profil / "Stvar, ki jo vodim jaz, ne propade"

Ivan Zidar ali Dore, kot mu pravijo prijatelji, velja za enega najkarizmatičnejših menedžerjev v Sloveniji. Njegovo ime je sinonim za SCT. To največje slovensko gradbeno podjetje neprekinjeno vodi že dobrih trideset let. Uspešno. SCT danes obvladuje petino domačega gradbenega trga, pri avtocestnem programu pa ima polovični delež. Ko je torej pred kratkim v javnosti odjeknila novica, da naj bi se na jesenih lokalnih volitvah za funkcijo ljubljanskega župana potegoval tudi Zidar, in to celo s podporo Bajukove NSi, ji ni verjel nihče. Niti Zidar sam. Kandidature sicer ni zanikal, a je tudi ni potrdil. Dejal je le, da si bo vzel čas za premislek.

Zidar v javnosti rad zbuja vtis človeka, ki je z dušo in s telesom predan svojemu podjetju in v njem zaposlenim delavcem. To je skušal dokazati tudi tako, da si je leta 2004 zaradi slabših poslovnih rezultatov plačo znižal za polovico, plačo drugih članov uprave pa za tretjino. Toda že slabo leto pozneje je na to neomajno predanost padla senca dvoma. Mediji so razkrili, da SCT svojim delavcem kar pet let ni plačeval pokojninskih in invalidskih prispevkov, s čimer naj bi bilo podjetje 'privarčevalo' okoli petino stroškov dela. Ker so plačani prispevki pogoj za upokojitev, je takšno neplačevanje pomenilo, da se delavci niso mogli upokojiti. Precej neprijetna zadeva, ki je resno načela Zidarjevo verodostojnost in na laž postavila njegove besede, ki jih je nekaj let prej izrekel za našo revijo: "Treba je hoditi med ljudmi in ne po ljudeh. Kdor misli obratno, ne bo uspel." Zidar je tudi človek naglih in včasih nepremišljenih izjav. Leta 2004 je na primer v časniku Finance razpredal, da SCT po potresu leta 1998 ni sodeloval pri obnovi Posočja in da se zgradbe, če bi jih saniral SCT, ne bi podirale. Toda novinarji so ga hitro ujeli na laži. Odkrili so, da sta delniški družbi SCT in SCT Operativa pri obnovi sodelovali, pa so se dimniki na hišah kljub temu rušili. Ko so te podatke predstavili Zidarju, se je branil, češ da je SCT v Posočju opravil le nekaj manjših del, ki so bila tako zanemarljive vrednosti, da z njimi sploh ni bil seznanjen.

Sodelavci Zidarja opisujejo kot ostrega, zahtevnega šefa, ki zelo dobro ve, kaj hoče, in zna tudi predvideti, kaj se bo zgodilo. Poleg tega naj bi ga krasila izjemna trma. Če si kaj zabije v glavo, zlepa ne popusti. Če si v gostilni zaželi neko vrsto rdečega vina, bo vztrajal toliko časa, dokler mu je natakar ne bo prinesel na mizo. Če si zaželi nov drag avtomobil, ga bo dobil, tudi če jim v računovodstvu SCT-ja ne bo jasno, kako izplačati plače. Čeprav zaradi nepopustljivosti velja za agresivnega, je treba priznati, da je tudi zelo duhovit. Ko se mu je ambiciozen sodelavec potožil, da že pet let ni napredoval, mu je Zidar mirno odgovoril, naj se nikar ne razburja preveč. On, Zidar, je na primer še veliko na slabšem, saj ni napredoval že četrt stoletja! Ko je pred leti nogometašu Klitonu Bozgu ponudil prestop iz mariborskega nogometnega kluba v ljubljanskega in je Bozgo omahoval, češ da mora stvar prespati, ga je čez noč zaklenil v svojo pisarno. Naj si človek vzame čas, če ga potrebuje! Zidar je tudi eden tistih poslovnežev, o katerih v javnosti kroži veliko sočnih zgodbic. Od tega, da v dobri družbi rad pregloboko pogleda v kozarec, do tega, da naj bi bil pevki Heleni Blagne plačal lepotno operacijo nosu in ji kupil novo Toyoto Celico.

