejansko stanje. In drugič, višje sodišče sodbo potrdi, če oceni, da je sodišče prve stopnje spoštovalo procesna pravila.

Znano je, da je tožilstvo murskosoboškemu sodišču očitalo, da namesto zapisnika obravnav obstaja zgolj kaotičen magnetogram. V tem trenutku ni znano, kakšno stališče je ob tem očitku zavzelo višje sodišče. Vendar velja ob tem dodati, da zakonodaja snemanje glavnih obravnav dopušča, prepis magnetofonskega zapisa pa mora biti priložen zapisniku.

Hkrati pa lahko iz podatka, da je višje sodišče potrdilo sodbo murskosoboškega okrožnega sodišča, sklepamo, da pritožbena instanca ni imela pripomb glede ugotovljenega dejanskega stanja. Povedano drugače: v pritožbi tožilstva ni bilo dejstev, za katera bi višje sodišče menilo, da niso dovolj osvetljena in bi, če bi bila osvetljena temeljiteje, lahko prinesla obsodilno sodbo.

In? Kaj zdaj? Obdolženci, ki so bili dve leti priprti, potem pa so bili pravnomočno spoznani za nedolžne, bodo zahtevali odškodnine. To bo kril proračun. Cifra ne bo nizka. Proračun bo kril tudi odvetniške stroške. Neznani napadalci na novinarja Mira Petka so na prostosti. Na prostosti so tudi naročniki napada. Miro Petek je najavil, da bo tožilstvo uporabilo izredna pravna sredstva. Vendar imajo dovčerajšnji obtoženci, ki so bili medtem pravnomočno spoznani za nedolžne, v žepu pomembno zavarovalno polico. Dejstvo, da je policija kronskim pričam plačala vrtoglave zneske, jim v tem primeru zagotavlja nekakšno imuniteto. Če bi namreč vendarle ponovno sedli na zatožno klop, sodstvo "inovativnega" prijema, ko policija plača priče, ne bi moglo požegnati.

Jeza Mira Petka je upravičena. Tarča njegove jeze, sodstvo, pa ni prava. Ljudski običaj, da se vsakdo, ki ima pet minut časa, znese na sodstvo, je eden najbolj destruktivnih običajev.