kulturna politika / Najboljši so padli

V ljubljanski Operi in njeni okolici pada vse po vrsti. Kot na ruski fronti. Najprej so padale človeške glave. Kult-minister Simoniti je izkoristil pravni zaplet in lani razrešil direktorja Boruta Smrekarja. Ni bil edini. Z reelekcijami in novimi razpisi je minister nadomestil praktično vse bivše direktorje: direktorja Arhiva RS, direktorja Narodne galerije, direktorico Muzeja novejše zgodovine, direktorico Etnografskega muzeja in direktorja Zavoda za varstvo kulturne dediščine. A minister le na videz ne prenaša kadrov kontinuiete. Teza o obglavljanju vseh rdečih direktorjev ne zdrži povsem. Če so zvesti, ostanejo. Kot na primer direktor Narodnega muzeja, Peter Kos, ali pa Damjan Damjanovič, ki je o svoji nedotakljivosti prepričan zaradi dveh razlogov. Ker je zamenjal strankarsko izkaznico in prestopil v janševistični tabor in ker prijateljuje s "pomočnikom ministra za kulturo", Lovrencem Blažem Arničem. Javnim uslužbencem, ki v prostem času na račun davkoplačevalcev rad dirigira v SF (in še kje drugje). Partijskim aparatčikom, ki se rad ponaša z deli svojega očeta, znamenitega skladatelja "domače grude". Glasbenikom, katerega reference segajo v čase "velike operne krize", ko je kot umetniški direktor ljubljanske Opere moral v neprostovoljno izgnanstvo (nazadnje za dve leti v Turčijo), in avtorjem lanskega slovitega "internega" poročila, v katerem je napovedal vsepočezno kadrovsko čistko. In imel, zrel za penzion, prav. "Politično nekrivdno razreševanje ravnatelja, sveta in strokovnega sveta" se je pripetilo in se še dogaja. Za odhod sta se zaradi komunikacijskih šumov s takratnim vršilcem dolžnosti Kristijanom Ukmarjem odločili dramaturginja Klavdija Zupan in vodja baleta Darinka Lavrič Simčič. Sledilo je samoobglavljenje sveta SNG Opere in balet Ljubljana, ki ga je vodil Boris Bobek. Razlog: aroganca ustanovitelja oziroma ministrstva za kulturo. Konkretneje ministra osebno, ki predsednika po večkratnih prošnjah ni hotel sprejeti na razgovor. 2. junija 2006 je vlada potrdila razrešnico in imenovala nov svet zavoda. Po novem ga vodi novi najljubši sosed, Žiga Debeljak. Ljubitelj klasične glasbe, ki je nadomestil ljubitelja petja in bančnega strokovnjaka. Debeljak je tisti vladni kadrovski adut, ki naj bi razumel vodenje javnih kulturnih ustanov in s svojo gospodarsko (in politično) avtoriteto pomagal razrešiti nezavidljiv, "krizni" položaj, v katerem se je znašla Opera. A šef Mercatorja ni edini predsednik kakega sveta državnih kulturnih ustanov, ki prihaja iz gospodarskih logov: v ljubljanski Drami najdemo Jožka Čuka, (še) aktualnega šefa Gospodarske zbornice Slovenije, v Slovenski filharmoniji pa (do nedavna) Franja Bobinca, predsednika uprave velenjskega Gorenja. Nekdanja vlada si je od specialnih rešitev, uzakonjenih v določbah Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo, obetala veliko. Iz svetov javnih zavodov, ki naj bi po vzoru gospodarskih družb postali pravi nadzorni sveti, je izgnala soupravljanje. S tem naj bi povečala preglednost delovanja, zvišala odgovornost uprav in posledično razširila avtonomijo vodenja kulturnih institucij. Samoupravljalski sveti, te neobvezujoče šminkerske klepetalnice, naj bi postali nekakšen vmesnik, ki bi znal in zmogel razpravljati in odločati kompetentno. Sodobno. Profesionalno. Po poslovnih, pravnih in ostalih strokovnih pravilih. Z nujnim in tesnim stikom z ustanoviteljem, tj. Vlado Republike Slovenije oziroma kulturnim ministrom.