Od delavca do tajkuna

Zidarjevo življenje nikoli ni bilo dolgočasno. Dramatično se je začela že mladost. Leta 1942, ko je imel komaj štiri leta, so Italijani požgali Zidarjevo domačo hišo v vasi Škrabče blizu Velikih Blok na Notranjskem in oče ga je komaj rešil iz gorečega poslopja. Doma so imeli kmetijo in gostilno, zato so se morali otroci - Zidar ima še tri brate in dve sestri (brat Stane Zidar je danes prvi mož Tekstila) - zgodaj navaditi trdega dela. Kdor je pri delu goljufal, jih je za kazen dobil z gajžlo po riti. Prvo službo si je našel pri petnajstih letih v podjetju GRAL Avtoobnova. Ker je bil mlad in naiven, so si ga sodelavci radi sposodili. Nekoč so ga poslali v trgovino, naj kupi dva kilograma štroma. Zidar je šali nasedel in bil tarča posmeha. Mogoče se je prav zaradi takšnih dogodkov v mladosti lotil boksa in ne kakšnega bolj miroljubnega športa. Po končani kovinarski šoli in maturi na tehniški srednji šoli je leta 1968, pri tridesetih, diplomiral na fakulteti za strojništvo in se kot pripravnik zaposlil v podjetju Slovenija ceste. Tri leta pozneje je postal šef Mehaničnih obratov. Svojo prvo vodstveno funkcijo je vzel skrajno resno. Delavcem je na primer naložil, da morajo vsako soboto na delo priti uro prej, da bodo očistili stroje. Ko je prišla prva sobota, je enega od delavcev vprašal, ali je očistil stroj. Delavec mu je odgovoril, da ga je. Zidar je z roko podrsal po stroju, na njem našel kup svinjarije in delavca z njo pomazal po obrazu. Naslednji dan je izbruhnil štrajk - prvi od kakšnih petindvajsetih v Zidarjevi karieri. Rešil ga je tako, da je odpustil 68 delavcev, vsem drugim pa pri plači odbil eno uro. Njegov vzpon od delavca do direktorja je bil presenetljivo hiter. Že leta 1974 je bil imenovan za direktorja podjetja Slovenija ceste, v začetku osemdesetih let pa je bil po združitvi več slovenskih gradbenih podjetij imenovan za glavnega direktorja SCT-ja. Od takrat je trdno zasidran v fotelju prvega moža tega gradbenega giganta. Bliskovit pohod na vrh si je zagotovil s pravim političnim zaledjem. Veljal je namreč za človeka Ivana Mačka Matije, komandanta slovenske vojske in domnevnega naročnika domobranskih pobojev. Po Mačkovem ukazu je SCT zgradil znamenito Gotenico v kočevskih gozdovih. Zidar je pozneje za svojega 'mentorja' dejal, da je bil "za svoj čas in tisto obdobje presenetljivo brihten človek z izrazitim spominom". Zidar je bil dobro zapisan tudi pri nekdanjem šefu slovenske policije in podpredsedniku vlade SFRJ Janezu Zemljariču, Josip Broz Tito pa ga je ljubkovalno klical Mali. V najboljših časih je dnevni promet SCT-ja presegal deset milijonov nemških mark, gradili pa so po Jugoslaviji in Bližnjem vzhodu. "Za SCT je bil generalni štab jugoslovanske vojske glavni komercialist," bo leta pozneje pojasnil Zidar. Rad se bo tudi pohvalil, da je osebni prijatelj največjega ameriškega sovražnika Sadama Huseina, za katerega je SCT gradil letališča in podzemne bunkerje po Iraku. Ali pa bo pripovedoval, kako je v puščavski bazi SCT-ja s svojim namestnikom srkal viski, medtem ko so nad njunima glavama letele iranske rakete. Med poslovanjem z muslimani se je tako navdušil nad njihovo kulturo, da si je razkošno pisarno v Ljubljani opremil v arabskem slogu. Ko je SCT konec osemdesetih let zašel v finančne težave, si je Zidar pomagal z rezervami, hkrati pa krepko zmanjšal število zaposlenih. Od nekdanjih osem tisoč delavcev jih je obdržal le četrtino. To je naredil kljub svojemu prepričanju, da "nihče ne bo rešil ničesar in naredil kariere z metanjem ljudi na cesto". Da bi takšno ravnanje nekako opravičil, je trdil, da je delavce odpuščal na human način. Kako je bilo to videti, je pojasnil v Sobotni prilogi Dela: "Jaz sem za te reči zelo občutljiv. Vem, kako je, če otroci nimajo kaj jesti. Pa sem naredil tako - enemu sem dal kamion, da je lahko začel voziti, drugemu buldožer, tako je nastalo 60 novih podjetnikov, rošadica tu, rošadica tam, nekaj se jih je upokojilo."

