mediji / Stroj Simoniti

Četrtega septembra se izteče razpisni rok za kandidature na rednem letnem javnem projektnem razpisu za sofinanciranje programskih vsebin medijev v letu 2006. Na razpisu z uradniško oznako JPR-MV-2006. Ali po domače: na medijskem razpisu. Še nekaj dni je torej ostalo vsem tistim "izdajateljem tiskanih medijev, radijskih in televizijskih programov ter elektronskih publikacij po ZMed, katerih mediji so vpisani v razvid medijev pri Ministrstvu za kulturo, ter pravnim ali fizičnim osebam, ki so registrirane za produkcijo avdiovizualnih del oz. radijskih programov", da se lotijo izpolnjevanja prijavnih obrazcev in izjav. Pa ne le njim, kuzla skače v rit tudi "izdajateljem s statusom lokalnega, regionalnega, študentskega ali nepridobitnega radijskega oz. televizijskega programa", v kategoriji za sofinanciranje tehnične infrastrukture pa še "operaterjem". Kar dolga četica priprošnjikov, mar ne? Vsaj tisoč jih je. Vsaj toliko, kolikor je vpisanih v razvid medijev pri Vasku Simonitiju. In nagrada? Okrogla milijarda tolarjev. Sitnica? Niti ne, sploh če pomislimo na trikrat manjši zadetek za nakup operacijskih miz, ki je ne le razburkal javnost, temveč nemudoma v pogon poslal vse žive krvosledce, odgovorne za revidiranje, pregon in boj proti korupciji. Groteskna Operacija mediji, ki jo je Janševa vlada sprožila še v obdobju bitke za oblast, se bo s seznamom zadetkov na medijskem razpisu le končala. Strateško gledano blazno uspešno, taktično malo manj, izvedbeno pa diletantsko. Opremljena je z elementi nezakonitosti in nepravočasnosti ter z vprašljivimi učinki. Taka je namreč že sama objava medijskega razpisa. Predzgodovine tega unikatnega početja z namenom uravnoteženja slovenskega medijskega prostora se bom dotaknil le toliko, kolikor bo treba. Zakaj bi moral torej že danes, ali med postopkom ali celo po izteku roka, razpis za 995 milijonov tolarjev pasti.

Nespoštovanje zakonodaje

Prvič. Zato, ker že v glavi, torej v navedbi pravnih podlag za to velikodušno proračunsko početje, ministrstvo za medije navaja napačen predpis. Prav tistega, ki je ključen za razumevanje in spoštovanje procesnih pravil. Razpisovalec se sklicuje na Pravilnik o izvedbi javnega poziva in javnega razpisa (Uradni list RS, št. 6/03, 97/03), ob tem pa pozablja, da ga je povozil nov, tisti iz leta 2005 (Uradni list RS, št. 93/2005), ki ga je podpisal isti minister. Minister Vasko. Zakaj je ta mikroskopska ugotovitev tako pomembna? Zato, ker naročnik ne spoštuje veljavne zakonodaje, in zato, ker s tem bega in zavaja predlagatelje. In birokrate, pristojne za upravno-administrativno podporo. Konkretno: kontaktno osebo, skrbnika proračunske postavke in skrbnika bodočih pogodb Marka Jenšterleta. Še podrobneje: vprašanje je namreč, kateri predpis bosta uporabljali administracija in strokovna komisija. Starega ali novega? Če starega, bosta v prekršku zato, ker ni več veljaven. Če novega, bosta spet v prekršku, saj ne ustreza dejanskemu stanju. Mistično, ni kaj. Odgovorni minister se bo le s težavo izmotal iz zanke. Lahko se javno opraviči, kar ne bo štelo za pravno dejstvo. Lahko se sklicuje na tipkarsko napako, kar spet ne bo verodostojno, saj je identično napakico storil že pri končanem razpisu za avdiovizualne projekte. Prav tistem, ki je pred kratkim tako razburil liberalno poslanko Majdo Širca, minister pa ji je ekspresno in lakonično odgovoril, da je razpis zaključen in naj si rezultate ogleda na njegovi domači spletni strani. Pri tem pa pozabil na 42. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o medijih (ZMed-A), ki je začel veljati 24. junija 2006 in v prehodni določbi pravi, da "Republika Slovenija za financiranje AV-produkcije na področju medijev zagotovi najmanj 400 milijonov tolarjev iz državnega proračuna na leto". Razpis, ki se je končal 15. maja 2006, je bil težak le 175 milijonov. OK. Poslanka je razpis spregledala in minister ga je izpeljal po starem zakonu in v proračunskih okvirih. A se je uštel: tudi v tem primeru ni upošteval že omenjenega novega pravilnika. Nedopustno. Ni pa Širca spregledala drugih dveh pomembnih zadevic. Najprej to, da je proračun za letošnje leto Simoniti po prioritetah že prej ukrojil tako, da favorizira le pluralizacijo medijske krajine in da mu je za izvirno (in neodvisno) AV-produkcijo pravzaprav vseeno. In še: ali bo pri medijskem razpisu upošteval zakonsko določilo - namreč, da mora strokovna komisija izhajati iz letnih medijskih raziskav? Ali je torej pravšnja podlaga za končne odločitve raziskava, ki jo je ministrstvo naročilo pri Inštitutu za razvojne in strateške analize s podnaslovom "Preliminarno raziskovalno poročilo"? Razumljivo, za take vrste čudaško zastavljenih vprašanj minister ni imel ne časa ne prostora. In tudi ne volje. V vsakem primeru mu preostane le še finta v desno, ki jo je napovedal v javnem odgovoru na negativno poročilo računskega sodišča za poslovanje v lanskem letu. Ko ga je računsko sodišče ujelo na limanice in je med mnogimi nepravilnostmi našlo tudi eno, ki se je tikala lanskega medijskega razpisa, je le ponovil tisto, kar smo prebrali že v izvirniku: s Tele 59 je sklenil pogodbo in ji izplačal sredstva, čeprav za to niso bili izpolnjeni zakonski pogoji. Minister meni, da je nastala "posebna nepredvidljiva situacija" in da je bilo izplačilo iz njegove rezerve za interventne akcije upravičeno. Z dostavkom: "Čeprav v celoti niso bili izpolnjeni pogoji iz 102. člena ZUJIK." Zanimiva replika. Minister trdi, da je bilo izplačilo upravičeno, v isti sapi pa, da je bilo v neskladju z zakonom. Vsak izgovor je dober. Predvsem tisti, ki ga pes na repu prinese. Nevarno pa je, da se še po dvajsetih mesecih vladanja ne zaveda, da je varuh legalnosti in ne legitimnosti. In nevarno je, da bo podobne vratolomnosti počel ob vsaki podobni priložnosti. Toda bodimo pozitivni: zaželimo mu, da si ne zlomi vratu. In se vrnimo na začetek.