Naredite mi to deželo spet našo

Da je bila prejšnja oblast v svojih predvidevanjih naivna, je danes več kot očitno. Sveti, ki jih v celoti imenuje vlada, danes opravljajo samo še eno vlogo. So najprimernejši vzvod za kadrovske zamenjave. Trojanski konji Janševih jezdecev apokalipse. Podaljšane roke partijskih direktiv. S cinizmom v očeh. Če je treba zaradi višjih ciljev spremeniti zakon, se to zgodi. Zakon o RTVS in Zakon o Kobilarni Lipica sta zgovorna primera. Rojeva se novi "filmski zakon", ki bo združil nezdružljivo in centraliziral mesto odločanja do skrajnosti. Odločitve po novem niso več v rokah direktorjev posameznih ustanov. Celo programske ne. Izvršilna oblast ima za dosego ciljev dva inštrumenta. S pomočjo revizijskih poročil očrniti delovanje prejšnjih direktorjev (in svetov) ali pa prek svojih odposlancev prepričati javnost, da z njimi ni pametno zobati češenj. Prek dvakratnega "kraljevega odposlanca", svetnika Igorja Prodnika na primer, ki bo po dvanajstih letih končno lahko ustvaril filmski imperij po svoji podobi. In Lovrenca Arniča, ki se bo primerno oddolžil za vse, kar so mu v preteklosti hudega storili rdečkarji. Zdaj, ko je postal član novoustanovljenega sveta ljubljanske Opere, mu bo unovčevanje zmagoslavja močno olajšano. In strokovnost? Pozabimo. To ni aktualna tema. Še manj pooblastila svetov, ki po veljavnih predpisih nikakor ne smejo presegati treh ključnih nalog: nadzorovanja, potrjevanja finančnih poročil in načrtov ter dajanja soglasij, povezanih z nepremičninami in investicijami. Novodobni sestavi svetov si privoščijo precej več, tudi očitna protipravna dejanja. Lipiški knez, Mihael Brejc, kot predsednik sveta sprejema vse ključne akte zaščite in varovanja lipiške kobilarne, ki bo vzcvetela šele z ustrezno revitalizacijo devetih golf lukenj. Dvojni funkcionar, Stane Malčič, predsednik svetov Slovenske kinoteke in Filmskega sklada, pooblaščenim zastopnikom javnih zavodov prepoveduje javno razpravljanje o unikatnem predlogu, ki ga je spisal "nadrejeni", generalni direktor za medije in AV-kulturo, kolega Igor Prodnik. Kaj naj bi potemtakem sploh lahko storil Žiga Debeljak? Si premislil in odstopil, podobno kot še en veliki ljubitelj klasike, filharmonični Franjo Bobinac? Pokril izgubo okroglih 130 milijonov tolarjev, ki naj bi se po mnenju revizorjev v zadnjih letih nabrala v ljubljanski Operi? Postal pomemben sponzor in prispeval k javnemu ugledu ustanove? Ali morda ugotovil, da je za spoštovanje zakonov in ustanovitvenega akta za začetek dovolj že to, da novoimenovani direktor, Kristijan Ukmar, pripravi sanacijski načrt, spiše program dela za obdobje predvidene prenove in dogradnje Opere in primerno organizira delo. Imenovani je vse te malenkosti obljubljal, a do danes se je zgodil le nič od nič. Ukmar, ki je bil ob Smrekarju edini kandidat, ki je prestal izbirne pogoje, in bil nazadnje, predvidljivo, imenovan, na spletni strani oglaša nenavadno sporočilo: "o vpisu v Abonma 2006/07 vas bomo pravočasno obvestili". Nikamor se mu ne mudi. Še nekaj let in bo zaslužni penzionist. Muzikolog, publicist, dirigent, predsednik Glasbene mladine ljubljanske, direktor Opere v obdobju 1986-1991 in pomemben sindikalistični funkcionar (član glavnega odbora GLOSA vse do 21. marca letos, ko so sindikalisti končno ugotovili, da se nekako ne spodobi, da imajo v svojih vrstah delodajalca) čaka.