Zasluge za to, da je SCT edini gradbeni sistem, ki v času tranzicije ni razpadel, gre večinoma pripisati temu, da se je Zidar vedno znal obdati z dovolj vplivnimi prijatelji. Tega niti ni skrival. Ravno nasprotno. Prostodušno je priznal, da je posle za SCT zlasti v času največje krize dobival tako s pomočjo politikov kot tudi s pomočjo cerkvenih dostojanstvenikov. Med cerkvenimi funkcionarji je še posebej cenil nekdanjega nadškofa in metropolita dr. Alojzija Šuštarja, za katerega je dejal, da je "odmerjen človek, primernih let, trezne pameti". Sodelovanje SCT-ja in RKC je zacvetelo predvsem po osamosvojitvi. Zidar se je na primer že leta 1991 z župnikom z Blok Branetom Zadnikom dogovoril za gradnjo nove cerkve v Grahovem. In to na lokaciji, kjer je vse od druge svetovne vojne stala požgana cerkev, o kateri se ni smelo govoriti. Leta pozneje je Zidar z istim župnikom sklenil še eno poslovno pogodbo. V zameno za zemljišče v dolini pri avtocestnem izvozu na Brdo, kjer naj bi zrasla draga nadstandardna stanovanjska zgradba, je SCT v Podutiku zgradil Cerkev svetega Rešnjega telesa in krvi. V temelj nove cerkve so vgradili posebej zavarovano listino, kjer piše: Cerkev je bila sezidana, ko je bil župnik Brane Zadnik, nadškof dr. Franc Rode, papež Janez Pavel II. in generalni direktor SCT-ja Ivan Zidar. Seznam sakralnih objektov, ki jih je zgradil SCT, se s tem seveda ne konča. Zadnji odmevnejši primer je kapelica, ki jo je podjetje postavilo pred rojstno hišo kardinala dr. Franca Rodeta. Morda je k zglednemu sodelovanju prispevalo tudi to, da je Zidarjev glavni finančnik Janez Jamnik, brat pomožnega škofa in direktorja Škofovih zavodov v Šentvidu dr. Toneta Jamnika.

Od afere do afere do končne zmage

Vsaj tako dobre odnose kot s cerkvijo je imel Zidar, kot že rečeno, tudi z vojsko. SCT je na primer prenovil večino nekdanjih vojašnic JLA, asfaltiral cesto v Kočevsko Reko, govorilo pa se je tudi, da naj bi bil teritorialcem v času osamosvajanja pomagal pri nabavi orožja. O tem priča tale zgodba. Junija 1991 je takratna republiška skupščina sprejela zakon o zagotovitvi sredstev za gradnjo odsekov avtomobilskih cest Malence-Šmarje - Sap in Hrušica-Vrba. Na podlagi tega zakona se je podjetju SCT Obnova, p. o., omogočilo najetje finančnega posojila v višini 20 milijonov nemških mark. Posojilo je bilo najeto pri podjetju ISC-Intergratea Systems GmbH iz Muenchna, namenjeno pa je bilo financiranju avtocestne gradnje. Toda nekaj mesecev pozneje je podjetje ISC-Intergratea Systems GmbH posojilo namesto v Slovenijo prenakazalo na žiroračun podjetja Unimercat Aussenhandels GmbH iz Muenchna. Šlo je za slovensko podjetje, ustanovljeno v Nemčiji, katerega soustanovitelj je bil SCT. Tako je 20 milijonov mark, namesto da bi se namenile za gradnjo avtocestnega omrežja, potovalo iz enega dela Muenchna v drugega. Ko so marke prispele na bančni račun podjetja Unimercat, je posojilo izgubilo 'finančno' obliko, se spremenilo v blagovni kredit in se porabilo za potrebe obrambnega ministrstva.

Konec osemdesetih let mu je prijateljstvo z Zemljaričem prineslo funkcijo predsednika ljubljanskega nogometnega kluba Olimpija. Ker je velik nogometni navdušenec, je v klub vlagal tudi po več kot sto milijonov tolarjev sponzorskih sredstev na leto. Denar mu je uspelo zbrati celo takrat, ko je v SCT-ju vladala suša. Znan je bil po tem, da je med polčasom Olimpijinih tekem za trenutek izginil s tribun, fantom razdelil denar na roko in tekma je bila dobljena. Njegov način poslovanja je v javnosti sprožil govorice, da je mafijec, vendar je Zidar to označil za smešno: "Sem profesionalni menedžer in nič drugega, in tista stvar, ki jo vodim jaz, ne propade. Mene lahko najamete in bom svoje delo opravil. Lahko vodim kupleraj, gradbeno firmo ali kar želite." Zidar seveda ne bi bil uspešen poslovnež, če nogometa ne bi izkoristil tudi za to, da je z njim odpiral vrata svojemu gradbenemu imperiju. Tako je prek nogometa na primer spoznal brata nekdanjega italijanskega premiera Silvia Berlusconija, kar je SCT-ju prineslo podpis 120 milijonov mark vredne pogodbe za gradnjo stanovanj v Vidmu.