Komisija - desno

Drugič. Strokovna komisija. Kdo jo sestavlja, vemo in to pove tudi razpis: dr. Suzana Žilič Fišer, dr. Matevž Tomšič, mag. Andrej Aplenc, dr. Peter Lah in Danica Ozvaldič. O njihovi obarvanosti in preferencah ne bomo razpravljali. Zanimiv je morda le podatek, da omenjeno "raziskavo", ki je nastajala pod vodstvom dr. Franeta Adama in se v lapidarnem zapisu izprašuje predvsem o odnosu osrednjih tiskanih medijev do aktualne vlade (po sistemu levo-desno), podpisujeta kar dva člana komisije. Tomšič in Lah. Profesor in komunikolog - jezuitski pater, ki na osebni spletni strani objavlja znamenito biblično reklo: "Veliko je poklicanih, malo izvoljenih". Pripis: kako prav ima ta možakar. Tretji, Aplenc, v isti "raziskavi" nastopa kot edini, ki ga je bilo vredno povzeti pri naštevanju virov. Kot soavtorja Medijske konstrukcije realnosti. Tiste študije, ki je razsvetlila takratne oponente: Janšo, Simonitija, Grimsa intakodalje. Da ne naštevam v slabo neskončnost. In postala temeljni kamen sprememb medijske zakonodaje ter kadrovskih prevzemov medijskih postojank, ki so okužene s "tranzicijsko levico". Skratka, vsaj trije člani komisije so zelo dobro podkovani v izvrševanju člena 4 a ZMed-a. Izhajati morajo "iz izsledkov, rednih letnih raziskav stanja medijskega pluralizma v Republiki Sloveniji". Slediti samemu sebi verjetno ne bo ne vem kako mukotrpen posel. Problem tiči nekje drugje. Je globoko zakopan v internih sklepih o imenovanjih strokovnih komisij. Minister za kulturo ne pove, kdaj je bila komisija imenovana, in tudi ne, na podlagi katerega predpisa. V 8. členu Uredbe o izvedbi rednega letnega javnega razpisa za sofinanciranje ustvarjanja programskih vsebin in razvoja tehnične infrastrukture na področju medijev, ki je v veljavi od 26. julija 2006, piše, da minister imenuje člane komisije na podlagi 21. člena Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo. V prehodni določbi pa, da komisija, imenovana na podlagi stare uredbe (št. 52/03 in 35/04), opravlja naloge do izteka svojega mandata. Presenetljivo. Minister se sklicuje na komisijo, ki sploh ni mogla biti imenovana. Novi zakon in nova uredba sta v grob spravila "svet za medije" in ne neke "komisije". Tisti sestav osmih delegatov zainteresirane javnosti in enega uslužbenca, ki ga je koalicija zaradi očividnega konflikta interesov upravičeno razpustila. Kmečka pamet žal na tej točki zataji. Je bil morda podaljšan mandat prejšnjemu svetu (to ni mogoče, saj nov predpis govori o komisiji)? Ali pa je bil mandat podaljšan komisiji, ki je že bila imenovana. A čemu bi se podaljševal mandat novoimenovani komisiji, ki ima pred sabo triletni mandat? Ali to pomeni, da se je v predpis spet prikradla nomotehnična napakica? Ali pač to, da je bilo izvedensko članstvo nepristranskih avtoritet imenovano brez pravne podlage? Da je sestav preprosto nezakonit in nima kaj početi pri razdeljevanju proračunskih sredstev za medije?