Padajoča rdečelistna bukev

In čaka. Na investicijo. Podobno kot ostali direktorji, ki se jih lustracija še ni dotaknila. Med njimi Danilo Rošker, direktor SNG Maribor, katerega obstoj ali neobstoj bo odvisen od poletne prenove akustike v veliki dvorani, vredne 224 milijonov tolarjev. Za korektnost jamči s svojo glavo, saj bo nadzor opravil Vasko Simoniti osebno. Pa direktorica Moderne galerije, Zdenka Badovinac, ki ima v rokah finančno rezervacijo za temeljito prenovo Moderne galerije v višini 800 milijonov tolarjev, obenem pa se edini pravi evropski projekt, vzpostavitev Muzeja sodobne umetnosti na Metelkovi 22, ki je vreden neprimerno več, odlaga za nedoločen čas. Ali pa Janez Pipan, direktor SNG Drama, katerega največji projekt je še vedno prenova matične hiše, a se gradnja odmika v daljno prihodnost. Normalno. Nove investicijske prioritete, ki jih je v dveletni proračun umestila vlada na Simonitijev predlog, med katerimi najdemo tudi celovito prenovo Cankarjevega doma, so upočasnile ostale, že sprejete projekte. Med njimi tudi največje. Tiste, ki so proračunsko podprte v "zakonu o kulturnem tolarju" in podložene z nacionalnim kulturnim programom. Osnovni načrt vladajoče garniture je bil na začetku fantastično preprost. Obnoviti in prenoviti čim več reprezentančnih kulturnih spomenikov. Z enim samim pogojem - polepšava se mora zgoditi do dneva EU. Do 2008. Do predsedovanja Slovenije Evropski uniji in leta, ko nas čakajo državnozborske volitve. Ker veličastna koalicijska zaveza o izgradnji NUK-a II verjetno ni uresničljiva niti v naslednjem mandatu in ker se od proračunskih rezervacij do izbora izvajalcev in pridobitev uporabnih dovoljenj dogodi cela vrsta nevšečnosti, je kulturni minister spisal minimalistični, rezervni scenarij. V prvotnem je Evropejcem nameraval predstaviti tudi novo, spoštljivo patinirano ljubljansko Opero. Vredno vsaj 5 milijard tolarjev. A se mu je dramaturgija sfižila. Zakaj?

Uradno zaradi bukve z rdečimi listi. Rdeče bukve torej. Dobesedno rdeče. Ob Operi raste že svojih 120 let, toliko časa torej, kot šteje svojo pomembnost bivše Deželno gledališče. Arhitekturni spomenik, katerega območje je zaradi zasnove parkovnih površin in predvidenih ostalin lončarske četrti rimske Emone zaščiteno še kot urbanistični in arheološki spomenik. Poenostavljeno rečeno: rdeča bukev več kot sto let ni vedela, da je neprave barve. Potem so ji strici povedali. Sprva so namreč pozabili, da je bila ob ostalih drevesih leta 1993 zaščitena kot naravna dediščina. Usodna napaka se je zgodila leta 1998, ko je takratna vlada izvedla javni anonimni natečaj za izvedbo prenove Opere, na katerem je bil izbran projekt Jurija Kobeta in Marjana Zupanca s sodelavci. Projekt, ki je doživel že ničkoliko sprememb in popravkov, ni predvideval alternativnega reševanje neke bukve. Osredotočil se je na porazne produkcijske razmere za ustvarjalce in občinstvo, ki so na voljo v Operi v zdajšnjih prostorih. In potem se je začelo. Naglo, brez premisleka. Oblasti v šoku ugotovijo, da je bukev zaščitena. Leta 2003 takratna ministrica za kulturo, Andreja Rihter, naroči dve študiji o problematičnem drevesu: podjetje Tisa zapiše, da bi se ob gradnji prizidka verjetno posušila; specialist za bolezni dreves, Primož Oven z Biotehnične fakultete, pa, da mogočno drevo presaditve verjetno ne bi preživelo. Začne se medvladni dialog pristojnih ministrstev za kulturo in okolje in iskanje rešitev. Rešitev, ki v nobenem primeru ne predvidevajo korekcije projekta na način, da bi izbrani projekt upošteval rdečo staroselko. Nasprotno: tik pred imenovanjem Janševe vlade, 30. novembra 2004, Ropova vlada sklene, da mora rdeča bukev pasti. Odločba se sklicuje na prevlado kulturne javne koristi nad javno koristjo ohranjanja naravne dediščine in predvideva nujne izravnalne ukrepe. Borut Smrekar z ekipo, projektanti in predstavniki investitorja verjame, da bo zgodba končana v zastavljenih rokih (do leta 2007). A sledi hladen tuš. Po večkratnih urgencah za delovni razgovor o usodi osrednjega glasbenega gledališča na Slovenskem ga minister noče sprejeti, izravnalni ukrep, ki ga je določila vlada, pa ni uresničljiv. Koseški bajer je v zasebni lasti in zadevo bi bilo nemogoče premoženjsko rešiti "pravočasno". Ko nova vlada odločbo preminule vlade (ki jo za spremembo od ostalih spoštuje) popravi in kot izravnalni ukrep določi revitalizacijo Tivolskega ribnika, se zdi vse v najlepšem redu. Pa ni. Februarja 2006 Simoniti zaradi možnih protestov javnosti naroči novo študijo. Gozdarski inštitut ugotovi, da drevo ni več vitalno in da je v začetni fazi propadanja. Gozdarji napovejo tudi prve znake odmiranja, ki naj bi se pokazali v desetih letih. Zanimivo, laični bukoslovci ji pripisujejo vsaj še sto let. A "znanstveni argument" ne zadošča. Brez "politične volje" ne bo šlo. Potrebno je sprejetje Odloka o ureditvenem načrtu za območje urejanja CO 2/26 Opera, ki ga mora nemudoma sprejeti ljubljanski mestni svet. Minister je spreten. Noče prevzemati odgovornosti. In ima srečo. Našel je novega krivca za zastoj. Človeški faktor. Rdeča bukev se sprijazni. Padla bo v vsakem primeru. Ali pod motorko. Ali sama od sebe. Še dobro, da mislijo poskrbeti za njene mladičke. Mestni svet dejansko, z veliko zamudo, sprejme ureditveni načrt. Mihu Jazbinšku in njegovim rdečelistnice ni uspelo ohraniti. Arhitekt Janko Rožič, znani slovenski okoljevarstvenik, postane bivši osebni svetovalec kult-ministra in se jadrno poslovi od kulturne politike. Odlok je začel veljati 20. maja. Poleg rdeče bukve bodo padle še naslednje izbrane žrtve: dva divja kostanja, ena robinija in ena lipa (ta drevesca naj bi nadomestili z novimi bilkami), meščani pa v parku ne bodo nikoli več videli ene breze in enega topola. In seve, rdečelistne bukve, ki bo "odstranjena". Za vekomaj.