Ko je Zidar leta 2000 odstopil s položaja predsednika nogometnega kluba, SCT pa prekinil sponzorsko pogodbo, se je izkazalo, da Olimpiji sploh ne gre tako bleščeče, kot je bilo videti navzven. Ravno nasprotno. V proračunu kluba je zevala velikanska finančna luknja. Očitki so seveda leteli tudi na Zidarja, a jih je vztrajno zavračal kot neutemeljene. "Da sem grobar slovenskega nogometa? Moja bilanca z Olimpijo je vsekakor pozitivna. S slovenskim nogometom pa še bolj: ali niso vsi igralci z evropskega in svetovnega prvenstva - razen Zahovića in Kariča - igrali za Olimpijo!?" se je branil Zidar. "SCT ob izteku pogodbe ni ostal nikomur dolžan niti tolarja. Ob nepreklicnem odstopu tudi jaz kot ljubiteljski predsednik društva, ki pač ne more biti pravni subjekt, nisem nikomur nič dolgoval. Nisem podpisal nobene pogodbe, ki bi me kakor koli finančno bremenila. Pogodbe so sklepali direktorji - Peter Ameršek, Jože Prostor in Miro Gavez. Prek Olimpije so se nekateri žal okoristili, jaz gotovo ne. Vse, kar sem delal v klubu, je bilo volontersko in brezplačno. Kolikor vem, je bilo dolgov do igralcev in trenerjev zelo malo. Ko sem odhajal, sem natančno popisal, kakšno je bilo stanje ob mojem prihodu in odhodu."

Očitkom o zapravljanju denarja je kmalu sledila še ena afera. Junija 2001 je Zidar s takratno ljubljansko županjo Viko Potočnik podpisal pogodbo o nakupu 163.439 kvadratnih metrov zemljišča v Stožicah, kjer naj bi mesto zgradilo nov nogometni stadion. Podpis pogodbe je potrdil mestni svet, županja pa je zagotovila, da je posel "čist" in da je overjena in preverjena vsa zemljiška in lastniška dokumentacija, ki zadeva to zemljišče. Pozneje so v mestu ugotovili, da je od 20.006 kvadratnih metrov, predvidenih za gradnjo stadiona, 3595 kvadratnih metrov še vedno v postopku denacionalizacije. Še huje. Samo za sanacijo gramoznice, ki je ostala na zemljišču, bi morala občina plačati 3,7 milijona evrov, čeprav bi jo moral po kupoprodajni pogodbi sanirati prodajalec, torej družba SCT. Ko je že kazalo, da bo mestna uprava zoper SCT zaradi neizpolnjene pogodbe vložila odškodninsko tožbo, se je zgodil preobrat. Zidar se je mestni upravi odkupil tako, da je velikodušno umaknil hipoteko s petine zemljišča Plečnikovega stadiona, ki ga je SCT kupil že leta 1992. S tem je mestu omogočil uresničitev načrta, po katerem naj bi za nogometne potrebe prenovili stadion za Bežigradom. Toda Zidar ni neumen. Hkrati z velikodušnim umikom hipoteke je dal mestni upravi jasno vedeti, da se lastništvu nad zemljiščem ne namerava odpovedati: "Obstajajo tudi drugi načini, na primer koncesije, ki so možni, da projekt stadion zaživi," je pojasnil županji. Tistim, ki so podvomili o čistosti kupoprodajnega posla z zemljiščem v Stožicah, pa je sporočil: "Podjetje je pripravljeno to zemljo kupiti nazaj po isti ceni z dodanimi poslovnimi obrestmi. In se ne bomo več kregali."