Razpisna polomija

Tretjič. In smo spet tam. Pri razpisu, ki bo epilog doživljal šele enkrat decembra. Razpisu, za katerega strokovno jamči generalni direktor za medije Igor Prodnik, politično pa se ve, kdo. Vasko Simoniti. Že hiter predogled razpisne dokumentacije priča, da je razpis popolna polomija. Objavljena razpisna dokumentacija obsega približno toliko strani kot lanska. To je strašljivo in smešno hkrati. Lani je minister razpisoval 200 milijonov tolarčkov, letos pa kar petkrat več. Če bi ne bilo tistih 555 milijonov za radijske in televizijske programe s posebnim statusom, bi to človek še prenesel. A tokrat, glej, imamo opraviti tudi z nesrečnimi tremi odstotki RTV-prispevka, ki od lanske (javnosti neznane) operacije po ukazu Džejdžeja ne bremenijo več plačnikov televizijske davščine, temveč vse davkoplačevalce. Besedilo razpisa je sicer na moč skopo: nikjer ne najdemo definicije upravičenih stroškov. Deleži sofinanciranja, razen v prvi rubriki (50 odstotkov namesto 80 odstotkov), ostajajo nespremenjeni. Opis uporabe kriterijev, se opravičujem - meril, ki so nemerljiva, obsega kar dve celi vrstici. Nikjer ni omenjena kvantitativna omejitev (število projektov, finančni pragovi). Z ničimer (sploh pa ne z izjavami) se razpis ne bo ognil morebitnemu dvojnemu financiranju za isti namen (povezave z istovrstnimi vsebinami in razpisi ministrstva in pooblaščenih institucij). Kako je z dvoletnim financiranjem, razpis ne pove. In še: vzorci ocenjevalnih listov ne predvidevajo obveznih vsebinskih obrazložitev najetih strokovnjakov. Pa še: obrazci sploh niso prilagojeni raznovrstnim kategorijam predlagateljev. In da ne bom utrujal, za posladek. Predlagatelji boste o izidih razpisa obveščeni najkasneje v 60 dneh po odpiranju vlog. Pravočasno? Kakor vzamete. Odpiranje vlog bo bržčas končano v tednu dni. Uboga odpiralna komisija. Sledi metanje v koš vseh tistih vlog, ki ne ustrezajo pogojem razpisa ali pa so nepravočasne ali nepopolne. Sledi obravnava strokovne komisije. Pa predlog komisije ministru in prva obvestila. Kdaj? Tik pred lokalnimi volitvami. Čemu? Če si ogledate zadetke lanskega razpisa, in letos ne bo nič drugače, ste lahko prepričani, da je smrtno zares treba poskrbeti za lokalne in regionalne medije. Ti so vsaj hvaležni. A brzovlak medijskega prosvetiteljstva se s tem še ni ustavil. Sledijo izjasnitve, pa čakanje na zbirno odločbo, pa predpogodbeno usklajevanje, pa podpisovanje pogodb, pa zbiranje računov za pogodbene zahtevke, pa enomesečno čakanje na izplačila. In takrat, za božične praznike, se boste prijeli za glavo. Zmanjkalo vam je časa za realizacijo projekta. Preostalo vam je le še nekaj dni. Brez dokazov pa ni cvenka. Če ste bili pridni in ste projekt že končali, pa tako ali tako nimate šans. Zakon o izvrševanju proračuna in Zakon o javnih financah sta brutalna. Koljeta. Ju je pa mogoče smiselno uporabljati. Ne bi bilo prvič.

In četrtič. Ker bi moral biti razpis s tako visokim dobitkom po vseh pravilih objavljen danes, a za prihodnje leto - le skromen predlog. Če se že požvižgamo na predpise, bi bilo najceneje obuditi in iz proračuna bogato nagraditi projekt intermedijskega umetnika Davideja Grassija: strojZOIS. Flipersko loterijo za lovljenje proračunskih podpor. Tokrat v režiji novega elektronskega mecena, Vaska Simonitija. Nadaljevanje sledi po lokalnih volitvah.