Operni odstranjenci

Zgodba o rdeči bukvi, ki bo padla predvidoma jeseni letos (če bo, kajti nihče uradno, poluradno ali neuradno ne bi vedel, kdaj), je zgodba o političnem prestižu, dvomljivi strokovnosti in sumljivih odločitvah. Predsedovanje EU ni izmislek Janeza Janše. Vsaj tega in evra mu ne smemo naprtiti. Sprejeti proračun za leti 2006 in 2007 ne omogoča kakršnegakoli resnega investicijskega podviga, operni pa šteje med največje. Zakon o kulturnem tolarju predvideva prizidkarsko avanturo, težko tri milijarde tolarjev (po cenah iz 2002). Zakon se izteče 2008. Nacionalni kulturni program, ki ga je pred kratkim nepopravljenega na vlado poslal Simoniti, se v poročilih za leti 2004 in 2005 sklicuje na dežurna krivca za zamik gradnje - bukev in MOL. Resolucija velja do leta 2007. Minister za kulturo se za dosego svojih načrtov oborožuje z osebami vprašljivih referenc. Z Arničem, ki je postal predmet občudovanja računskega sodišča. Mimogrede: ministrstvu za kulturo je računsko sodišče za poslovanje v lanskem letu izreklo negativno mnenje. Prvič v zgodovini. In Ukmarjem, ki še danes ne ve, ali pripraviti repertoar in če da, kje in kdaj natančno bo dve leti gostoval 300- članski kolektiv. Da o gostujočih umetnikih ne izgubljamo besed. Korpus, vreden dve milijardi davkoplačevalskega denarja na leto. Očitno preskromna vsota. Ko je vnovič padla glava Boruta Smrekarja, je postalo jasno vsaj nekaj. Da razlik med človeškimi glavami in drevesnimi krošnjami praktično ni. Obglavljajo se ljudje in drevesa. Pač, obstaja malenkostna razlika. Odtenek. Mišja dlaka. Smrekar je bil prepričan, da ni rdeč, bukev pa se je vsako poletje znova obarvala v rdeče. Ker se je morala. Bukova kot je. A morala te zgodbe je bolj preprosta, kot se dozdeva. Kult-minister bo začel z investicijo. Javna obljuba šteje. Ne bo mu je uspelo dokončati po načrtih, tudi do volitev ne. A dosegel bo (in že je) nekaj pomembnih dobrobiti: popolno organizacijsko zmešnjavo v operni hiši; nadaljevanje politične destabilizacije v Ljubljani; dokončen obračun s Smrekarjem (ki čaka svoj zmagoviti epilog, ki ga bo izstavil državnemu proračunu po končani pravdi na pristojnem sodišču) in uresničitev pilotne študije z naslovom "Turški vpadi na slovensko ozemlje v 21. stoletju ali kako prevzemati trdnjave slovenstva". In podnaslovom "Rdeče bukve morajo pasti". Velika operna kriza je dobila novo podobo. Znanstveniško.