Čeprav Zidar velja za 'rdečega' direktorja, ga z vodstvene funkcije v SCT-ju ni odnesla nobena politična turbulenca. Nanj so pozabili, ko je na oblast prišla prva demokratična, Demosova vlada, pa tudi, ko je oblast prevzela Bajukova ekipa. Najvišjo funkcijo v SCT-ju pa je obdržal tudi navkljub številnim aferam. Največja je bila morda 'afera disketa', ki je pred nekaj leti razburjala domačo javnost. Darsova uprava je za gradnjo predora Podmilj na avtocesti Trojane-Blagovica kot najboljšega ponudnika izbrala SCT in ne italijanskega ponudnika, podjetje Impressa Grassetto. Ko je prišlo na dan, da SCT na javnem odpiranju ponudb ni predložil iste diskete, kot je bila pozneje priložena v ponudbeni dokumentaciji (disketi sta bili celo različne barve!), je moral Dars na zahtevo državne revizijske komisije ponudbo SCT-ja izločiti, posel pa so dobili Italijani. Zidar je bil nad izidom tako razočaran, da se je z vsem gnevom spravil nad sposobnost italijanskih vrtalcev predora: "Ko bodo tam vrtali, bodo delavcem v predoru krofi kar sami leteli na glavo."

To pa še zdaleč ni bila edina afera, v katero je bil vpleten SCT. Enako odmevna je bila tudi afera s podkupovanjem Slovenske ljudske stranke. Marca 1998 je SCT podjetju Indes nakazal 200.000 nemških mark. Pogodbo sta podpisala Zidar ter glavna finančnica SLS in lastnica podjetja Indes Boža Grešovnik. Dva dni po podpisu pogodbe je Indes denar distribuiral na več naslovov. Med drugim je štiri milijone tolarjev dobila SLS, dva milijona pa strankino glasilo Slovenske brazde. Zidar je takrat priznal, da si je SCT z nakazanim denarjem želel zagotoviti pomoč SLS pri pridobitvi drugega soglasja za končanje lastninjenja. Največjemu gradbenemu podjetju je namreč resno grozilo, da bo preneseno na Slovensko razvojno družbo, kar bi pomenilo, da bi bilo podržavljeno. Zidar je takšen scenarij skušal preprečiti s podkupovanjem vladne stranke. Zagotovilo, da si z denarjem lahko kupi politično podporo, naj bi dobil od takratnega predsednika SLS in podpredsednika vlade Marjana Podobnika. Toda ker je Mladina kmalu za tem razkrila t. i. 'virmansko afero', je nakazani denar postal prevroč; SLS je svoj delež vrnila Indesu, pogodba med SCT-jem in SLS pa je bila razvezana. A s tem se zgodba še ni končala. Ker drugega soglasja ni bilo in ker so bile proti Zidarju vložene kazenske ovadbe, je o prihodnosti SCT-ja odločalo ustavno sodišče. Večer pred sejo sodišča je Podobnik slovenski javnosti prek TV-sprejemnikov oznanil, da mu neki vplivni gospodarstvenik grozi s fizično likvidacijo. V "vplivnem gospodarstveniku" so vsi nemudoma prepoznali Zidarja. Je šlo za maščevanje? Kdo ve! Podobnik se je s TV-nastopom osmešil, Zidar pa je nazadnje vendarle dobil drugo soglasje za lastninjenje.

Svojo najpomembnejšo zmago je dosegel leta 2003, ko je uspešno izpeljal delavsko-menedžerski odkup SCT-ja. Zaposlene mu je uspelo prepričati, da so odkupili celoten sklad lastnih delnic, s katerim so dokapitalizirali družbo Delfi, ki je tako postala več kot petdesetodstotna lastnica SCT-ja. Tako si je Zidar zagotovil lastniško strukturo, ki mu omogoča, da za svoje načrte na skupščini brez težav dobi potrebno večino. Danes ima prek povezanih družb v lasti deset odstotkov SCT-ja, skupaj z drugimi vodilnimi delavci pa več kot tretjino. Kaj to pomeni v denarju? Pri časniku Finance so izračunali, da Zidarjev delež pomeni skoraj milijardo tolarjev knjigovodske vrednosti SCT-ja oziroma osem milijard tolarjev letnega prometa tega gradbenega giganta. Zidar torej ni samo menedžer, ampak tudi bogat menedžer. Svojega osebnega bogastva sicer nikoli ni obešal na veliki zvon, znano pa je, da si je zase in za ženo Cenko vzel najlepše, 250 kvadratnih metrov veliko razkošno stanovanje na vrhu stanovanjskega bloka, ki ga je SCT zgradil na Železni cesti v Župančičevi jami za Bežigradom. Njegovi najbližji sosedje v bloku so nekdanji prvi mož Stanovanjskega sklada RS Edvard Oven, novinar POP TV Vladimir Vodušek in član nadzornega sveta Abanke Igor Jenko. A le prvi mož SCT-ja ima ta privilegij, da se do stanovanja lahko pripelje z zasebnim dvigalom.